O AstraZeneci

10 Apr

Intervju z znanstveno novinarko Gretchen Vogel, Val 202, 10. 4. 2021

Če želimo pandemijo končati, bo potrebno cepiti večji del svetovnega prebivalstva. Cenovno dostopno cepivo je razvila raziskovalna skupina z Univerze v Oxfordu, skupaj s švedsko-britanskim podjetjem AstraZeneca. To cepivo na osnovi virusnega vektorja je mogoče proizvajati v velikih količinah, naprodaj je po neprofitni ceni in je manj zahtevno za distribucijo. A pojavili so se zapleti. Zadnje tedne povzročajo preplah poročila in raziskave o pojavu dokaj redkih, a zelo resnih neželenih stranskih učinkov, ki naj bi bili povezani s cepivom. Če želimo varno precepiti čim več ljudi, moramo te učinke preučiti in odkriti morebitne mehanizme, zakaj in pri kom se pojavljajo, spoznati z njimi povezana tveganja ter ugotoviti, ali jih je mogoče preprečiti oziroma ob pojavu ozdraviti. 

Zarja: Da bi dogajanje s cepivom AstraZenece podrobneje spoznala, sem poklicala v Berlin znanstveno novinarko Gretchen Vogel, ki je pretekli mesec dni, skupaj s Kaiem Kupferschmidtom, za revijo Science poročala o zaznanih zapletih, ki so se pojavili po cepljenju s cepivom AstraZenece. Kaj se je v zadnjih mesecih v Nemčiji dogajalo z uporabo cepiva AstraZenece?

Gretchen Vogel: Klinične raziskave cepiva AstraZenece so vključevale malo oseb, starejših od 65 let. Večina oseb, udeleženih v raziskavi, je bila mlajših. Zato je bilo te podatke težko interpretirati in določiti, kako dobro zaščito nudi cepivo pri starejših. Zato se je Nemčija odločila, da bo previdna. Poleg tega smo imeli dostop do drugih cepiv. Želeli so zagotoviti, da ta starostna skupina dobi najboljšo možno zaščito in vedeli so, da cepivo BioNTecha in Pfizerja nudi visoko zaščito tudi pri starejših. 

Potem je cepivo prejelo več milijonov ljudi v različnih krajih. Ljudje so opazili nekaj zelo nenavadnih simptomov, ki so se razvili pri sicer zdravih ljudeh, ki so nedavno prejeli cepivo. Najprej so to opazili na Norveškem, v Avstriji, kjer sta bila dva primera, v Italiji in Nemčiji. Kmalu po prejemu cepiva, nekje med štirimi dnevi do dveh tednov po njem, so sicer zdravi ljudje razvili nenavadne težave s krvnimi strdki in kapjo. Raziskovalne skupine in medicinsko osebje, ki so preučevali strjevanje krvi, so postali pozorni in začeli spremljati ta pojav. Ker so bili znaki tako nenavadni, so pomislili, da morda obstaja povezava s cepivom. Odkrili so še več primerov teh nenavadnih zapletov in postalo je jasno, da obstaja več primerov, kot so jih zaznali najprej. A še vseeno, naj bo jasno, da gre za res zelo redke pojave. Trenutno je najvišja zaznana pojavnost na Norveškem: en primer na 25.000; verjetno je bolj točna ocena, da gre za en primer na 100.000 cepljenih oseb, kakršna je pojavnost v Nemčiji. Težko je določiti: gre za zelo redek stranski učinek. 

ZM: Evropska agencija za zdravila zaenkrat pravi, da še ni zaznala jasnega vzorca, katere skupine naj bi bile pogosteje prizadete zaradi teh redkih zapletov. Nekaj podatkov imamo, ki kažejo, da bi lahko bile bolj prizadete mlajše ženske. Prav pri tej skupini so tudi manj verjetni zapleti pri prebolevanju covida. Različne zdravstvene agencije in države so zato morale ponovno oceniti koristi in tveganja po cepljenju v primerjavi s prebolevanjem covida. 

Včeraj so v znanstveni reviji New England Journal of Medicine objavili izsledke dveh ločenih raziskav iz Avstrije in Nemčije ter Norveške. V člankih sta raziskovalni skupini opisali nekaj primerov zapletov po cepljenju. 

GV: Kot so opazili v Avstriji in tudi na Norveškem, so ti bolniki imeli veliko strdkov v krvi in veliko kapi oziroma blokad v njihovem krvožilju. Istočasno so imeli zelo nizko raven krvnih ploščic ali trombocitov oziroma trombocitopenijo. Njihova naloga je sicer oblikovanje strdkov v primerih ureznin in poškodb. Ponavadi, ko imate več strdkov v telesu, imate tudi več krvnih ploščic. A te bolnice in bolniki so imeli malo krvnih ploščic. Prišlo je do nenavadne kombinacije. Poleg tega so nekateri imeli strdke v možganskem krvožilju, drugi v trebuhu, tretji v pljučih. Nekateri so imeli tudi več strdkov v različnih delih telesa. Nekaj zelo nenavadnega se je dogajalo. Podobno sliko so sicer že poznali pri redki alergijski reakciji na heparin, ki ga lahko dajo bolnikom za preprečevanje strdkov. A ta lahko v nekaterih primerih sproži obratno reakcijo in pride do pretiranega odziva, ko telo ne more več ustaviti nastajanja krvnih strdkov. Medicinsko osebje je tako pri nekaterih bolnikih in bolnicah izvedlo podobne teste kot pri trombocitopeniji, ki jo sproži heparin. Pri osebah, ki so nedavno prejele cepivo AstraZenece, so se pojavile podobe reakcije v njihovi krvi. Ni povsem enako, ker ne gre za reakcijo na zdravilo, ki sproži alergijsko reakcijo pri bolnikih. Sedaj poskušajo ugotoviti, kaj točno se zgodi in kaj lahko sproži to reakcijo. Predvidevajo pa, da gre za podoben mehanizem. 

ZM: Sedaj v več evropskih državah še naprej raziskujejo mehanizem teh zelo redkih stranskih učinkov, ki bi lahko bili povezani s cepivom AstraZenece. O primerih so poročali tudi iz Združenega kraljestva. Raziskovalne skupine zanima, kaj naj bi sprožilo ta nenavaden in nepričakovan odziv krvožilja in imunskega sistema, ali med prizadetimi osebami obstajajo kakšni skupni dejavniki tveganja, katere skupine so najbolj pogosto prizadete in kako bi lahko te zelo redke zaplete preprečili. 

GV: Nekatere raziskovalne skupine želijo preveriti, ali bi manjša doza cepiva to preprečila. Ne vem, če se spomnite: pri klinični raziskavi cepiva AstraZenece so delu udeleženih oseb zaradi napake dali le polovičen odmerek. Na koncu se je izkazalo, da so tudi ljudje po polovičnem odmerku razvili podobno visoko zaščito kot tisti, ki so prejeli celoten odmerek. Imeli so tudi manj stranskih učinkov. Zato nekatere raziskovalne skupine razmišljajo, če bi polovičen odmerek rešil to težavo s strdki. To bi bilo odlično. Naenkrat bi imeli na voljo tudi več cepiva. Tveganje za te redke stranske učinke bi lahko zmanjšali. A to je le ena izmed možnosti. Bila bi odlična novica, če bi odkrili preprosto rešitev. 

ZM: Zaenkrat rešitve še nimamo. Mehanizem, s katerim cepivo zelo verjetno sproži ta redek nezaželen stranski učinek s krvnimi strdki, je potrebno še podrobno raziskati. Na to je opozorila tudi Evropska agencija za zdravila. V Nemčiji so bili glede samih raziskav in odkritij zelo transparentni in odkriti. 

GV: Sedaj pravijo, da naj štiri do 16 dni po cepljenju ljudje spremljajo, ali se razvijejo morebitni glavoboli, bolečine v abdomnu, nenavadne modrice, zamegljen vid in zmedenost ali drugi znaki, ki bi kazali na kap. Takrat naj ljudje nemudoma obiščejo zdravnika. Če taka bolnica ali bolnik obišče zdravnika, imajo pripravljen protokol testov, ki naj bi jih izvedli. Poleg tega imajo navodila, katera zdravila uporabiti. Nekaj bolnic in bolnikov so že uspešno ozdravili. Obstaja upanje, da lahko z zgodnjo prepoznavo tega pojava ustavimo reakcijo in ljudje okrevajo. 

ZM: Vse bolj jasno postaja, da se v povezavi s cepljenjem z AstraZeneco zelo verjetno pojavljajo zelo redki neželeni zapleti. Kako se torej odločiti med koristmi cepljenja in tveganji?

GV: Gre za težke odločitve. Ko cepimo ljudi, cepimo zdrave osebe. Tveganja in koristi so drugačne kot v primeru, ko želimo zdraviti bolne osebe. Zato menim, da moramo stranske učinke cepljenja vzeti zelo resno. Veseli me, da so ti redki pojavi predmet raziskav in tudi, da so ljudje obveščeni ter lahko znake prepoznajo in se odzovejo dovolj hitro. Smo tudi sredi nevarne pandemije. Trenutno je jasno, da je covid za večino veliko bolj nevaren kot stranski učinki, ki so prisotni pri obeh spolih in skoraj pri vseh starostnih skupinah. Ampak tveganje se lahko pri mlajših starostnih skupinah, ki imajo nizko tveganje za zaplete pri covidu, obrne. V tem primeru je potrebno koristi in tveganja skrbno premisliti. To je ena izmed stvari, ki se jih je trudila narediti britanska vlada. Rekli so, da ko je tveganje za covid sorazmerno nizko, je morda boljše, da osebam mlajšim od 30 let ponudijo drugo cepivo, pri katerem teh neželenih stranskih učinkov niso zaznali. In kot vemo, se ti niso pojavili pri drugih cepivih, kot sta Pfizer BioNTech in Moderna. Ti dve cepivi temeljita na mRNK in ne na virusnem vektorju, ki ga uporablja AstraZeneca. Za starejše starostne skupine je zelo jasno, da zanje covid predstavlja veliko večje tveganje od neželenih zapletov pri cepljenju. Vse to drži tudi za kraje, v katerih se virus širi. V državah, kot sta na primer Avstralija, kjer skoraj ni primerov okužb, in Nova Zelandija, kjer so eliminirali virus z drugimi metodami, je drugače. Tam je seveda tveganje ob cepljenju višje kot tveganje, če bi dobili covid. To je tudi eden izmed razlogov, da so se na Avstraliji odločili, mislim da včeraj, da  pri mlajših starostnih skupinah ne bodo uporabili cepiva AstraZenece. Še enkrat: potrebno je spomniti, da se tam virus po skupnosti praktično ne širi. Torej je tvoje tveganje za covid zelo, zelo blizu nič. Ko se spremeni tveganje za okužbo, lahko pri odločanju o cepivu odigra pomembnejšo vlogo tveganje ob cepljenju. 

ZM: Kako pa je vse to spreminjanje priporočil o uporabi cepiva AstraZenece vplivalo na zaupanje v njegovo rabo v Nemčiji?

GV: Bilo je zelo zanimivo. Kaže, da vsaj pri starejših ni prišlo do izgube zaupanja. V Berlinu in Severnem Porenju-Vestfaliji, in tudi v nekaterih drugih zveznih državah, so odprli dodatna mesta za cepljenje oseb, starih med 60 in 69 leti, ki sicer še ne bi prišle na vrsto. Telefonske linije za rezervacijo teh terminov so bile preobremenjene. V nekaj dneh so zapolnili vse termine. Sedaj bodo morale nekatere skupine, ki so imele prednost pri cepljenju, kot so na primer učiteljice in učitelji ter zaposleni v zdravstvu in druge skupine, ki naj bi imele prednost, malo počakati. A starostna skupina 60 in več bo prej prejela cepiva in nič ne kaže, da bi prišlo do pomanjkanja zaupanja ali do zmanjšane namere in želje po cepljenju. Termini za cepljenje so se zapolnili izjemno hitro. 

ZM: V Berlinu so zaradi povpraševanja v teh dneh dodali termine za cepljenje starostne skupine med 60 in 69 leti. S tem si bodo kupili tudi nekaj časa, da različne raziskovalne skupine lahko preučijo, kaj točno se dogaja in predvsem, ali je to mogoče kako preprečiti. Morebiti z zmanjšanjem doze, morda tako, da bomo ocenili, katere skupine so bolj prizadete zaradi teh redkih stranskih učinkov in zapletov. Tako bi lahko oblikovali priporočila, za koga naj se to cepivo uporablja. Nekaj tednov ali mesecev bo potrebno počakati. A kmalu bodo prvi, cepljeni z AstraZeneco, že na vrsti za drugo dozo. V teh dneh v Franciji napovedujejo, da bodo za drugo dozo pri prejemnicah in prejemnikih cepiva AstraZenece uporabili enega izmed mRNK cepiv. 

GV: Tudi v Nemčiji so se pretekli teden odločili, da bodo za drugi odmerek uporabili enega izmed mRNK cepiv, podobno kot v Franciji. Kaže, da naj bi ljudje, mlajši od 60, prejeli mRNK cepivo, osebe, starejše od 60 let, pa še enkrat cepivo AstraZenece. Kar so rekle nemške oblasti, naj bi razumeli prvi odmerek AstraZenece podobno kot pri ljudeh, ki so že preboleli kovid. Tako so predvideli, da naj bi en odmerek nudil podobno zaščito kot ob prebolevanju bolezni in razvoju naravne imunosti po tem, ko smo bili okuženi z virusom. Tako priporočila temeljijo na raziskavah, ki predvidevajo le en odmerek mRNK pri osebah, ki so okužbo prebolele. Drugi odmerek pri cepljenju z AstraZeneco obravnavajo na podoben način. 

ZM: Zaenkrat torej to priporočilo ne temelji na raziskavah mešanja dveh različnih vrst cepiv. V Združenem kraljestvu poteka raziskava COM-COV, kjer bodo preverjali kombinacijo dveh cepiv. V raziskavo bodo vključili osebe, starejše od 50 let. Nekateri bodo najprej prejeli mRNK cepivo Pfizerja in BioNTecha, drugi pa cepivo AstraZenece na osnovi virusnega vektorja. Za drugi odmerek pa bodo proizvajalca in tehnologijo cepiva zamenjali. Prve rezultate pričakujejo šele poleti. 

Naj spomnim, cepivo AstraZenece je izjemno pomembno, če želimo globalno doseči precepljenost svetovnega prebivalstva in tako vsem omogočiti prehod v post-pandemsko življenje. Kakšna je torej njegova prihodnost? 

GV: Menim, da je odvisno od tega, kako hitro bodo ugotovili, kaj povzroča te zelo redke neželene stranske učinke in ali jih je mogoče preprečiti. Morda lahko hitro pokažejo, da zadošča že polovični odmerek, pri katerem bi tveganje za te neželene stranske učinke izginilo. V tem primeru sem prepričana, da bodo spremenili priporočila in ponovno začeli uporabljati cepivo za vse, a le s polovičnim odmerkom. To je seveda za zdaj le zelo teoretična zamisel. Zaenkrat še nimamo dokazov, da bi to delovalo. A to je ena izmed smeri, v kateri raziskovalne skupine raziskujejo naprej. Morda pa dobimo boljše podatke o tem, kdo je najbolj ogrožen. Tako bi lahko določili, katere skupine naj ne prejmejo tega cepiva in jim ponudili drugačnega. Obenem pa bi ostalim še naprej nudili tudi cepivo AstraZenece in bi bili brez skrbi. Biti moramo potrpežljivi in počakati še nekaj tednov. Upam, da se bodo tudi te raziskave odvijale tako hitro kot mnoge v primeru cepiv proti covidu. Kmalu bomo boljše razumeli, kaj sproži te zelo redke nezaželene stranske učinke in ali jih lahko napovemo in preprečimo. 

ZM: Zdi, se da so se v Nemčiji vsaj pri odločitvah o uporabi cepiva AstraZenece opirali na znanstvene raziskave. 

GV: Da, res bi rekla, da se je Nemčija odločala glede na do sedaj znane podatke. Znanje se je v zadnjih mesecih kar nekajkrat spreminjalo. Imamo vedno več podatkov. Mislim, da so v Nemčiji in tudi drugih evropskih državah sprejemali svoje odločitve na podlagi podatkov, ki so bili na voljo. Začetni podatki glede učinkovitosti pri starejših so bili zelo negotovi. Potem je, na podlagi široke uporabe cepiva AstraZenece v Združenem kraljestvu, postalo jasno, da je cepivo pri starejših učinkovito. Takrat so spremenili priporočila. Podatke sedaj imamo in cepivo deluje tudi pri tej starosti skupini. Lahko smo torej prepričani, da deluje, tako da ga lahko uporabimo tudi pri njih. Sedaj, ko so se nakopičili podatki o teh redkih primerih zapletov, so sklenili, da jih je potrebno preučili in čim bolj podrobno razumeti. Predvsem pa so se osredotočili na to, da bi jih preprečili, ne da bi zaustavili sam potek cepljenja. 

ZM: Kako pa se kot znanstvena novinarka odločate za poročanje o tovrstnih temah?

GV: Res se je težko odločiti. Vedeli smo, da to niso dobre novice za cepivo, če se izkaže, da gre za povezavo. Obenem smo vedeli, da lahko pride do tako resnih stranskih učinkov. Močno verjamem, da je potrebno, ko pride do tovrstnih zapletov, biti odkrit in jasen ter transparenten in ničesar ignorirati. Mislim, da jih oblasti in novinarji želijo ignorirati, a potem vseeno nekako pridejo na površje. Zato je bolje, če smo jasni. Na koncu si s tem pridobimo zaupanje, tako v cepiva kot tudi v oblast, ki ji lahko zaupamo, da bo poskrbela, da bodo zdravila in cepiva čim bolj varna. Zato sem se močno zavedla, da moramo o tem poročati, in to takoj, ko sem od znanstvenih skupin slišala, da menijo, da se res nekaj dogaja in da obstaja velika verjetnost, da je povezano s cepivom. A sočasno sem preživela kar nekaj neprespanih noči, ko me je skrbelo, če bo naše poročanje zmanjšalo namero ljudi po cepljenju. Govorili smo tudi z nekaj strokovnjakinjami in strokovnjaki na področju raziskovanja in poročanja o tveganjih. Vsi so rekli, da je potrebno povedati resnico, in to celotno resnico. Tudi če ob tem za kratek čas zmanjšamo ugled cepiva ali zdravila, je na dolgi rok izjemno pomembna transparentnost in to, da govorimo resnico ter jasno predstavimo vsa morebitna tveganja. Na dolgi rok gre za zaupanje javnosti. Sedaj moramo nujno zagotoviti, da čim več ljudi ve, da so ta cepiva dovolj varna in izjemno učinkovita proti virusu. Poleg tega mora čim več ljudi nujno prejeti cepivo, da lahko končamo s to pandemijo. Zdelo se nam je, da je potrebno poročati jasno in čim bolj podrobno ter predstaviti tisto, kaj je v nekem trenutku že znano in česa še ne vemo. To moramo narediti čim prej, ko le lahko. Ampak vseeno me je skrbelo. Upam, da smo naredili vse za čim večjo točnost in smo pri tem previdni. 

ZM: V Berlin sem poklicala znanstveno novinarko Gretchen Vogel, ki za revijo Science pokriva znanost, zadnji mesec pa se je predvsem posvečala cepivu AstraZenece. 

Krajšemu intervjuju lahko prisluhnete na Val 202. Prispevke Gretchen pa si lahko preberete na spletni strani revije Science

Dodatni viri in objave:

Thrombotic Thrombocytopenia after ChAdOx1 nCov-19 Vaccination
Thrombosis and Thrombocytopenia after ChAdOx1 nCoV-19 Vaccination


Vaccine-Induced Prothrombotic Immune Thrombocytopenia (VIPIT) Following AstraZeneca COVID-19 Vaccination

Guidance produced from the Expert Haematology Panel (EHP) focussed on Covid-19 Vaccine induced Thrombosis and Thrombocytopenia (VITT)

Winton Centre for Risk and Evidence Communication – Communicating the potential benefits and harms of the Astra-Zeneca COVID-19 vaccine

Roverji in pingvini

13 Jan

Za tistih pet ljudi, ki vas zanima, kaj se je leta 2014 dogajalo s pingvini.

Pri preučevanju, kako se populacije prilagajajo na stalne spremembe v okolju, je potrebno opazovane živali nekako označiti in se jim približati. Če gre za ptice, ki niso vajene človeške družbe, kar nekatere vrste pingvinov so, jih raziskovalke in raziskovalci lahko pri tem spravijo v velik stres. Kar ni samo neprijetno za živali, ampak vodi tudi v zbiranje povsem neuporabnih podatkov. Zato se biologinje in biologi poslužujejo najrazličnejših načinov za spremljanje živali, ki ne vključujejo prisotnosti ljudi na terenu.

(Nekaj dni ste morda ujeli zabavo medveda iz slovenskih gozdov, ki so ga ujele foto pasti.) 

Pingvinom v raziskavi so v podkožje vstavili majhne oddajnike, ki so služili radiofrekvenčni identifikaciji. Ob tem so potrebovali način, kako bi lahko te podatke varno zbirali in shranjevali. Ker gre za vrsto signala, ki potuje le na kratke razdalje, so potrebovali ovaduha med skupinami pingvinov. Zato so pripravili rover, na katerega so postavili plišastega pingvina, ki je služil kot zbiratelj signalov iz oddajnikov. 

Pri pingvinih je raziskovalna skupina preučila razliko v tem, če podatke z oddajnikov zbirajo z uporabo mini roverja ali pa so pri tem udeleženi ljudje. Da bi izmerili stres živali ob prisotnosti ljudi in roverja, so nekaterim pingvinom namestili merilce srčnega utripa. Čeprav je tudi mini rover pingvine spravljal v stres, je bil ta stres nižji kot tisti, ki so ga izmerili ob prisotnosti ljudi. 

Metode z uporabo roverja za zbiranje podatkov oddajnika sicer, vsaj po hitrem pregledu po spletu, do takrat še niso uporabili v nobeni večji raziskavi. V preteklosti so tovrstne oddajnike že uporabljali za spremljanje več populacij pingvinov. Od nove metode so si obetali bolj podrobno spremljanje dogajanja na terenu, saj so pred tem metodo prilagajali glede na omejitve zbiranja podatkov iz oddajnikov. 

Če ima kdo kaj več informacij, se veselim novega znanja. So pa v tem času razvili ogromno metod, kako z uporabo različnih tehnologij čim manj invazivno preučevati živali v divjini.

Kdaj drugič pa kaj povem še o ptičih z nahrbtniki, ki raziskovalkam in raziskovalcem med drugim omogočajo tudi preučevanje selitvenih poti različnih ptic.

Danes pa vas pustim s tem zabavnim posnetkom pingvinske kamere.

Večplastno zaustavljanje epidemije

10 Dec

Dvajset let nazaj je bil v British Medical Journal objavljen članek z naslovom Človeška napaka: modeli in upravljanje, v katerem je James Reason razmišljal o problemu človeške zmotljivosti. O tem je sicer že trideset let nazaj napisal knjigo Človeška napaka. Do te lahko pride na ravni posamezne osebe ali sistemski ravni. Ti dve ravni sta prepleteni. Avtor je predstavil pogled, po katerem ne grajamo ljudi za njihove napake in jih ne označujemo za slabe ljudi, pač pa privzamemo sistemski vidik, v katerem sprejemamo dejstvo, da ljudje delajo napake in jih zato tudi pričakujemo. Namesto pripisovanja krivde posameznim osebam se moramo potruditi za razumevanje, zakaj in kako se napake zgodijo, in nato delovati preventivno, da do njih ponovno ne prihaja. V članku je ta pristop k obravnavanju nesreč ali napak v sistemu predstavil na modelu švicarskega sira. Vsaka rezina ima luknje, ko pa jih postavimo eno rezino na drugo, prej ali slej prekrijemo vsako luknjo.

Ta model lahko uporabimo tudi ob spremljanju napak pri evidentiranju posameznih okužb in zaščite pred njimi ob pandemiji Covid-19. V popolnem svetu naj bi vsaka zaščita delovala neprodušno in sploh ne bi prihajalo do napak. A v resničnem življenju nikakor ni tako, zato ni neprebojnih zaščit, še posebej ne pri novem virusu. Prav zato potrebujemo različne ravni zaščite, ki delujejo skupaj. In prav na ta način moramo razmišljati o zaščitah pred okužbo v epidemiji COVID-19. Avstralski virolog Ian Mackay je predstavil takšen model švicarskega sira ob pandemiji COVID-19.

Avtor: Ian Mackay


Ravni zaščite je razdelil na ravni zaščite posamezne osebe in na skupno odgovornost na ravni družbe.

Kaj lahko storiš ti?

Glavni način zaustavitve širjenja virusa je prekinjanje verig njegovega prenosa. Virus se širi ob stikih med ljudmi. Najbolj nevarni so najtesnejši stiki. Toda med epidemijo se je izkazalo, da se virus zelo dobro širi tudi v primeru, ko so ti stiki manj tesni. Če na primer dalj časa preživimo v nekem zaprtem in slabo prezračenem prostoru, v katerem se nahaja tudi oseba, ki prenaša virus, se prenosu težko izognemo. Izkazalo se je namreč, da se lahko virus širi tudi v zelo majhnih kapljicah, ki se v slabo prezračenem prostoru v zraku zadržujejo tudi nekaj ur in pri tem prepotujejo razdalje, daljše od dveh metrov. Z vdihavanjem skupnega zraka s kužno osebo se prej ali slej okužimo tudi mi. 

Skratka, ob izogibanju tesnim stikom z vzdrževanjem fizične razdalje se moramo izogibati tudi zaprtim, še posebej slabo prezračenim prostorom. Enako velja za gnečo na prostem. V vseh treh primerih je pomemben tudi čas stika: čim krajši je, tem manj nevarno je. 

Naslednja rezina sira je namenjena zaščiti drugih. Če imamo znake prehladnega obolenja, ne hodimo okoli. Če gremo po nujnih opravkih ali obiskih, pri katerih se ne moremo izogniti zaprtim prostorom, moramo nositi maske. Maske preprečujejo nemoteno širjenje čisto vseh kapljic v prostor okoli nas. Ni potrebno dodajati, da še bistveno bolj širimo kapljice, ko govorimo ali pojemo. Pri tem maske ponujajo delno zaščito tudi nam, da mi ne vdihnemo toliko kapljic, ki so jih izidihale osebe okoli nas.  

Za zaščito pred prenosom virusa je nujna tudi higiena rok. Te si moramo razkuževati oziroma umivati z milom vsaj 20 sekund, da uničimo virus, če ga morda imamo na rokah. V primeru kihanja ali kašljanja poskrbimo za pravilno higieno kašlja. Ker si rok ne moramo umivati ves čas, lahko prenos virusa preprečimo tudi tako, da se, ko nimamo umitih rok, ne dotikamo obraza.

Naslednje plasti preprečevanja širjenja virusa so samozaščitne in zadevajo naše ravnanje v primeru okužbe ali suma morebitne okužbe. Če kažeš znake okužbe s koronavirusom, se izoliraš in naročiš na testiranje. Najbolj pogosti znaki COVID-19 so vročina, kašelj, utrujenost in izguba okusa in vonja, manj pogosti pa boleče žrelo, glavobol, bolečine v sklepih, prebavne motnje, izpuščaji na koži in spremembe v obarvanosti prstov na rokah in stopalih ter občutljive oči. Po opravljenem testu v primeru pozitivnega rezultata ostaneš v samoizolaciji in obvestiš svoje stike zadnjih nekaj dni. (To lahko narediš z uporabo orodja Covid SPARK.) Če imaš še vedno znake, a si prejel negativen rezultat, bodi še naprej previden ali previdna, zato, če je le mogoče, ostani v izolaciji. Tudi visoko zanesljivi testi imajo neki delež lažno negativnih rezultatov. 

Skupno večplastno delovanje in upoštevanje različnih preprostih zaščitnih in samozaščitnih pravil zagotovo prepreči širjenje virusa vsaj v primeru posamezne osebe.

Vir: The SpinOff


In kakšna je družbena odgovornost kot drugi pogoj ustavitve širjenja virusa?

Na voljo moramo imeti dovolj testov in kapacitet za sledenje verigam širjenja. Poskrbeti moramo za prezračevanje in več skupnega časa preživljati na prostem. Na voljo nam morajo biti prostori oz. stanovanja za samoizolacijo in preživljanje karantene. 

Odgovornost celotne družbe, torej izvoljenih odločevalcev ter strokovnjakov in strokovnjakinj, pa je predvsem v zagotavljanju nujne materialne, predvsem finančne pomoči tako za posameznike kot tudi za podjetja, katerih delovanje preprečijo uredbe, in ustrezna komunikacija z javnostmi.

Zadnja plast rezin z luknjami so cepiva. Ta niso neprodušna zaščita pred epidemijo, ampak zgolj še ena plast v nizu individualnih in družbenih ukrepov ter dejanj. Cepiva šele prihajajo med naša orodja za zajezitev pandemije. 

Prva cepiva, ki prihajajo v uporabo v Evropski uniji, neposredno učinkujejo tako, da nas zavarujejo pred razvojem bolezni in z veliko verjetnostjo tudi pred njenim težjim potekom. Zaenkrat še ne vemo, kako učinkovita bodo tudi pri preprečevanju samih okužb in s tem pri preprečevanju širjenja virusa po populaciji. 

Toda imeti in razviti cepivo ni dovolj: pomaga zgolj cepljenje. Pri cepljenju bo zelo pomembno, da se bo postopno cepilo čim večje število prebivalcev, saj bo to v najslabšem primeru zmanjšalo obolelost in s tem tudi pritisk na bolnišnice. Če se izkaže, da se osebe, ki so cepljene, tudi ne morejo okužiti ali niso kužne, lahko z množičnim cepljenjem dosežemo takšno precepljenost, da se virus med prebivalstvom ne more več neovirano širiti. Na neki točki dosežemo tako imenovano kolektivno imunost, kar pa še ne pomeni, da virusa v populaciji ne bi bilo več, ampak zgolj to, da ne more več povzročati večjih izbruhov, ki bi preobremenili naše bolnišnice. Predvsem bomo morali biti pri dostopnosti cepiva in procesu cepljenja potrpežljivi. V začetku bo cepljenje na voljo ranljivejšim populacijam in zaposlenim v zdravstvu, šele pozneje pa tudi drugemu prebivalstvu, zato bomo še kar nekaj časa sledili priporočilom o izogibanju zaprtim prostorom, gneči, prezračevanju, ohranjanju fizične razdalje, nošnji mask in umivanju rok.

Vsa ta priporočila in ukrepi imajo luknje. Maske lahko nosimo na napačen način, prostorov morda ne prezračimo dovolj dobro, ali pa imamo nujen opravek v zaprtih prostorih, tudi cepivo nima 100 % učinkovitosti. A luknje v posamezni rezini sira lahko prekrijemo z drugo rezino sira in njene luknje še s tretjo. Ravno tako deluje preventivna zaščita pred širjenjem virusa. Širjenja virusa ne moremo zaustaviti z eno magično rešitvijo: uporabiti moramo mešanico različnih metod.

Cepiva

3 Dec

Z Majo Ratej sva za Val 202 pripravili tri oddaje Frekvenca X o cepivih. Poslušate jih lahko tukaj: 1/3 (o zgodovini cepiv in malo o zadržanosti do cepljenja), 2/3 (o imunologiji in tehnologijah razvoja cepiv), 3/3 (o proizvodnji, regulaciji in malo o delnicah).

Ko v telo pride virus, želi naše celice izkoristiti za svoje razmnoževanje. Da to lahko naredi, mora vstopiti v celico, kjer potem steče proces prepisovanja dednega materiala in multiplikacija delcev, ki sestavljajo virus. Celična vrata si odpre s posebnimi proteini na ovojnici. Ko naše celice “ugotovijo”, da jih virus izkorišča, se celice imunskega sistema naučijo prepoznati proteine, ki virusu omogočajo vstop v celico.

Snovi, ki sprožijo imunski odziv, imenujemo tudi imunogeni. Ravno te moramo predstaviti telesu na varnejši način od naravne okužbe. To naredimo z uporabo cepiv.

Cepiva v grobem delimo na klasična in cepiva nove generacije. Tipičen primer klasičnih so oslabljeni virusi. A posvetimo se cepivom nove generacije. Eno izmed cepiv nove generacije je tudi cepivo mRNK.

V mRNK cepivu se skriva navodilo v za izdelavo proteina, ki odpira vrata v celice, ko jih okužuje virus. Ravno ta navodila so predstavljena molekuli mRNK. Ko smo cepljeni s takim cepivom, se navodila za izdelavo proteina prenesejo do naših celic v lipidnih ovojnicah. Spojijo se z našimi celicami in v njih se sprosti mRNK. V celicah se začne prevajanje navodil in oblikovanje virusnih proteinov po navodilih. Ti proteini potem preidejo na celično membrano in jih celice imunskega sistema prepoznajo kot imunogene. Celice, ki imajo na svoji zunanjosti te tuje proteine, uničijo. Celice imunskega sistema se na varen način, brez okužbe z virusom, naučijo prepoznati delce virusa.

Ko pride do morebitne okužbe, je naše telo že pripravljeno. Opravilo je trening, ko je dobilo cepivo. Imunski odgovor je hitrejši in v veliko primerih prepreči razvoj okužbe.

Velika prednost cepiv na osnovi genskega materiala je, da so modularna. Podobno, kot če kupiš škatlo LEGO kock in dobiš zraven navodila za sestavo več figur, lahko s cepivi mRNK hitro spremeniš navodila in jih prilagodiš za izgradnjo drugega proteina.

Zaenkrat še ne vemo, kako dolgo traja visoka učinkovitost novih cepiv, saj enostavno še ni preteklo dovolj časa. Vemo pa, da nas v večjem delu primerov učinkovito zavarujejo pred razvojem bolezni. Pri tem pa tudi še ni jasno, ali nas zavaruje tudi pred okužbo in tem, da bi lahko bili kužni, brez bolezenskih znakov. V tem primeru bi šlo za sterilizacijsko imunost. V kliničnih raziskavah, ki so bile v zadnjem času predstavljene, tega niso preverjali.


Cepiva za koronavirus, ki bodo kmalu na voljo tudi v Sloveniji, so učinkovita pri preprečevanju razvoja bolezni COVID-19 oziroma v velikem številu primerov nudijo varnost pred težjim potekom bolezni. (Primer: cepivo Moderne.)

Gre za neposredno zaščito. Če se cepiš in prideš v stik z virusom nekaj mesecev po cepljenju, lahko z visoko verjetnostjo napovemo, da ne boš težje zbolela. (Do izjem lahko pride.) Nekaj mesecev? Ni še preteklo dovolj časa, da bi vedeli, kako dolgoročna je ta zaščita, ki nas zavaruje pred težjim potekom bolezni. Neposredna zaščita za posameznico je neodvisna od precepljenosti populacije, ker se dotika le posamezne cepljene osebe.

Do posredne zaščite pa pride takrat, ko cepivo zaščiti tudi pred okužbo oziroma razvojem kužnosti pri cepljeni osebi, ki bi se morebiti okužila z virusom. S posredno zaščito, tj. s cepljenjem čim več oseb v populaciji, zmanjšamo širjenje virusa v populaciji.

Zaščita lahko pomeni karkoli od naštetega: zaščito pred težjim potekom bolezni, zaščito pred razvojem kakršnihkoli bolezenskih znakov, zaščito pred razmnoževanjem virusa v gostiteljskih celicah, in s tem pred širitvijo virusa, zaščito pred okužbo katerekoli gostiteljske celice. Te vrste zaščite niso črno-bele, ampak bolj v sivi coni.

Ali cepiva, ki bodo na voljo prva, ponujajo tudi posredno zaščito in s tem zajezijo širjenje virusa v populaciji, še ne vemo. Vemo pa, da so učinkovita pri neposredni zaščiti pred težjim potekom bolezni. Zato se bomo tudi po prihodu prvih cepiv morali držati mnogih priporočil. Izogibali se bomo zaprtim prostorom, gneči, tesnim stikom, skrbeli za prezračevanje, nosili maske, skrbeli za higieno rok, se izolirali v primeru okužbe …

Ali si kužna?

1 Nov

Širjenje virusa si lahko predstavljamo kot nogometno tekmo. Virus ima močno ekipo, ki želi streti našo obrambo. V prvih vrstah se trudimo z maskami, ohranjanjem fizične razdalje, skrbjo za higieno rok in kašlja, prezračevanjem ter izogibanjem zaprtim prostorom. Druga vrsta obrambe predstavlja testiranje, iskanje kontaktov in izolacijo ter karanteno, in šele ko obe prvi vrsti odpovesta, so na vrsti naše vratarke in vratarji, medicinsko osebje, ki skrbi za težje obolele osebe.

Virus je v zadnjih mesecih prebil našo prvo obrambo. Ta sicer še vedno blaži posledice njegovega širjenja, zato se virus vseeno še ni povsem razigral, kar bi se zgodilo brez vsake obrambe in bi lahko izkoristil ves svoj potencial širjenja v skoraj povsem imunsko naivni populaciji. V zadnjih tednih pa je popustila tudi druga vrsta obrambe, saj kljub povečanemu testiranju virus uspešno preigral ozko grlo reagentov in opreme za testiranje. 

Laboratoriji so na robu svojih zmogljivosti, zato je bilo nujno preusmeriti uporabo visoko zanesljivih testov PCR, s katerimi preverjamo prisotnost virusne RNK za diagnostiko obolelih, na osebe, ki bi lahko v bližnji prihodnosti oziroma bi že sedaj potrebovale zdravniško oskrbo. Teste PCR sedaj uporabljamo kot diagnostično orodje, s katerim je mogoče oceniti, kakšno bolnišnično obravnavo potrebuje neka oseba. Ker je virus strl našo obrambo oseb iz mlajše populacije ne moremo več testirati enako pogosto kot prej. 

Končnega rezultata tekme v nobenem primeru ne moremo in ne smemo prepustiti zgolj vratarkam in vratarjem, ampak igralcem na igrišču, to je omejevalnim ukrepom, ki preprečujejo prenos virusa med ljudmi. Uspešni igralci v zvezni vrsti lahko nato aktivirajo napad kot najboljšo obrambo. 

A na srečo imamo ob igrišču tudi strokovni štab, v katerega so vključene različne raziskovalne institucije, ki so zadnje pol leta razvijale nove metode detekcije prisotnosti virusa pri okuženih osebah. Razvili so antigenske teste in modele, s katerimi predlagajo strategije uporabe teh testov, z oblikovanjem strategij obrambe pa se pripravljajo tudi na napad.

Kaj torej prinašajo rezervni igralci? Z antigenskimi testi preverjamo prisotnost virusnih delcev v vzorcu. Antigeni so molekule, ki jih najdemo na patogenu in v njem, ter sprožijo imunski odziv. Te molekule so lahko proteini, peptidi in polisaharidi, redkeje tudi lipidi in nukleinske kisline, a le če so vezane na proteine ali peptide. Z antigenskimi testi torej v vzorcu zaznamo prisotnost točno določene molekule, ki je del virusa.

Pri večini antigenskih testov, ki so trenutno na trgu v Evropi, se vzorec vzame iz nosno-žrelnega predela. Po odvzemu brisa se vzorec zmeša z določenimi reagenti, ki razdrejo virusno ovojnico in sprostijo antigene v raztopino. Kapljico te raztopine kanemo v testni nosilec, po katerem vzorec potuje po dolžini do dela, ki ga absorbira. Pred tem gre mimo območja, kjer so nameščena protitelesa proti antigenom iz SARS-CoV-2. Če so antigeni tega virusa prisotni, se vežejo na ta del testnega nosilca. Ob uspešni prepoznavi antigena se ta del nosilca obarva, kar pomeni, da naj bi bili antigeni prisotni. Za test torej potrebujemo palčko za vzorec, reagente in testni nosilec. Vse to skupaj je mogoče hraniti v majhni škatlici. S to tehniko se tako izognemo uporabi velikih laboratorijskih naprav, ki jih potrebujemo za testiranje PCR. 

V prihodnosti si obetamo tudi antigenske teste, za katere bi zadoščal že vzorec sline. Še malo bolj oddaljeni splošni uporabi pa so tako imenovani papirnati testi, podobni testom za zaznavanje pH vrednosti neke tekočine. Tovrstni testi bi lahko bili zelo poceni, uporabljali pa bi jih lahko prav vsi, kadarkoli, na primer vsak dan pred odhodom v šolo, v službo, na koncert, v restavracijo ali na rekreacijo. A težava je njihova zanesljivost, kar pa do določene mere rešuje visoka pogostost testiranja s sočasno uporabo testov, ki zaznavajo različne antigene.

Hitri antigenski testi so torej dobra okrepitev ekipe na terenu. Osebe, okužene s SARS-CoV-2, so večinoma kužne že vsaj dva dni pred pojavi simptomov. Šele takrat virusno breme v nosno-žrelnem predelu naraste do ravni, na kateri virus zaznajo tudi antigenski testi. Testi PCR pa virus zaznajo še bolj zgodaj. A ker je testiranje tako ali tako usmerjeno na osebe s simptomi, so antigenski testi primerni za zaznavo tistih oseb, ki so tudi kužne, ne le okužene. Antigenski testi lahko tudi hitreje pokažejo, kdaj nekdo ni več kužen, saj ko njihovo virusno breme pade pod neko mejo, ti testi niso več pozitivni. Medtem pa bolj zanesljivi testi PCR v nekaterih primerih ostanejo pozitivni tudi, ko oseba ni več kužna

Skratka, okrepitev ekipe bi lahko ob učinkovitih napotkih s klopi spremenila potek igre. Če te hitrejše antigenske teste razdelimo in usmerimo v prave dele populacije in skupnosti ter jih izvajamo z ustrezno pogostostjo, lahko računamo na protinapad, ki nasprotno ekipo vrne na njeno polovico. Takrat lahko ponovno računamo na zajezitev širjenja virusa. Vsak potencialni nov večji izbruh virusa, bi lahko odslej zajezili že na stopnji isker. 

Zavedati se moramo, da pokažejo antigenski testi večje število lažno negativnih in lažno pozitivnih od testov PCR za zaznavo prisotnosti virusne RNK. Če bi antigenske teste na primer uporabljali za nadzor širjenja okužb v domovih za ostarele, bi morali vsak pozitiven rezultat antigenskega testa potrditi, preden bi osebo premestili v rdečo cono, kjer so nastanjene okužene osebe, sicer lahko tvegamo, da bi se oseba, ki morda še ni okužena, okužila v tej coni. Zanesljivost posamičnega testiranja lahko povečamo s tem, da uporabimo tudi test, ki preverja prisotnost drugih antigenov kot prvi ali pa izvedemo še test PCR. 

Poseben problem so tudi lažno negativni rezultati antigenskih testov. Do njih lahko pride zaradi nespretno odvzetega vzorca ali v primeru, ko virusno breme še ni dovolj visoko, da bi test zaznal prisotnost antigenov. Virusno breme lahko namreč naraste v nekaj urah in takrat postane okužena oseba tudi kužna. Zato moramo pri interpretaciji rezultatov upoštevati tudi epidemiološke povezave in zdravstveno stanje osebe. Ali je bila testirana oseba v tveganem stiku? Ali ima znake okužbe? Negativni rezultat testa večkrat še ne pomeni, da oseba zagotovo ni okužena. 

Pri igri na terenu je pomembna celotna ekipa. Pri epidemiji govorimo o okužbi na ravni populacij. Uporaba antigenskih testov dobi pravi smisel šele, ko razmišljamo o zajezitvi epidemije na ravni populacije. Če bi bilo testiranje znotraj neke populacije dovolj obsežno in pogosto, bi lahko iz nje odstranili praktično vse kužne osebe. Če povečamo število testov, dobimo viden učinek tudi, če se testiramo vsak tretji dan ali tudi le enkrat na teden. Pri tem je razumljivo, da ni pomembna le pogostost testiranja, ampak tudi hitrost dobivanja izidov. Hitrost pa je seveda ključna tudi na nogometni zelenici.

Testi PCR za prisotnost virusne RNK so zelo zanesljivi, a je njihova ahilova tetiva hitrost pridobivanja rezultatov. Na rezultat se čaka vsaj nekaj ur, ob bistvenem povečanju zahtev po testiranju pa se lahko čas od testiranja do prejema rezultatov še podaljša, tudi na nekaj dni. Z antigenskimi testi skrajšamo čas med testiranjem in izvidom, a ti testi imajo tudi pomanjkljivosti v zanesljivosti. To pa je mogoče povečati, če jih uporabimo pri testiranju tistih ljudi, ki že izkazujejo tako visoko virusno breme, da so tudi kužni. Antigenski test je torej tisti igralec, ki je sicer v nekaterih primerih neuspešen pri prestrezanju žoge, a ko mu to uspe, lahko hitro in učinkovito organizira protinapad. 

V drugem razmahu epidemije COVID-19 vse evropske države ponavljajo vzorce letošnje pozne zime in zgodnje pomladi. Hitri testi bodo prva večja taktična sprememba poleg uporabe mobilne aplikacije in pridobljenih izkušenj medicinskega osebja z zdravljenjem obolelih. Na začetku se bomo morali naučiti, kakšna je njihova uporabnost in kako jih implementirati za spremljanje in nadzor širjenja SARS-CoV-2. Če jih po prvih napačnih rezultatih ne bomo zavrgli – uporabljali so jih namreč v Beli hiši, ko se je okužil predsednik ZDA – ampak se bomo iz njih učili, lahko prav ti testi z malo treninga in piljenja tehnike oblikujejo prvi pravi protinapad izbruhu SARS-CoV-2. S pogostim testiranjem z manj zanesljivimi testi, ki dajo hitre rezultate, naj bi po napovedih populacijskih modelov zajezili epidemijo. Z uporabo hitrih testov bi lahko tudi razbremenili pritisk na epidemiološko službo. Zajezitev je ob dovolj velikem številu opravljenih testov v populaciji možna tudi v primeru, če ne testiramo prav vseh okuženih in celo, če nekateri posamezniki in posameznice kršijo pravila izolacije.

Uporaba antigenskih testov zatorej ni le diagnostična praksa, ampak služi predvsem nadzoru širjenja virusa znotraj populacije. Če ponovno uporabim nogometno primerjavo, ne gre le za obrambnega igralca ali igralko, ampak tudi za zvezno igralko ali igralca. Gre torej za drugačen koncept preprečevanja epidemije, ki pa bo v marsičem odvisen od zaupanja javnosti. Zato bo za njegovo dobro implementacijo potrebno oblikovati bistveno boljšo komunikacijsko strategijo in se učiti na morebitnih napakah, ko se testi ne bodo izkazali in bo morda kdo zgrešil prazen gol pri protinapadu. Po drugi strani pa so ti testi še vedno le del rešitve. Pomembni so tudi družbeni ukrepi. Tako je na primer osebam, ki bodo na testiranju pozitivne, potrebno omogočiti ustrezno izolacijo. V teh primerih je pravzaprav potrebno finančno in materialno poskrbeti za celotna gospodinjstva.

Antigenski testi nas sami po sebi še ne bodo rešili iz začaranega kroga pandemije. En sam protinapad ni dovolj, zato je potrebno še vedno ohranjati celotno ekipo, od obrambne vrste s prezračevanjem, z ohranjanjem razdalje, nošnjo maske in umivanjem rok. Za zdaj so testi učinkoviti akerji igre na sredini, a kot pri nogometni tekmi  potrebujemo obrambo, sredino in napad, potrebujemo tudi čim boljši strokovni štab, ki ima nadzor nad igro in pripravlja nove rezervne igralce in igralke. Antigenske teste lahko razumemo kot okrepitev sredine, saj ponujajo nadzor širjenja virusa med populacijo z rednim izločanjem in napotitvijo v samoizolacijo tistih oseb, ki bi ga sicer širile naprej in povečevale pritisk na zadnjo obrambo, torej na medicinsko osebje in bolnišnice.

Nogometno metaforo si od Devi Shridar sposodila in se o antigenskih testih od Michaela Mina učila Zarja.

Krajša oblika komentarja je bila objavljena na spletni strani Radia Študent.

How to Fix COVID-19 Testing Q/A with Dr. Michael Mina: At Home Daily Quick Tests

Rapid Testing

Fast coronavirus tests: what they can and can’t do

Michael Mina: Epidemiology

Rapid $1 Covid-19 tests exist. Why can’t we get them?

Covid-19 testing strategy simulator

A Cheap, Simple Way to Control the Coronavirus

Daily Coronavirus Testing at Home? Many Experts Are Skeptical

We Need More Coronavirus Testing. Are Antigen Tests The Answer?

Drugačna prihodnost

26 Okt

“Ne prosim vas za verjetje, da bo prihodnost svetla in dobra ter prijazna in lahka. Prosim vas le, da verjamete, da jo je mogoče spremeniti,” je dober mesec dni nazaj na svojem Twitter računu zapisala Rose Eveleth, znanstvena komunikatorka in futurologinja. Naša vrsta ima sposobnost potovanja v času. V svojem spominu lahko potujemo v preteklost in se spominjamo zadnjih novoletnih praznikov, rojstnodnevnih praznovanj, hrupnih koncertov, dobre hrane in velikih druženj. 

Spomnimo pa se lahko tudi manj prijetnih stvari, na primer prvega zaprtja države, ki se je zgodil v marcu. Nekateri se tega obdobja spominjajo kot časa za počitek, odkrivanje TikToka ali pa obdobja gojenja droži. Drugi so se že takrat upravičeno bali, kako bodo preživeli brez dela, kako bodo njihovi otroci dobili zadostno izobrazbo, kako bodo ubežali nasilnim partnerjem ali partnerkam, skratka, kdaj bo konec te more. Poleti se marsikomu zaprtje ob nekaj več kot 100 smrtih ni zdelo več upravičeno. Kmalu smo se znašli v poplavi lažnih informacij in napačnih razlag dogajanja, ob soočenju z novo neverjetno rastjo okužb pa tudi s paniko. Sedaj se zgodba ponavlja.

A na srečo ljudje ne živimo le v spominih na preteklost – imamo tudi sposobnost, da si zamislimo prihodnost. Tako lahko že sedaj razmišljamo o naslednjem dopustu, obisku kina in druženju na glasbenih festivalih. Seveda se tudi pri zamišljanju prihodnosti kažejo vsi privilegiji, ki jih imamo nekateri. Pandemija je razkrila vse strukturne probleme sveta, ki smo si ga ustvarili in v katerem živimo. Ko v tujini preštevajo število umrlih, zbodejo odstopanja v smrtnosti med deprivilegiranimi skupinami in manjšinami ter privilegiranimi deli prebivalstva. Privilegiranci si težko predstavljajo resnico, da obstajajo ljudje, ki si ne morejo preprosto privoščiti dela od doma, samoizolacije ali karantene. Kdo bo poskrbel za njih, je vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, ko je pred nami nepredvidljiv in negotov čas, saj smo še vedno sredi pandemije. 

Gostitelji virusa smo ljudje. Z našim ravnanjem in prilagoditvijo našega obnašanja ter z robustno organiziranim javnim zdravjem lahko širjenje virusa SARS-CoV-2 zajezimo. S sprejemanjem ukrepov in sočasnimi spremembami našega vedenja lahko bistveno spreminjamo dinamiko širjenja virusa. 

Ampak slišimo lahko, češ da umirajo samo starejši, ki jih pač lahko zavarujemo, tako da lahko mladi živimo “normalno” življenje. Ob tem, pravijo, moramo poskrbeti le za dovolj bolnišničnih postelj, da bodo tisti, ki so bili pred okužbo zdravi in s tem upravičeni za mesto na ventilatorju, ta virus tudi preživeli. 

Toda kje je meja? Kdo je star in kdo mlad, kdo je predstavnik ali predstavnica ranljive populacije in kdo ne? Če vzamemo starostno mejo 65 let in več, govorimo v Sloveniji o dobrih 20 % prebivalstva. Ta del naj bi, kot slišimo, zaščitili za nekaj mesecev, toliko da se vmes mladi dovolj prekužimo. Toda vprašati se moramo, kako bo ta scenarij videti: kdo bo lahko delal v domovih za starejše in kako jim bo tam, ko ne bodo imeli nobenih obiskov svojcev nekaj mesecev? In kaj v primerih, ko več generacij živi pod isto streho? Ali bo v teh primerih potrebno zaščititi celotno gospodinjstvo ali pa bi ga del moral za ta čas zapustiti? Kako se tega lotiti? In kaj se zgodi, ko okoli petina prebivalstva naenkrat, razen nakupovanja prehrane, tako rekoč izstopi iz gospodarstva? Zaščita starejših bi bila po takšnem scenariju velik logističen zalogaj, toda ekonomsko gledano bi kaj malo prispevala k blagostanju, da ne govorimo o soočanju z družbenimi neenakostmi.

Prebijanje čez prihodnje mesece se ne bo vrtelo le okoli zavarovanja vseh tistih, ki so zdravstveno ranljivi, ampak tudi v ustrezni skrbi za tiste, ki so socialno in ekonomsko najbolj ogroženi in jih bo zapiranje celotne družbe ekonomsko še najbolj prizadelo. Toda to ni edina težava, ki jo je potrebno rešiti. Covid ne ogroža samo najšibkejših.

Četudi v manjši meri, so lahko žrtve bolezni tudi mlajši, še posebej v preživljanju tako imenovanega dolgotrajnega covida z določenimi znaki še dolgo časa po tem, ko naj bi bolezen preboleli. Predstavljajte si na primer, da ste zagrizena kolesarka, potem pa dobite covid in prebolite hujši prehlad, četudi ne tako hud, da bi potrebovali bolnišnično oskrbo. Po desetih dneh se počutite bolje, greste na kolesarski izlet in naenkrat vam začne zmanjkovati sape in ste brez energije, simptomi pa se ponovno pojavijo. Na koncu ste veseli tistih dni, ko se počutite dovolj v redu, da lahko opravljate svoje večinoma pisarniško delo. O kolesarjenju pa za dalj časa lahko zgolj sanjate, saj se lahko vleče že štiri mesece. Kaj pa če takšna oseba nima stalnega ne pretirano zahtevnega delovnega mesta, ampak dela težja fizična dela? Kdaj se lahko vrne na delo? Kaj pa če za dolgotrajnem covidom trpi nekdo, ki nima ugodnega delovnega mesta, kjer bi pretežko sedela, ampak mora biti fizično aktivna. Kako se bo vrnila ne delovno mesto?

Ob zaprtju javnega življenja, ki prepreči širjenje virusa, bo v prihodnjih tednih vsak okuženi v povprečju okužil vedno manj ljudi in v nekem trenutku bo ta številka padla pod ena. A če do tega ne pride in se reprodukcijsko število zgolj približa enici, bomo še naprej ujeti v past ponovne rasti novih okužb; pač se bo to zgodilo čez nekaj časa, ko se eksponentna krivulja spet obrne navzgor, tudi če število na novo okuženih dalj časa narašča zelo počasi. Pri tem se moramo zavedati, da bi prišli do bolj ugodnih številk pri dokaj visokem številu, denimo okoli 1000 novih primerov na dan – kar je vse kaj drugega, kot če štartamo z desetimi novimi primeri na dan.

Tudi če si zamislimo, da bi dosegli najnižjo napovedano kolektivno imunost, ki naj bi se začela pri 20 %, bi še naprej morali živeti s kombinacijo ukrepov. Pri takšni epidemiji, kot je širjenje novega koronavirusa, se ne moremo zadovoljiti le s padanjem krivulje rasti, saj se vsaka nova rast prej ali slej eksponentno razbohoti. V resnici moramo počakati, da povsem pade. Na trajno ničlo. Šele takrat je mogoče začeti sproščati življenje. V vseh drugih primerih reprodukcijski faktor ponovno zraste. 

Nekateri modeli, ki so upoštevali heterogenost širjenja virusa, so pokazali, da bi lahko dosegli kolektivno imunost že pri eni petini prekuženih. To se zgodi zaradi razpršenosti okužb. Le petina okuženih oseb namreč širi virus naprej, drugi pa okužijo le eno osebo ali celo nobene. Ta pojav širjenja virusa imenujemo superširjenje. Če bi torej nekako odkrili tiste osebe, ki najbolj uspešno širijo virus naokoli, in če bi se prekužile prav te osebe, bi lahko predvidevali, da se bo širjenje virusa ustavilo. 

A na žalost ne vemo, katere osebe so to. Ne vemo pa niti, koliko je izjemno širjenje odvisno tudi od konteksta, v katerem se znajdejo širitelji, in ne od kakšne njihove biološke značilnosti, v času, ko je virusno breme v nosno-žrelnem predelu največje. Izjemni širitelji lahko v nekaj urah druženja okužijo več deset ljudi naenkrat. Če so med njimi tudi osebe z blagimi znaki, ki niti ne opazijo, da so bolne in kužne, se lahko zgodi, da več dni okužene hodijo naokoli in srečujejo ljudi, ki jih tako okužijo. Težava je v tem, da teh oseb ni mogoče identificirati. Lahko pa se kot izjemni širitelj brez očitnih simptomov pojavi v novi službi, pri kateri prihaja v veliko stikov z različnimi ljudmi, lahko pa se na primer kot navidez zdrava oseba udeležuje večjih zabav. 

Sprejemanje ukrepov za zajezitev širjenja SARS-CoV-2 meri na nižanje števila novih dnevnih zaznanih primerov čim bližje številki 0. Ko se dovolj zniža število novih okužb, spet nastopijo izvajalci testiranje in epidemiološka služba, ki morajo po potrebi zamejiti vse morebitne nove izbruhe virusa. Ob tem je potrebno dnevno izvesti enako število testov kot v tistih dneh, ko je bilo v populaciji zaznanih rekordno število novih primerov. Na drugi strani je potrebno preprečiti vnašanje virusa od zunaj, kar pa nikakor ni tako enostavno, kot je videti. Tudi če jim oblasti izrekajo ukrep karantene, se lahko zgodi, da jih s tem pahnejo v težave, kar še posebej velja za migrantske delavce. Ob soočanju z epidemijo je, skratka, potrebno zagotoviti socialno in ekonomsko varnost prav vsem. 

Zdi se, da je leto 2019, ko je virus SARS-CoV-2 prešel iz živalskega rezervoarja na človeka, danes malodane svetlobna leta stran. Človek se je zanj izkazal za zelo primernega gostitelja. Človeška populacija še nikoli pred tem ni imela stika s tem virusom, tako da nas je večina dovzetna za okužbo. Da bi njegovo širjenje ustavili, bi se nas moralo okužiti med 60 in 70 % populacije – skozi okužbo razvijemo imunski odgovor nanjo. Ravno zaradi tega, ker virus še ne kroži po populaciji z ostalimi človeškimi patogeni, temveč nekako še “išče” prostor v tem kompleksnem ekosistemu, je tako nevaren. Ker se okužujemo vsi hkrati, število okužb hitro narašča. 

SARS-CoV-2 ni supervirus. Ni tako nevaren, da bi ga morali takoj ustaviti, toda obenem ni niti toliko nenevaren, da bi se lahko pretvarjali, kot da ni nič. Popoln je za pandemijsko ustvarjanje zmede, tako v vrhovih držav kot med navadnimi ljudmi. 

Za katerokoli obliko novega življenja se odločimo, nikakor ne moremo spregledati določenih značilnosti prenašanja virusa, še bolj pomembno pa je upoštevanje potreb ljudi, ki s(m)o njegovi gostitelji. Ali je mogoče nekatere naše aktivnosti prilagoditi tako, da se bomo naučili živeti z njim? Morda bomo morali v iskanje odgovorov vključiti arhitektke in arhitekte, ki naj bi oblikovali odprte prostore za druženje ljudi ob slabem in bolj hladnem vremenu. Drugi strokovnjaki bodo morali poskrbeti za ustrezno ventilacijo v izobraževalnih institucijah. S takšnimi ukrepi bo manj negotovosti. 

Tveganje za okužbo je večdimenzionalno in vključuje tako vrsto stika kot okoljski kontekst stika ter fiziološke dejavnike kužne osebe. V celotni mreži okužb nikakor ne smemo spregledati družbeno-ekonomskih faktorjev, ki vključujejo učinke revščine, prekarnega dela in izkoriščanja ter sobivanja večgeneracijskih gospodinjstev. 

Odgovor na ta virus je prav tako večdimenzionalen – umivanje rok, maske, ohranjanje fizične razdalje, izogibanje gneči v zaprtih, slabo prezračenih prostorih, prezračevanje, testiranje, sledenje stikov in izolacija ter karantena. Tem se bodo pridružili cepivo in hitri testi, ki jih bo mogoče uporabili za preverjanje razširjenosti virusa znotraj populacije. Počasi bo pandemija postala preteklost in znašli se bomo v stari novi vsakdanjosti.

Ljudje imamo možnost potovanja skozi čas. Zamislimo si lahko tudi drugačno prihodnost, tudi drugačno pandemijo od te, ki jo pišejo (v)poklicani. Zamišljamo si lahko tudi povsem drugačen način “življenja z virusom”. Celo tak, ki bi nam omogočil prijaznejše in predvsem družabnejše novoletne praznike. A zato se moramo sedaj marsičemu odreči in poskrbeti drug za drugega z ohranjanjem fizične razdalje, predvsem pa moramo kot družba poskrbeti za tiste, ki živijo na njenem robu. Potem pa zaupati službam javnega zdravja, da bodo vedno hitro sproti uspešno zaznale in zajezile vse nove izbruhe.

Kaj lahko naredimo danes, da se bomo lahko družili za novoletne praznike?

1 Okt

Ali se SARS-CoV-2 širi s kapljicami ali z aerosoli? Gre za kontinuum. Ko govorimo, pojemo ali vreščimo, majhne kapljice zapustijo naša usta in nos. Ko so v zraku in v njem nekaj časa lebdijo, se lahko te kapljice še zmanjšajo. 

Maska ujame te kapljice, dokler so še velike. Zato moja maska v prvi vrsti ščiti tebe, tvoja pa mene. Če smo brez maske, raztrosimo vse velike kapljice v zrak okoli nas in v odvisnosti od lastnosti zraka (predvsem njegove temperature in vlažnosti) se nato manjšajo. Če se nahajamo zunaj, v odprtem prostoru, se izdihani zrak z zračnimi tokovi hitro menjava, če pa se znajdemo v zaprtem prostoru, se lahko zgodi, da ostaja med nami in ga sčasoma vdihnejo ostale osebe v tem prostoru, mi pa vdihnemo njihove kapljice in aerosole. 

Dalj časa ko vdihavamo skupni zrak v slabo prezračenem zaprtem prostoru, v katerem se nahaja tudi okužena oseba, bolj se zvišuje verjetnost, da v tem času vdihnemo dovolj virusnih delcev za okužbo. Bližje ko smo okuženi osebi, večja je koncentracija zelo zelo majhnih kapljic v zraku, ki lahko prenašajo viruse. Merilo za razdaljo pa ni vedno meter in pol: v slabo prezračenem prostoru lahko virusni delci potujejo tudi dlje. Poleg bližine oz. razdalje je skratka pomembno tudi to, koliko časa smo z okuženo osebo v skupnem zaprtem prostoru. 

Logično sledi, da je še bolj nevarna gneča v kateremkoli slabo prezračenem zaprtem prostoru. Ko prihaja do vdihavanja zraka ljudi, do katerih pridemo v tesen stik, in še posebej takrat, ko v tesni bližini izdihavamo in vdihavamo skupni zrak (na primer ob skupinskem petju, molitvi ali pri glasnem govorjenju “na uho” v hrupnih lokalih), lahko pride do izjemnega razširjanja virusa (superširjenje; angl. superspreading). Zato velja poleg temeljnega zaščitnega gesla RO-MA-RA (umivanje rok, higiena kašlja in izogibanje dotikanju obraza), nošnje mask in ohranjanja razdalje tudi izogibanje gneči ali dalj časa trajajočemu sobivanju v slabo prezračenih zaprtih prostorih.

Temu se seveda ne moremo vedno izogniti, pa tudi ljudje se radi zabavamo in družimo. Okoliščine, v katerih prihaja do izjemne širitve virusa, so maše, pevske vaje, daljši sestanki manjših in večjih skupin, daljše druženje v restavracijah, gledališke predstave, koncerti in praznovanja ter zabave. 

Tovrstna druženja lahko prestavimo v zunanje prostore ali na splet. Če lahko, poskrbimo za delo od doma. Če to ni mogoče, nosimo masko in ohranjamo fizično razdaljo, poskrbimo za zadostno prezračevanje, pri čemer odpiramo okna na vsakih 20 minut vsaj za pet minut in si pišemo dnevnik, kdaj smo se družili z večjimi skupinami ljudi ter uporabljamo aplikacijo #ostanizdrav (Google Play Store, Apple Store).

Kjer lahko, ustvarimo družbene mehurčke. Pri tem je pomembno, da o tem govorimo s tistimi prijateljicami in prijatelji, s katerimi tvorimo mehurček, saj so tisti, ki so v našem mehurčku, lahko tudi v katerem drugem. 

Zakaj bi pisali dnevnik? Tako lahko kar ti, ki si obolel_a, obvestiš vse, za katere domnevaš, da bi se v tem času lahko nalezli od tebe: epidemiologom s tem prihraniš kar veliko dela. Potem o vseh morebitnih kritičnih stikih v dnevih po najverjetnejšem dnevu okužbe obvestimo tudi epidemiološko službo, ta tako lahko hitro odkrije skupni imenovalec večih okužb, ki so se pojavile sočasno. To je ključno z vidika epidemiološke službe, z našega vidika pa gre za odgovornost do vseh, s katerimi smo bili v tem času v stiku. Še posebej pomembno je odkrivanje tistih situacij, v katerih je prišlo do izjemnega širjenja virusa (superširjenja; angl. superspreading). Prav zato so pomembni skrbni zapisi srečevanj, na podlagi katerih je mogoče odkriti glavni vir okužbe. S skupno pomočjo je mogoče uspešno zajeziti večji izbruh

Japonska je primer države, kjer so se osredotočili na retrospektivno iskanje vira okužb, ne le na prospektivno obveščanje morebitno okuženih. Po nekaterih modelih naj bi na ta način zajezili dva do trikrat več verig okužb

Če vemo, da smo smo se znašli v okoliščini, v kateri bi lahko prišlo do superširjenja, moramo biti pozorni na pojav morebitnih znakov okužbe in se dober teden dni izogibamo tesnim stikom, še posebej z bolj ranljivimi. Nič ni narobe, če zbolimo. Če poznamo in zaupamo ljudem, s katerimi smo se družili, v primeru okužbe te obvestimo takoj, ko je to mogoče. Tako lahko zagotovimo, da se veriga okužb prekine z nami oziroma z eno generacijo za nami. Izbruh je pogašen!

Pomembno je tudi, da v primeru znakov respiratorne okužbe ostanemo doma in pokličemo osebno zdravnico ali zdravnika ter se gremo po potrebi testirati. Za lažje obvladovanje okužb s SARS-CoV-2 moramo omejiti tudi širjenje drugih respiratornih okužb. Raziskave iz južne poloble kažejo, da so maske in ohranjanje fizične razdalje pripomogle, k omejitvi širjenja gripe. Vseeno je dobro, če se gremo to sezono cepiti za gripo.

Če si želimo “normalnosti” in druženje v času novoletnih praznikov, ki se bližajo, moramo širjenje virusa omejiti že sedaj. Rešitev pandemije ni samo v cepivu, zdravilih in hitrih testih, ampak se skriva v nas, v naši solidarnosti in našem vedenju.

Še več branja:
Kako dolgo se samoizoliramo?
Super širjenje
This Overlooked Variable Is the Key to the Pandemic
We Need to Talk About Ventilation
Superspreading and the effect of individual variation on disease emergence
Nit o tem, kaj smo se v zadnjih šestih mesecih naučili o širjenju SARS-CoV-2

SARS-CoV-2 na Novi Zelandiji

20 Avg

V življenje prebivalk in prebivalcev Nove Zelandije se je vrnil virus SARS-CoV-2 in z njem bolezen COVID-19. Kljub temu, da so nedavno razglasili 100 dni uspešne eliminacije virusa, so dva dni po objavi zavidljivega dosežka ponovno zaznali širjenje virusa po skupnosti. Začelo se je z več okuženimi člani neke družine, sledil je celoten skupek (ang. cluster) okužb, ki naj bi imele skupen izvor. Število okužb je sorazmerno veliko: več kot 70. 

Na Novi Zelandiji so ob uspešni eliminaciji virusa letos spomladi (tam je bila takrat jesen) spoznali, da je to mogoče. Tudi po nedavnem izbruhu ostaja njihov cilj eliminacija virusa znotraj države. Edina možnost za doseganje tega cilja je hitro sprejetje ukrepov ob morebitnih novih okužbah in povečevanje testiranja ter sledenja širjenju virusa, tako glede načina širjenja kot lokacij širitve. 

Eliminacija ni enaka eridikaciji virusa: do slednje bi prišlo šele v primeru, če bi virus zajezili po vsem svetu, dokler ne bi bil več prisoten v nobeni človeški populaciji, kjerkoli na svetu. Ko govorimo o eliminaciji, gre za to, da posamezna država (ali območje) doseže eliminacijo virusa iz populacije, tako da nekaj časa ne zasledi nobenih novih okužb. In ko država enkrat to doseže, skrbi, da na njenih mejah ne bi prihajalo do ponovnega vnosa okužbe. Ker je to zelo težko doseči, je tudi razumljivo, da se novim izbruhom bolezni v skupnosti skoraj ni mogoče izogniti. Toda ob ustrezni pozornosti institucij javnega zdravja je mogoče preprečiti ponovno širjenje po skupnosti, saj so ustrezne institucije pripravljene, tako da lahko pride do hitre in ostre reakcije za zatrtje virusa. Pričakovati je mogoče, da je mogoče vsak izbruh posebej takoj zamejiti in nato pogasiti. 

 

Kako so se na ponoven izbruh v zadnjih mesecih pripravili na otoku tam spodaj?

Prekinitev verig širjenja virusa: prekinitev nadaljnjega širjenja v prihodnosti in odkrivanje izvora okužbe

V prvih šestih mesecih se je v različnih državah izkazalo, da je pomembno odkriti tudi izvor okužbe. Na odkrivanje izvora okužb so se na primer osredotočili tudi na Japonskem. Če se pojavi nova okužba in gre pri tem za osebo, ki še ni v karanteni, kamor tako ali tako pošljejo vsako osebo, ki jo je neka okužena oseba navedla kot svoje dotedanje stike, je verjetnost, da je ta oseba virus razširjala naprej, zelo velika. V tem primeru je potrebno poiskati vse stike s to potrjeno okuženo osebo. Medtem pa je tudi ta oseba morala nekje priti v stik s prenašalcem ali prenašalko virusa. Če skratka najdemo izvor okužbe, lahko potem raziščemo tudi njene morebitne stranske veje in preprečimo nadaljnje vzporedno širjenje po skupnosti pri osebah, ki so se prav tako okužile z virusom enakega izvora. 

Podoben primer iskanja povezav in izvora lahko zaznamo v kakšni kriminalki, ko “ta dobri” odkrijejo neko kriminalno združbo, a najprej zaznajo le male ribe, ki delujejo na terenu. Te izkoristijo za iskanje velike ribe v ozadju in tako na koncu onemogočijo celotno združbo, ne le delovanje njenih manjših stranskih vej.

Tudi raziskovalna skupina s člani in članicami iz različnih raziskovalnih institucij v Združenem kraljestvu je nedavno objavila model, v katerem je preverila, kako pomembno je iskanje vira okužb za zajezitev in prekinjanje širjenja okužbe. Glede na model, ki so ga predstavili, naj bi bilo tako imenovano retrospektivno iskanje izvora okužbe in s tem obveščanje morebitnih stikov tiste okužene osebe, ki je bila prvotni vir, dvakrat bolj uspešno pri prekinjanju verig širjenja. Prav prekinitve verig širjenja pa so glavni način, kako bodisi ublažiti bodisi zajeziti širjenje nekega patogena. Hitreje ko to uspešno naredimo, prej se lahko vrnemo v vsakdanje življenje. Prav to so naredili na Novi Zelandiji.

Na Novi Zelandiji so imeli ob novem izbruhu okužb na voljo tri možne scenarije iskanja izvora teh okužb. 

Prva zaznano okužena oseba se je okužila pri delu v skladiščih, kjer skrbijo za dobrine, so shranjene v hladilnikih. Zato so v ta skladišča poslali laboratorijsko osebje, ki je vzelo brise iz različnih stvari in iskala možno prisotnost virusa. Prisotnost virusa preverjajo tudi v skladiščih istega podjetja v avstralskem Melbournu. Kljub vsemu se zdi ta scenarij prenosa zelo malo verjeten. 

Druga možnost je, da se je morda virus skozi obdobje 100 dni brez potrjenih okužb kljub vsemu širil po Novi Zelandiji, le da ga niso zaznali. Toda to predvidevanje so zavrgli s določitvijo in primerjavo zaporedja nukleotidov v genomu virusa. Zaporedja nukleotidov s sevov SARS-CoV-2, ki so se po Novi Zelandiji širili jeseni, se ne ujemajo z zaporedjem nukleotidov v sevu, ki se je razširil v najnovejšem zaznanem skupku okužb. 

Najbolj verjetna domneva o izvoru te okužbe je, da je virus prinesel nekdo, ki je bil bodisi zaposlen pri oskrbovanju urejenih karanten za tiste osebe, ki pridejo na Novo Zelandijo od zunaj, lahko pa ga je prinesel nekdo, ki je že zapustil nadzorovano dvotedensko karanteno. Tako dolga karantena namreč čaka vsako osebo, ki vstopi na Novo Zelandijo. Glede na trenutno znano zaporedje nukleotidov naj bi šlo za virus, ki se širi po Avstraliji in Združenem kraljestvu. Kljub temu pa so lahko virus prinesli tudi od drugod, saj Avstralija in Združeno kraljestvo objavljata in izvajata veliko več sekvencioniranja genoma virusa od drugih držav, zato bi lahko pri analizi prišlo do pristranskosti. Ravno zato raziskovalke in raziskovalci govorijo o verjetnosti in ne o gotovosti, da je virus tokrat uvožen iz Avstralije oziroma Združenega kraljestva. 

V zadnjem dnevu so na primer odkrili tudi okužbo pri osebi, ki je zaposlena v enem izmed objektov, kjer prebivajo tisti, ki preživljajo dvotedensko karanteno. To bi lahko prispevalo že drugi skupek novih okužb na Novi Zelandiji, a zaenkrat je potrjeno okužena le ena oseba, ki je bila zaposlena v enem izmed objektov. To okužbo so na podlagi zaporedja nukleotidov povezali s potrjeno okuženo osebo, ki je bila nastanjena v karanteni in je bila premeščena v tiste prostore karantene, v kateri se nahajajo druge potrjeno okužene osebe. Tam bo prestala obvezno dvotedensko karanteno in v tem času prebolela okužbo s SARS-CoV-2.

Raziskovalna skupina iz Nove Zelandije je še pred pojavom novega skupka okužb raziskala genome virusa iz vzorcev, ki so jih zbrali v obdobju med marcem in junijem. Z analizo in primerjavo zaporedij nukleotidov iz vseh vzorcev so tako povezali do takrat še nepovezane okužbe v skupne skupke. Spoznali pa so tudi, da je le 19 % vnešenih okužb vodilo v več kot eno nadaljno okužbo. Večina teh okužb je prišla iz Severne Amerike in bližnje Avstralije in ne iz Azije, kjer se je virus najprej pojavil. SARS-CoV-2 sicer mutira za polovico počasneje kot virus, ki povzroča sezonsko gripo. Vseeno pa je to dovolj, da lahko znanstvenice in znanstveniki sledijo spremembam v genomu, do katerih prihaja in tako povezujejo različne klade (skupine, ki obsegajo skupnega prednika in vse njegove potomce).

Povečanje zmogljivosti testiranja na aktivno okužbo – težko je zaustaviti virus, če nimamo vpogleda v to, kje je

Poleg priprav na sekvenciranje genoma virusa so na Novi Zelandiji  povečali tudi zmogljivosti testiranja. Tako so v zadnjih dneh testirali okoli 25.000 ljudi na dan, kar je več kot kadarkoli prej. Pred tem so največ ljudi, 10.436, testirali 24. junija, do sedaj pa največ 16. avgusta, ko so testirali kar 26.014 oseb

Povečanje zmogljivosti epidemiološke službe

Povečali so tudi zmogljivosti novozelandske epidemiološke službe. Dnevno objavljajo, koliko stikov z okuženimi osebami so že izsledili in obvestili o stiku in koliko jih še morajo. Poleg tega v medijih opozarjajo, če se je okužena oseba gibala v kakšnem nakupovalnem središču ali drugem javnem prostoru, naj bodo tisti, ki so morda tudi bili tam ob istem času, pozorni na morebiten pojav znakov okužbe. 

Uporaba aplikacije in razvijanje novih tehnoloških metod, ki bi lahko prišle prav pri obveščanju o izpostavljenosti osebi, ki je potrjeno okužena

Spodbujajo uporabo aplikacije, ki uporabnicam in uporabnikom omogoča ustvarjanje dnevnika, v katerem beležijo, kje so kdaj bili, na primer z uporabo QR kod pred prihodom v restavracije, kina in podobno. Ob tem pa razvijajo in testirajo tudi nov sistem sledenja s karticami z vgrajenim bluetoothom, ki bi lahko neodvisno od mobilnega telefona pošiljal in sprejemal naključne kode in bil v pomoč epidemiološki službi. 

Vzpostavitev skupne, centralne karantene za potrjeno okužene in njihovo spremstvo/člane istega gospodinjstva

Poleg tega so se odločili tudi za ustanovitev tako imenovane skupne, centralne karantene za zaznane okužene osebe, kjer se jim lahko pridružijo tudi drugi družinski člani. Tako je trenutno tam nastanjenih več kot 100 ljudi. To so potrjeno okužene osebe in njihovi družinski člani. 

Sistem s štirimi ravnmi ukrepov, ki so ga posodobili

Na Novi Zelandiji do sedaj niso zapovedali nošnje mask. Ker je sedaj znano, da maske lahko ustavijo širjenje okužbe, zato spodbujajo ljudi, naj jih nosijo v zaprtih javnih prostorih in v barih, telovadnicah, pri petju ter v cerkvah. Ostali ukrepi so ostali enaki kot v marcu, aprilu in juniju. 

 

Na Novi Zelandiji je trenutno zima in skoraj celotno zimo so preživeli z nič novimi primeri širjenja virusa po skupnosti. To je zavidljiv uspeh. Zadnje statistike umrljivosti na Novi Zelandiji tudi kažejo, da se bodo to zimo verjetno izognili valu zimskih smrti, ki so verjetno posledica drugih infekcijskih bolezni, ki prevladujejo v tem letnem času. Znano je že, da so do sedaj zaznali zelo malo primerov gripe. 

Nova Zelandija je primer države, v kateri so sprejeli politično odločitev, da bodo sledili mnogim azijskim državam, ki so se odločile za eliminacijo virusa. Tako so ob ničelni pojavnosti novih okužb lahko preživeli tri zimske mesece v vsakdanjosti, ki so je bili vajeni izpred časov pandemije novega koronavirusa. Pri tem so se zavedali, da je le vprašanje časa, kdaj se virus lahko ponovno začne širiti po skupnosti, a ker je bil cilj jasen – eliminacija virusa – so reagirali hitro in odločno. Zaenkrat še ne vemo, kdaj in kako uspešno bodo zajezili nov izbruh, a trenutne številke novo zaznanih primerov, ki so iz dneva v dan manjše, vlivajo veliko optimizma. Prav lahko pa bi se zgodilo, da bi šli po poti Avstralije, ki ima veliko večji izbruh v državi Victoria, kjer se stanje kljub strogi karanteni, umirja zelo počasi. Na podlagi spremljanja primerov iz tujine postaja vedno bolj jasno, da negotovost glede prihodnosti pandemije najbolj zmanjša eliminacija virusa na določenih območjih in ne “življenje z virusom”

 

New Zealand’s elimination strategy for the COVID-19 pandemic and what is required to make it work

Successful Elimination of Covid-19 Transmission in New Zealand

 

Računanje je igra

28 Apr

V petek zvečer smo na Odmevih lahko prvič slišali zamisel o tem, da bi Slovenija lahko glede na zelo nizko prekuženost in zelo uspešno zajezitev širjenja novega koronavirusa postala “otok”. Če bi želeli postati otok, bi poskusili novi koronavirus eliminirati iz naše populacije, kar ne pomeni eridikacije, torej izumrtja virusa, ampak zgolj spraviti številke dovolj nizko, da jih lahko službe javnega zdravstva povsem nadzorujejo. To pomeni, da bi bila pa številka novih zaznanih okužb večinoma enaka ničli. Čista eridikacija virusov je namreč zelo zahteven projekt in bi zahtevala globalno sodelovanje; in še potem, ko nekaj dni, tednov, morda celo mesecev po vsem svetu ne bi imeli zaznanih novih okužb, bi se te še vedno lahko kje pojavile. 

V raziskavi, v kateri so ocenili inkubacijsko dobo, torej čas od okužbe s SARS-CoV-2, do pojava znakov bolezni COVID-19, so ocenili, da obstaja nizek odstotek tistih, ki bolezen razvijejo šele 14 dni po okužbi. To pomeni, da bi lahko rekli, da smo v nekem zaprtem okolju varni pred novim izbruhom šele po vsaj enomesečni ničli na novo zaznanih okužb. V tem primeru moramo računati na nevarnost vdora iz tujine, če tam ne bodo dosegli enakih rezultatov.

Jasno je, da so bomo morali s tem virusom naučiti živeti. V prihodnosti bomo ob nevarnosti izbruhov sledili pravilom fizičnega distanciranja, umivanja rok, nedotikanja obraza s potencialno okuženimi rokami, nošenja mask, še posebej v zaprtih prostorih, in počeli še marsikaj za lastno zaščito in zaščito drugih. Pri tem je pomembno opozoriti, da bo moral kdorkoli, ki bi sumil, da je okužen oziroma okužena z novim koronavirusom, o tem nujno obvestiti osebnega zdravnika in imeti dostop do testiranja, ki sum na okužbo potrdi ali zavrže. Virus bomo tudi boljše spoznali in sčasoma lažje in natančneje ocenili, kateri ukrepi so nujni in katere lahko sprostimo. Ob tem v primeru eliminacije virusa znotraj naše populacije nekatera izmed teh previdnostnih načel postanejo nesmiselna, torej v tem primeru obstaja možnost vračanja v vsakdanje življenje.

Širjenja virusa brez robustnega sistema testiranja, sledenja stikom in izolacije ni mogoče imeti pod nadzorom. V soboto smo v medijih lahko slišali izjavo vodstvene osebe najodgovornejše institucije za javno zdravstvo, da če bo Slovenija imela le po pet novih primerov okužb na dan, naj bi postala bolj zanimiva za turiste! Pri tem pa smo izvedeli tudi, da imamo v Sloveniji v projekciji na voljo dnevno 40 zasedenih bolnišničnih postelj in 10 postelj na intenzivni negi za bolnike in bolnice s Covidom-19. V nadaljevanju smo bili seznanjeni tudi z oceno, da bomo dosegli prekuženost celotne populacije v petih letih. Pri tej trditvi niso pojasnili, ali prekuženost vključuje tudi ljudi iz ranljivega dela populacije, ki bi jih torej izpostavili bolezni in njenim smrtnim nevarnostim. Ali pa bi jih za vsaj pet let hermetično izločili iz družbe?

Oglejmo si številke. Če imamo dnevno pet novih okužb, potem v petih letih (brez upoštevanja prestopnega leta) zboli skupaj 9.125 ljudi. Če bi bile v to število vključene vse naključne starostne skupine v celotni populaciji, se ne bi nikoli zgodilo, da bi dejansko potrebovali vse omenjene bolnišnične postelje za obolele s Covidom-19. O tem več pozneje. Na prvi pogled je jasno, da s povprečno okužbo petih novih obolelih na dan v petih letih še zdaleč ne bi dosegli niti minimalne prekuženosti 60 odstotkov celotne populacije, kar je najnižja številka, ki naj bi zadoščala za kolektivno imunost. 

Preverimo torej število bolnišničnih postelj, namenjenih zdravljenju obolelih s Covidom-19. Najprej je potrebno opozoriti, da bi za tako tarčno usmerjeno prekuževanje populacije morali zgraditi posebno bolnišnico le za te bolnike in bolnice, ker bi šele takšna poteza omogočila drugim delom zdravstva delovanje v slogu pred Covidom-19. Ocenimo lahko, da samo pet odstotkov okuženih potrebuje bolnišnično oskrbo. Potem bi v nekem danem trenutku, ko bi bilo po 50 ljudi v bolnišnici, bilo v celotni populaciji okuženih še 1000 ljudi. Teh 50 ljudi bi v povprečju preživelo v bolnišnici 10 dni, torej moramo v petih letih zagotoviti 1825 postelj za težje primere Covida-19. Ob tako nizkem številu novih okužb se v petih letih lahko prekuži le 182.500 ljudi. Torej po petih letih ne bi bili niti približno blizu minimalni prekuženosti populacije, če vzamemo oceno, da nas mora zboleti vsaj 1,2 milijona. Nasprotno: dosegli bi le devet odstotkov prekuženosti tega minimalnega deleža populacije! Da bi dosegli kolektivno imunost brez cepiva, bi torej, če je ta dosežena pri 60 odstotkih prekužene populacije in če ob prebolevanju okužbe razvijemo dolgotrajno imunost ter če sledimo predstavljenim številkam v medijih, potrebovali kar 33 let. Sklep je, da Slovenija po tej poti nikakor ne more doseči kolektivne imunosti na virus SARS-CoV-2. 

Da bi dosegli 1,2 milijona v petih letih, bi nas moralo biti (ob linearno nadzorovanem okužanju) dnevno na novo okuženih 657. Od tega bi nas, kot lahko ponovno domnevamo, pet odstotkov potrebovalo bolnišnično oskrbo, kar znese 32 na dan. Vsaka bolnica ali bolnik tam spet preživi deset dni, kar pomeni rotacijo 320 bolnikov in bolnic na vsakih deset dni. Od tega bi jih tretjina potrebovala intenzivno nego, kar je 100 bolnikov in bolnic. Morda imamo sedaj dovolj respiratorjev za takšen obseg zdravljenja, ki so jih sedaj preplačali na divjem trgu, morda bi lahko v celi Sloveniji zagotovili celo dovolj bolnišničnih postelj, toda ključno vprašanje je, ali imamo dovolj zdravstvenega osebja, ki bi kar pet let neprestano skrbelo za to množico bolnikov in bolnic? Iz opisov v medijih lahko razberemo, da izmene ekip za zdravljenje obolelih s Covidom-19 niso lahke. Bolj ali manj na prvi pogled je jasno, da je to za slovenski zdravstveni sistem nevzdržno. 

Po katerikoli poti gremo k njej, je nadzorovana kolektivna imunost pri nas misija nemogoče, razen če korenito spremenimo zdravstveni sistem, zgradimo večjo novo bolnišnico, namenjeno izključno zdravljenju Covida-19 in za nekaj let zaposlimo številno zdravstveno osebje, ki bo skrbelo za te bolnike in bolnice. 

Kakorkoli obrnemo zadevo, tudi če vmes dobimo varno in učinkovito cepivo, je edina razumna kratkoročna strategija eliminacija virusa do te mere, da ga imamo kot družba na vajetih. Slediti moramo zgledu Nove Zelandije, ki ima pač to srečo, da je otok. A je otok, ki se zelo zanaša na turizem. Tudi tam bodo morali premisliti, kako reševati turizem. Morda je čas, da začnemo razmišljati o tem, kako na drugačen način reševati slovenski turizem in ne tako, da bi ga odpirali državam, kjer bi takrat, ko bi za turiste odprli meje, imeli večje število okuženih kot pri nas in se oglaševali kot zanje idealna destinacija. Razen če bo to strategija države za dodatno “prekuževanje” onkraj nadzora. 

Opisani scenariji so zgolj izračuni, ki temeljijo na predpostavkah iz literature. Nadzorovano prekuževanje več kot 600 ljudi na dan je neizvedljivo. Tovrstni izračuni ne opisujejo resničnega sveta, vseeno pa dajo uvid v to, da nekatere strategije niso vzdržne in moramo zato iskati drugačne rešitve. Po vzoru analize harvardske raziskovalne skupine, ki je modelirala verjetne izide nadaljevanja pandemije, sem s svojo analizo izjav novega prvega moža NIJZ želela spodbuditi razmislek in iskanje alternativnih rešitev. 

To je to!
Z

Znanstvenik nad ideologijo?

10 Jun

Znanstvenica ali znanstvenik, ki te želi prepričati, da je vse tisto, kar ona ali on počne, le objektivna razlaga pojavov, lahko verjame v lastno nevtralnost. Toda vse, kar počne, počne kot pripadnica ali pripadnik človeške družbe, z vsemi človeškimi vidiki vred. Ko pa se dotakne objektivnosti znanstvenega raziskovanja same človeške družbe in še vedno trdi, da je njegova ali njena znanost zgolj objektivna in nevtralna, je lažnivka ali lažnivec, morda pa zgolj nevednica ali nevednež. Ne vem. Vsak človek je od rojstva vpet v družbo in ostaja vpet vanjo, zato se ne more izogniti ideologijam. Tega dejstva ne more spremeniti še tako vrhunsko opravljanje znanstvenih raziskav na nekem znanstvenem področju. Vsaka izšolana znanstvenica ali izšolani znanstvenik zna uporabljati znanstveno metodo pri svojem delu, a to nikakor ne pomeni, da jo uporablja tudi v svojem vsakdanjem življenju in da je zato v vsakdanjih ravnanjih in razmišljanjih bolj razumna ali razumem od neke druge ali nekoga drugega, ki nista izšolana v uporabi znanstvene metode.

Matjaž Gams je v Državnem svetu organiziral posvet z naslovom Kako preprečiti izumiranje slovenskega naroda? Gams naj bi se po svojih besedah trudil preprečiti izumrtje slovenskega domorodnega prebivalstva na povsem znanstven način in neodvisno od kakršne okoli ideologije. Kaj pa če je njegovo izhodiščno razmišljanje napačno in slovenski narod kot objektivno znanstveno dejstvo ne obstaja?

Gams v svojih javnih nastopih predstavlja korelacije, s katerimi razlaga, zakaj imajo ženske pri nas manj otrok. Pri statistiki pa vemo, da korelacija (soodnosnost) nikakor ni isto kot kavzacija (vzročnost): korelacije in dejanske povezave med podatki so lahko zelo daleč vsaksebi.

Ljudje smo različnih oblik, različnih barv kože, spolov in še česa. Poleg tega govorimo različne jezike, nosimo različna oblačila, imamo pa tudi zelo raznolike prehranjevalne navade. Prav lahko bi namesto o Slovenkah in Slovencih govorili tudi o na primer visokih in nizkih ljudeh ali se delili glede na kodravost las. Raziskovalke in raziskovalci človeške raznoličnosti, po navadi so to antropologinje in antropologi, se med drugim ukvarjajo tudi s človeškimi populacijami in iščejo razlike in podobnosti med njimi, pa naj bodo te na ravni genoma ali pa gre za kulturne in vedenjske značilnosti in razlike. Pri tem se dobro zavedajo, da je populacije težko ločevati, morda kvečjemu na podlagi odkritja kakšnih specifičnih prilagoditev na okolje. Toda na ravni genoma smo prav vsi pripadniki naše vrste mešanica enakega števila različnih prednic in prednikov.

geneticvariation-02

Vir slike: Angélica Dasswww.angelicadass.comhumanae.tumblr.com/

Pred časom sem zasledila oddajo Ugriznimo znanost o genomu Slovencev, v kateri sta se raziskovalka in voditeljica pogovarjali o “nacionalnem genomu”. Težava je v tem, ali je “nacionalni genom” dejansko objektivno dejstvo oz. konkreten pojav ali zgolj okrajšava za genom neke populacije. Tukaj je srčika problema: v biologiji lahko govorimo le o populacijah ljudi in ne o narodih ali naciji. Slednji sta družbeni kategoriji. Ko govorimo o bioloških populacijah, so si posamezni osebki podobni, a tudi različni. To velja tudi za človeške populacije. Tako je med ljudmi, ki živijo znotraj meja današnje Slovenije, veliko razlik pa tudi podobnosti.

Nikakor pa za te biološke populacije ne smemo uporabljati besed, kot so narod, nacija ali etnična skupina. Slednje so namreč kulturno in družbeno zaznamovane ter nosijo s seboj določeno zgodovino.

Projekt sekvencioniranja genomov ljudi z redkimi genetskimi boleznimi podpiram, a želim si, da bi bili bolj previdni pri uporabi terminov, s katerimi opisujemo to početje. Prepričana sem, da bi slovenske raziskovalke in raziskovalci z veseljem preučili tudi genome drugih ljudi, ki morda niso bili rojeni v Sloveniji, a tukaj živijo in imajo katero od redkih genetskih bolezni.

Ljudje se nikoli niso omejevali, in tudi takrat, ko so jih zakoličili, so jih prehajali. V sodobnem svetu, ki ga pri človeški vrsti omejujejo meje držav, te meje s potnim listom večinoma lahko prehajamo, četudi za velik del svetovnih populacij, predvsem v najbolj revnih delih sveta, to ne velja. Čezmejna partnerstva niso bila redkost v preteklosti, danes pa jih je še veliko več. Nekateri si ustvarijo družine v tujini, drugi se priselijo. In če bi imela potomka potomka slovenskih staršev, ki živi na primer v Veliki Britaniji, redko dedno bolezen, bi jo prosili za sekvencioniranje njenega genoma in vključitev v svojo bazo. To bi se zgodilo ne glede na nacionalnost. Mimogrede: angleški projekt zbiranja genomov se ne imenuje “britanski genom” pač pa “Projekt 100.000 genomov” (100,000 Genomes Project). V imenu ni sledu o njegovi britanski substanci.

Vrnimo s k ideologijam in znanstvenikom. V zgodovini znanosti najdemo veliko neumnosti, ki so jih povzročili ali izjavljali znanstveniki in znanstvenice. Naj omenim srhljive “znanstveno utemeljene” genocide in iztrebljanja do “terapij” kvirovskih oseb. Argument, da lahko objektivno govorim o čemerkoli samo zato, ker sem znanstvenica, pač ne drži. To še posebej ne drži za raziskovalce in raziskovalke s tako imenovanih področij trdih znanosti, tehnike, inženirstva in medicine, ko se spuščajo na družboslovna in humanistična področja.

Dober primer te zmote, da lahko kot znanstvenica ali znanstvenik govorim o čemerkoli, je eden izmed odkriteljev strukture molekule DNK James Watson. On je javno govoril o tem, da so Afričani in Afričanke bolj neumne od Evropejcev in Evropejk. Umnost in neumnost sta družbeni, ne objektivni naravni kategoriji, trditev pa je objektivno rasistična.

Matjaž Gams trdi, da je v svojih nedavnih javnih nastopih govoril le o povezavah, ki jih najde v samih podatkih da nanj ni nanj vplivala nobena ideologija. Kako da ne! Ideološko je že samo verjetje v to, da je narod biološka kategorija, saj niti v biologiji niti v družboslovnih vedah takšne znanstvene trditve ali dokazov ne najdemo. Namesto da bi preveril, kaj o tem menijo biologi in družboslovci, sedaj Gams sprašuje druge bele moške, kaj so ti postorili za dekleta! Prav to je ideologija v najbolj čisti obliki, glasi pa se tudi takole: “Kako bi bilo vam, če bi vašo hči ali ženo nekdo spolno nadlegoval?”

Meni je čisto vseeno, kaj naj bi naredili beli moški in kaj naj si mislijo. Kot ženska pa si želim, da bi ti moški začeli ženske spoštovati in nas pripustili k razpravi. Upati, da bi prisluhnili tudi tistim, ki se identificirajo zunaj zanje omejujočih binarnih spolnih kategorij, je danes morda še preuranjeno.

Moško povzdigovanje pomena družine in osebno, povsem neznanstveno opevanje, kako jih je to naredilo boljše, je v tej razpravi neprimerno. Odločitev o tem, ali bo nekdo imel otroka ali ne, je stvar posameznice ali posameznika in o tej osebni in intimni odločitvi nikakor ne smejo odločati družba, politika ali država, še manj pa “objektivna znanost”.

Naj za konec dodam nekaj predlogov, kako bi lahko obdržali več mladih v postarani Sloveniji in pridobili tudi nove. Zanje ne potrebujemo “objektivne znanosti”, ampak zadošča nekaj zdrave pameti in človeškega srca. Najprej bi lahko sprejeli več beguncev in begunk, z otroki in brez, in jim tukaj omogočiti dostojno življenje in ustvarjanje družine. S tem pa bi tudi obogatili našo kulturo. Lahko bi omogočiti samskim osebam in kvirovskim parom posvojitev ali umetno oploditev, v primeru družin z dvema staršema pa bi lahko spodbujali delitev dopusta po rojstvu otroka na polovico med obema staršema. Gotovo imajo drugi še več učinkovitih rešitev za demografske izzive sedanjega trenutka.

Znanstvenice in znanstveniki, ki preučujemo ljudi, se moramo zavedati, da naše delovanje ni neodvisno od družbe, v kateri živimo, zato moramo biti pri izbiri svojih besed še posebej previdni. Pa ne samo pri izbiri besed, tudi pri rabi pravih metod in pri interpretaciji rezultatov, ki jih uporabljamo v dobrobit vseh ljudi, ne le nekaterih, pa naj zveni to še tako ideološko. Znanstvenice in znanstveniki nikakor ne smemo misliti, da smo večvredni in lahko govorimo o čemerkoli. Menim, da je ena izmed lepših lastnosti človeka skromnost in to bi moralo držati tudi za raziskovalce in raziskovalke.

To je to!
Z