Drugačna prihodnost

26 Okt

“Ne prosim vas za verjetje, da bo prihodnost svetla in dobra ter prijazna in lahka. Prosim vas le, da verjamete, da jo je mogoče spremeniti,” je dober mesec dni nazaj na svojem Twitter računu zapisala Rose Eveleth, znanstvena komunikatorka in futurologinja. Naša vrsta ima sposobnost potovanja v času. V svojem spominu lahko potujemo v preteklost in se spominjamo zadnjih novoletnih praznikov, rojstnodnevnih praznovanj, hrupnih koncertov, dobre hrane in velikih druženj. 

Spomnimo pa se lahko tudi manj prijetnih stvari, na primer prvega zaprtja države, ki se je zgodil v marcu. Nekateri se tega obdobja spominjajo kot časa za počitek, odkrivanje TikToka ali pa obdobja gojenja droži. Drugi so se že takrat upravičeno bali, kako bodo preživeli brez dela, kako bodo njihovi otroci dobili zadostno izobrazbo, kako bodo ubežali nasilnim partnerjem ali partnerkam, skratka, kdaj bo konec te more. Poleti se marsikomu zaprtje ob nekaj več kot 100 smrtih ni zdelo več upravičeno. Kmalu smo se znašli v poplavi lažnih informacij in napačnih razlag dogajanja, ob soočenju z novo neverjetno rastjo okužb pa tudi s paniko. Sedaj se zgodba ponavlja.

A na srečo ljudje ne živimo le v spominih na preteklost – imamo tudi sposobnost, da si zamislimo prihodnost. Tako lahko že sedaj razmišljamo o naslednjem dopustu, obisku kina in druženju na glasbenih festivalih. Seveda se tudi pri zamišljanju prihodnosti kažejo vsi privilegiji, ki jih imamo nekateri. Pandemija je razkrila vse strukturne probleme sveta, ki smo si ga ustvarili in v katerem živimo. Ko v tujini preštevajo število umrlih, zbodejo odstopanja v smrtnosti med deprivilegiranimi skupinami in manjšinami ter privilegiranimi deli prebivalstva. Privilegiranci si težko predstavljajo resnico, da obstajajo ljudje, ki si ne morejo preprosto privoščiti dela od doma, samoizolacije ali karantene. Kdo bo poskrbel za njih, je vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, ko je pred nami nepredvidljiv in negotov čas, saj smo še vedno sredi pandemije. 

Gostitelji virusa smo ljudje. Z našim ravnanjem in prilagoditvijo našega obnašanja ter z robustno organiziranim javnim zdravjem lahko širjenje virusa SARS-CoV-2 zajezimo. S sprejemanjem ukrepov in sočasnimi spremembami našega vedenja lahko bistveno spreminjamo dinamiko širjenja virusa. 

Ampak slišimo lahko, češ da umirajo samo starejši, ki jih pač lahko zavarujemo, tako da lahko mladi živimo “normalno” življenje. Ob tem, pravijo, moramo poskrbeti le za dovolj bolnišničnih postelj, da bodo tisti, ki so bili pred okužbo zdravi in s tem upravičeni za mesto na ventilatorju, ta virus tudi preživeli. 

Toda kje je meja? Kdo je star in kdo mlad, kdo je predstavnik ali predstavnica ranljive populacije in kdo ne? Če vzamemo starostno mejo 65 let in več, govorimo v Sloveniji o dobrih 20 % prebivalstva. Ta del naj bi, kot slišimo, zaščitili za nekaj mesecev, toliko da se vmes mladi dovolj prekužimo. Toda vprašati se moramo, kako bo ta scenarij videti: kdo bo lahko delal v domovih za starejše in kako jim bo tam, ko ne bodo imeli nobenih obiskov svojcev nekaj mesecev? In kaj v primerih, ko več generacij živi pod isto streho? Ali bo v teh primerih potrebno zaščititi celotno gospodinjstvo ali pa bi ga del moral za ta čas zapustiti? Kako se tega lotiti? In kaj se zgodi, ko okoli petina prebivalstva naenkrat, razen nakupovanja prehrane, tako rekoč izstopi iz gospodarstva? Zaščita starejših bi bila po takšnem scenariju velik logističen zalogaj, toda ekonomsko gledano bi kaj malo prispevala k blagostanju, da ne govorimo o soočanju z družbenimi neenakostmi.

Prebijanje čez prihodnje mesece se ne bo vrtelo le okoli zavarovanja vseh tistih, ki so zdravstveno ranljivi, ampak tudi v ustrezni skrbi za tiste, ki so socialno in ekonomsko najbolj ogroženi in jih bo zapiranje celotne družbe ekonomsko še najbolj prizadelo. Toda to ni edina težava, ki jo je potrebno rešiti. Covid ne ogroža samo najšibkejših.

Četudi v manjši meri, so lahko žrtve bolezni tudi mlajši, še posebej v preživljanju tako imenovanega dolgotrajnega covida z določenimi znaki še dolgo časa po tem, ko naj bi bolezen preboleli. Predstavljajte si na primer, da ste zagrizena kolesarka, potem pa dobite covid in prebolite hujši prehlad, četudi ne tako hud, da bi potrebovali bolnišnično oskrbo. Po desetih dneh se počutite bolje, greste na kolesarski izlet in naenkrat vam začne zmanjkovati sape in ste brez energije, simptomi pa se ponovno pojavijo. Na koncu ste veseli tistih dni, ko se počutite dovolj v redu, da lahko opravljate svoje večinoma pisarniško delo. O kolesarjenju pa za dalj časa lahko zgolj sanjate, saj se lahko vleče že štiri mesece. Kaj pa če takšna oseba nima stalnega ne pretirano zahtevnega delovnega mesta, ampak dela težja fizična dela? Kdaj se lahko vrne na delo? Kaj pa če za dolgotrajnem covidom trpi nekdo, ki nima ugodnega delovnega mesta, kjer bi pretežko sedela, ampak mora biti fizično aktivna. Kako se bo vrnila ne delovno mesto?

Ob zaprtju javnega življenja, ki prepreči širjenje virusa, bo v prihodnjih tednih vsak okuženi v povprečju okužil vedno manj ljudi in v nekem trenutku bo ta številka padla pod ena. A če do tega ne pride in se reprodukcijsko število zgolj približa enici, bomo še naprej ujeti v past ponovne rasti novih okužb; pač se bo to zgodilo čez nekaj časa, ko se eksponentna krivulja spet obrne navzgor, tudi če število na novo okuženih dalj časa narašča zelo počasi. Pri tem se moramo zavedati, da bi prišli do bolj ugodnih številk pri dokaj visokem številu, denimo okoli 1000 novih primerov na dan – kar je vse kaj drugega, kot če štartamo z desetimi novimi primeri na dan.

Tudi če si zamislimo, da bi dosegli najnižjo napovedano kolektivno imunost, ki naj bi se začela pri 20 %, bi še naprej morali živeti s kombinacijo ukrepov. Pri takšni epidemiji, kot je širjenje novega koronavirusa, se ne moremo zadovoljiti le s padanjem krivulje rasti, saj se vsaka nova rast prej ali slej eksponentno razbohoti. V resnici moramo počakati, da povsem pade. Na trajno ničlo. Šele takrat je mogoče začeti sproščati življenje. V vseh drugih primerih reprodukcijski faktor ponovno zraste. 

Nekateri modeli, ki so upoštevali heterogenost širjenja virusa, so pokazali, da bi lahko dosegli kolektivno imunost že pri eni petini prekuženih. To se zgodi zaradi razpršenosti okužb. Le petina okuženih oseb namreč širi virus naprej, drugi pa okužijo le eno osebo ali celo nobene. Ta pojav širjenja virusa imenujemo superširjenje. Če bi torej nekako odkrili tiste osebe, ki najbolj uspešno širijo virus naokoli, in če bi se prekužile prav te osebe, bi lahko predvidevali, da se bo širjenje virusa ustavilo. 

A na žalost ne vemo, katere osebe so to. Ne vemo pa niti, koliko je izjemno širjenje odvisno tudi od konteksta, v katerem se znajdejo širitelji, in ne od kakšne njihove biološke značilnosti, v času, ko je virusno breme v nosno-žrelnem predelu največje. Izjemni širitelji lahko v nekaj urah druženja okužijo več deset ljudi naenkrat. Če so med njimi tudi osebe z blagimi znaki, ki niti ne opazijo, da so bolne in kužne, se lahko zgodi, da več dni okužene hodijo naokoli in srečujejo ljudi, ki jih tako okužijo. Težava je v tem, da teh oseb ni mogoče identificirati. Lahko pa se kot izjemni širitelj brez očitnih simptomov pojavi v novi službi, pri kateri prihaja v veliko stikov z različnimi ljudmi, lahko pa se na primer kot navidez zdrava oseba udeležuje večjih zabav. 

Sprejemanje ukrepov za zajezitev širjenja SARS-CoV-2 meri na nižanje števila novih dnevnih zaznanih primerov čim bližje številki 0. Ko se dovolj zniža število novih okužb, spet nastopijo izvajalci testiranje in epidemiološka služba, ki morajo po potrebi zamejiti vse morebitne nove izbruhe virusa. Ob tem je potrebno dnevno izvesti enako število testov kot v tistih dneh, ko je bilo v populaciji zaznanih rekordno število novih primerov. Na drugi strani je potrebno preprečiti vnašanje virusa od zunaj, kar pa nikakor ni tako enostavno, kot je videti. Tudi če jim oblasti izrekajo ukrep karantene, se lahko zgodi, da jih s tem pahnejo v težave, kar še posebej velja za migrantske delavce. Ob soočanju z epidemijo je, skratka, potrebno zagotoviti socialno in ekonomsko varnost prav vsem. 

Zdi se, da je leto 2019, ko je virus SARS-CoV-2 prešel iz živalskega rezervoarja na človeka, danes malodane svetlobna leta stran. Človek se je zanj izkazal za zelo primernega gostitelja. Človeška populacija še nikoli pred tem ni imela stika s tem virusom, tako da nas je večina dovzetna za okužbo. Da bi njegovo širjenje ustavili, bi se nas moralo okužiti med 60 in 70 % populacije – skozi okužbo razvijemo imunski odgovor nanjo. Ravno zaradi tega, ker virus še ne kroži po populaciji z ostalimi človeškimi patogeni, temveč nekako še “išče” prostor v tem kompleksnem ekosistemu, je tako nevaren. Ker se okužujemo vsi hkrati, število okužb hitro narašča. 

SARS-CoV-2 ni supervirus. Ni tako nevaren, da bi ga morali takoj ustaviti, toda obenem ni niti toliko nenevaren, da bi se lahko pretvarjali, kot da ni nič. Popoln je za pandemijsko ustvarjanje zmede, tako v vrhovih držav kot med navadnimi ljudmi. 

Za katerokoli obliko novega življenja se odločimo, nikakor ne moremo spregledati določenih značilnosti prenašanja virusa, še bolj pomembno pa je upoštevanje potreb ljudi, ki s(m)o njegovi gostitelji. Ali je mogoče nekatere naše aktivnosti prilagoditi tako, da se bomo naučili živeti z njim? Morda bomo morali v iskanje odgovorov vključiti arhitektke in arhitekte, ki naj bi oblikovali odprte prostore za druženje ljudi ob slabem in bolj hladnem vremenu. Drugi strokovnjaki bodo morali poskrbeti za ustrezno ventilacijo v izobraževalnih institucijah. S takšnimi ukrepi bo manj negotovosti. 

Tveganje za okužbo je večdimenzionalno in vključuje tako vrsto stika kot okoljski kontekst stika ter fiziološke dejavnike kužne osebe. V celotni mreži okužb nikakor ne smemo spregledati družbeno-ekonomskih faktorjev, ki vključujejo učinke revščine, prekarnega dela in izkoriščanja ter sobivanja večgeneracijskih gospodinjstev. 

Odgovor na ta virus je prav tako večdimenzionalen – umivanje rok, maske, ohranjanje fizične razdalje, izogibanje gneči v zaprtih, slabo prezračenih prostorih, prezračevanje, testiranje, sledenje stikov in izolacija ter karantena. Tem se bodo pridružili cepivo in hitri testi, ki jih bo mogoče uporabili za preverjanje razširjenosti virusa znotraj populacije. Počasi bo pandemija postala preteklost in znašli se bomo v stari novi vsakdanjosti.

Ljudje imamo možnost potovanja skozi čas. Zamislimo si lahko tudi drugačno prihodnost, tudi drugačno pandemijo od te, ki jo pišejo (v)poklicani. Zamišljamo si lahko tudi povsem drugačen način “življenja z virusom”. Celo tak, ki bi nam omogočil prijaznejše in predvsem družabnejše novoletne praznike. A zato se moramo sedaj marsičemu odreči in poskrbeti drug za drugega z ohranjanjem fizične razdalje, predvsem pa moramo kot družba poskrbeti za tiste, ki živijo na njenem robu. Potem pa zaupati službam javnega zdravja, da bodo vedno hitro sproti uspešno zaznale in zajezile vse nove izbruhe.

Kaj lahko naredimo danes, da se bomo lahko družili za novoletne praznike?

1 Okt

Ali se SARS-CoV-2 širi s kapljicami ali z aerosoli? Gre za kontinuum. Ko govorimo, pojemo ali vreščimo, majhne kapljice zapustijo naša usta in nos. Ko so v zraku in v njem nekaj časa lebdijo, se lahko te kapljice še zmanjšajo. 

Maska ujame te kapljice, dokler so še velike. Zato moja maska v prvi vrsti ščiti tebe, tvoja pa mene. Če smo brez maske, raztrosimo vse velike kapljice v zrak okoli nas in v odvisnosti od lastnosti zraka (predvsem njegove temperature in vlažnosti) se nato manjšajo. Če se nahajamo zunaj, v odprtem prostoru, se izdihani zrak z zračnimi tokovi hitro menjava, če pa se znajdemo v zaprtem prostoru, se lahko zgodi, da ostaja med nami in ga sčasoma vdihnejo ostale osebe v tem prostoru, mi pa vdihnemo njihove kapljice in aerosole. 

Dalj časa ko vdihavamo skupni zrak v slabo prezračenem zaprtem prostoru, v katerem se nahaja tudi okužena oseba, bolj se zvišuje verjetnost, da v tem času vdihnemo dovolj virusnih delcev za okužbo. Bližje ko smo okuženi osebi, večja je koncentracija zelo zelo majhnih kapljic v zraku, ki lahko prenašajo viruse. Merilo za razdaljo pa ni vedno meter in pol: v slabo prezračenem prostoru lahko virusni delci potujejo tudi dlje. Poleg bližine oz. razdalje je skratka pomembno tudi to, koliko časa smo z okuženo osebo v skupnem zaprtem prostoru. 

Logično sledi, da je še bolj nevarna gneča v kateremkoli slabo prezračenem zaprtem prostoru. Ko prihaja do vdihavanja zraka ljudi, do katerih pridemo v tesen stik, in še posebej takrat, ko v tesni bližini izdihavamo in vdihavamo skupni zrak (na primer ob skupinskem petju, molitvi ali pri glasnem govorjenju “na uho” v hrupnih lokalih), lahko pride do izjemnega razširjanja virusa (superširjenje; angl. superspreading). Zato velja poleg temeljnega zaščitnega gesla RO-MA-RA (umivanje rok, higiena kašlja in izogibanje dotikanju obraza), nošnje mask in ohranjanja razdalje tudi izogibanje gneči ali dalj časa trajajočemu sobivanju v slabo prezračenih zaprtih prostorih.

Temu se seveda ne moremo vedno izogniti, pa tudi ljudje se radi zabavamo in družimo. Okoliščine, v katerih prihaja do izjemne širitve virusa, so maše, pevske vaje, daljši sestanki manjših in večjih skupin, daljše druženje v restavracijah, gledališke predstave, koncerti in praznovanja ter zabave. 

Tovrstna druženja lahko prestavimo v zunanje prostore ali na splet. Če lahko, poskrbimo za delo od doma. Če to ni mogoče, nosimo masko in ohranjamo fizično razdaljo, poskrbimo za zadostno prezračevanje, pri čemer odpiramo okna na vsakih 20 minut vsaj za pet minut in si pišemo dnevnik, kdaj smo se družili z večjimi skupinami ljudi ter uporabljamo aplikacijo #ostanizdrav (Google Play Store, Apple Store).

Kjer lahko, ustvarimo družbene mehurčke. Pri tem je pomembno, da o tem govorimo s tistimi prijateljicami in prijatelji, s katerimi tvorimo mehurček, saj so tisti, ki so v našem mehurčku, lahko tudi v katerem drugem. 

Zakaj bi pisali dnevnik? Tako lahko kar ti, ki si obolel_a, obvestiš vse, za katere domnevaš, da bi se v tem času lahko nalezli od tebe: epidemiologom s tem prihraniš kar veliko dela. Potem o vseh morebitnih kritičnih stikih v dnevih po najverjetnejšem dnevu okužbe obvestimo tudi epidemiološko službo, ta tako lahko hitro odkrije skupni imenovalec večih okužb, ki so se pojavile sočasno. To je ključno z vidika epidemiološke službe, z našega vidika pa gre za odgovornost do vseh, s katerimi smo bili v tem času v stiku. Še posebej pomembno je odkrivanje tistih situacij, v katerih je prišlo do izjemnega širjenja virusa (superširjenja; angl. superspreading). Prav zato so pomembni skrbni zapisi srečevanj, na podlagi katerih je mogoče odkriti glavni vir okužbe. S skupno pomočjo je mogoče uspešno zajeziti večji izbruh

Japonska je primer države, kjer so se osredotočili na retrospektivno iskanje vira okužb, ne le na prospektivno obveščanje morebitno okuženih. Po nekaterih modelih naj bi na ta način zajezili dva do trikrat več verig okužb

Če vemo, da smo smo se znašli v okoliščini, v kateri bi lahko prišlo do superširjenja, moramo biti pozorni na pojav morebitnih znakov okužbe in se dober teden dni izogibamo tesnim stikom, še posebej z bolj ranljivimi. Nič ni narobe, če zbolimo. Če poznamo in zaupamo ljudem, s katerimi smo se družili, v primeru okužbe te obvestimo takoj, ko je to mogoče. Tako lahko zagotovimo, da se veriga okužb prekine z nami oziroma z eno generacijo za nami. Izbruh je pogašen!

Pomembno je tudi, da v primeru znakov respiratorne okužbe ostanemo doma in pokličemo osebno zdravnico ali zdravnika ter se gremo po potrebi testirati. Za lažje obvladovanje okužb s SARS-CoV-2 moramo omejiti tudi širjenje drugih respiratornih okužb. Raziskave iz južne poloble kažejo, da so maske in ohranjanje fizične razdalje pripomogle, k omejitvi širjenja gripe. Vseeno je dobro, če se gremo to sezono cepiti za gripo.

Če si želimo “normalnosti” in druženje v času novoletnih praznikov, ki se bližajo, moramo širjenje virusa omejiti že sedaj. Rešitev pandemije ni samo v cepivu, zdravilih in hitrih testih, ampak se skriva v nas, v naši solidarnosti in našem vedenju.

Še več branja:
Kako dolgo se samoizoliramo?
Super širjenje
This Overlooked Variable Is the Key to the Pandemic
We Need to Talk About Ventilation
Superspreading and the effect of individual variation on disease emergence
Nit o tem, kaj smo se v zadnjih šestih mesecih naučili o širjenju SARS-CoV-2

SARS-CoV-2 na Novi Zelandiji

20 Avg

V življenje prebivalk in prebivalcev Nove Zelandije se je vrnil virus SARS-CoV-2 in z njem bolezen COVID-19. Kljub temu, da so nedavno razglasili 100 dni uspešne eliminacije virusa, so dva dni po objavi zavidljivega dosežka ponovno zaznali širjenje virusa po skupnosti. Začelo se je z več okuženimi člani neke družine, sledil je celoten skupek (ang. cluster) okužb, ki naj bi imele skupen izvor. Število okužb je sorazmerno veliko: več kot 70. 

Na Novi Zelandiji so ob uspešni eliminaciji virusa letos spomladi (tam je bila takrat jesen) spoznali, da je to mogoče. Tudi po nedavnem izbruhu ostaja njihov cilj eliminacija virusa znotraj države. Edina možnost za doseganje tega cilja je hitro sprejetje ukrepov ob morebitnih novih okužbah in povečevanje testiranja ter sledenja širjenju virusa, tako glede načina širjenja kot lokacij širitve. 

Eliminacija ni enaka eridikaciji virusa: do slednje bi prišlo šele v primeru, če bi virus zajezili po vsem svetu, dokler ne bi bil več prisoten v nobeni človeški populaciji, kjerkoli na svetu. Ko govorimo o eliminaciji, gre za to, da posamezna država (ali območje) doseže eliminacijo virusa iz populacije, tako da nekaj časa ne zasledi nobenih novih okužb. In ko država enkrat to doseže, skrbi, da na njenih mejah ne bi prihajalo do ponovnega vnosa okužbe. Ker je to zelo težko doseči, je tudi razumljivo, da se novim izbruhom bolezni v skupnosti skoraj ni mogoče izogniti. Toda ob ustrezni pozornosti institucij javnega zdravja je mogoče preprečiti ponovno širjenje po skupnosti, saj so ustrezne institucije pripravljene, tako da lahko pride do hitre in ostre reakcije za zatrtje virusa. Pričakovati je mogoče, da je mogoče vsak izbruh posebej takoj zamejiti in nato pogasiti. 

 

Kako so se na ponoven izbruh v zadnjih mesecih pripravili na otoku tam spodaj?

Prekinitev verig širjenja virusa: prekinitev nadaljnjega širjenja v prihodnosti in odkrivanje izvora okužbe

V prvih šestih mesecih se je v različnih državah izkazalo, da je pomembno odkriti tudi izvor okužbe. Na odkrivanje izvora okužb so se na primer osredotočili tudi na Japonskem. Če se pojavi nova okužba in gre pri tem za osebo, ki še ni v karanteni, kamor tako ali tako pošljejo vsako osebo, ki jo je neka okužena oseba navedla kot svoje dotedanje stike, je verjetnost, da je ta oseba virus razširjala naprej, zelo velika. V tem primeru je potrebno poiskati vse stike s to potrjeno okuženo osebo. Medtem pa je tudi ta oseba morala nekje priti v stik s prenašalcem ali prenašalko virusa. Če skratka najdemo izvor okužbe, lahko potem raziščemo tudi njene morebitne stranske veje in preprečimo nadaljnje vzporedno širjenje po skupnosti pri osebah, ki so se prav tako okužile z virusom enakega izvora. 

Podoben primer iskanja povezav in izvora lahko zaznamo v kakšni kriminalki, ko “ta dobri” odkrijejo neko kriminalno združbo, a najprej zaznajo le male ribe, ki delujejo na terenu. Te izkoristijo za iskanje velike ribe v ozadju in tako na koncu onemogočijo celotno združbo, ne le delovanje njenih manjših stranskih vej.

Tudi raziskovalna skupina s člani in članicami iz različnih raziskovalnih institucij v Združenem kraljestvu je nedavno objavila model, v katerem je preverila, kako pomembno je iskanje vira okužb za zajezitev in prekinjanje širjenja okužbe. Glede na model, ki so ga predstavili, naj bi bilo tako imenovano retrospektivno iskanje izvora okužbe in s tem obveščanje morebitnih stikov tiste okužene osebe, ki je bila prvotni vir, dvakrat bolj uspešno pri prekinjanju verig širjenja. Prav prekinitve verig širjenja pa so glavni način, kako bodisi ublažiti bodisi zajeziti širjenje nekega patogena. Hitreje ko to uspešno naredimo, prej se lahko vrnemo v vsakdanje življenje. Prav to so naredili na Novi Zelandiji.

Na Novi Zelandiji so imeli ob novem izbruhu okužb na voljo tri možne scenarije iskanja izvora teh okužb. 

Prva zaznano okužena oseba se je okužila pri delu v skladiščih, kjer skrbijo za dobrine, so shranjene v hladilnikih. Zato so v ta skladišča poslali laboratorijsko osebje, ki je vzelo brise iz različnih stvari in iskala možno prisotnost virusa. Prisotnost virusa preverjajo tudi v skladiščih istega podjetja v avstralskem Melbournu. Kljub vsemu se zdi ta scenarij prenosa zelo malo verjeten. 

Druga možnost je, da se je morda virus skozi obdobje 100 dni brez potrjenih okužb kljub vsemu širil po Novi Zelandiji, le da ga niso zaznali. Toda to predvidevanje so zavrgli s določitvijo in primerjavo zaporedja nukleotidov v genomu virusa. Zaporedja nukleotidov s sevov SARS-CoV-2, ki so se po Novi Zelandiji širili jeseni, se ne ujemajo z zaporedjem nukleotidov v sevu, ki se je razširil v najnovejšem zaznanem skupku okužb. 

Najbolj verjetna domneva o izvoru te okužbe je, da je virus prinesel nekdo, ki je bil bodisi zaposlen pri oskrbovanju urejenih karanten za tiste osebe, ki pridejo na Novo Zelandijo od zunaj, lahko pa ga je prinesel nekdo, ki je že zapustil nadzorovano dvotedensko karanteno. Tako dolga karantena namreč čaka vsako osebo, ki vstopi na Novo Zelandijo. Glede na trenutno znano zaporedje nukleotidov naj bi šlo za virus, ki se širi po Avstraliji in Združenem kraljestvu. Kljub temu pa so lahko virus prinesli tudi od drugod, saj Avstralija in Združeno kraljestvo objavljata in izvajata veliko več sekvencioniranja genoma virusa od drugih držav, zato bi lahko pri analizi prišlo do pristranskosti. Ravno zato raziskovalke in raziskovalci govorijo o verjetnosti in ne o gotovosti, da je virus tokrat uvožen iz Avstralije oziroma Združenega kraljestva. 

V zadnjem dnevu so na primer odkrili tudi okužbo pri osebi, ki je zaposlena v enem izmed objektov, kjer prebivajo tisti, ki preživljajo dvotedensko karanteno. To bi lahko prispevalo že drugi skupek novih okužb na Novi Zelandiji, a zaenkrat je potrjeno okužena le ena oseba, ki je bila zaposlena v enem izmed objektov. To okužbo so na podlagi zaporedja nukleotidov povezali s potrjeno okuženo osebo, ki je bila nastanjena v karanteni in je bila premeščena v tiste prostore karantene, v kateri se nahajajo druge potrjeno okužene osebe. Tam bo prestala obvezno dvotedensko karanteno in v tem času prebolela okužbo s SARS-CoV-2.

Raziskovalna skupina iz Nove Zelandije je še pred pojavom novega skupka okužb raziskala genome virusa iz vzorcev, ki so jih zbrali v obdobju med marcem in junijem. Z analizo in primerjavo zaporedij nukleotidov iz vseh vzorcev so tako povezali do takrat še nepovezane okužbe v skupne skupke. Spoznali pa so tudi, da je le 19 % vnešenih okužb vodilo v več kot eno nadaljno okužbo. Večina teh okužb je prišla iz Severne Amerike in bližnje Avstralije in ne iz Azije, kjer se je virus najprej pojavil. SARS-CoV-2 sicer mutira za polovico počasneje kot virus, ki povzroča sezonsko gripo. Vseeno pa je to dovolj, da lahko znanstvenice in znanstveniki sledijo spremembam v genomu, do katerih prihaja in tako povezujejo različne klade (skupine, ki obsegajo skupnega prednika in vse njegove potomce).

Povečanje zmogljivosti testiranja na aktivno okužbo – težko je zaustaviti virus, če nimamo vpogleda v to, kje je

Poleg priprav na sekvenciranje genoma virusa so na Novi Zelandiji  povečali tudi zmogljivosti testiranja. Tako so v zadnjih dneh testirali okoli 25.000 ljudi na dan, kar je več kot kadarkoli prej. Pred tem so največ ljudi, 10.436, testirali 24. junija, do sedaj pa največ 16. avgusta, ko so testirali kar 26.014 oseb

Povečanje zmogljivosti epidemiološke službe

Povečali so tudi zmogljivosti novozelandske epidemiološke službe. Dnevno objavljajo, koliko stikov z okuženimi osebami so že izsledili in obvestili o stiku in koliko jih še morajo. Poleg tega v medijih opozarjajo, če se je okužena oseba gibala v kakšnem nakupovalnem središču ali drugem javnem prostoru, naj bodo tisti, ki so morda tudi bili tam ob istem času, pozorni na morebiten pojav znakov okužbe. 

Uporaba aplikacije in razvijanje novih tehnoloških metod, ki bi lahko prišle prav pri obveščanju o izpostavljenosti osebi, ki je potrjeno okužena

Spodbujajo uporabo aplikacije, ki uporabnicam in uporabnikom omogoča ustvarjanje dnevnika, v katerem beležijo, kje so kdaj bili, na primer z uporabo QR kod pred prihodom v restavracije, kina in podobno. Ob tem pa razvijajo in testirajo tudi nov sistem sledenja s karticami z vgrajenim bluetoothom, ki bi lahko neodvisno od mobilnega telefona pošiljal in sprejemal naključne kode in bil v pomoč epidemiološki službi. 

Vzpostavitev skupne, centralne karantene za potrjeno okužene in njihovo spremstvo/člane istega gospodinjstva

Poleg tega so se odločili tudi za ustanovitev tako imenovane skupne, centralne karantene za zaznane okužene osebe, kjer se jim lahko pridružijo tudi drugi družinski člani. Tako je trenutno tam nastanjenih več kot 100 ljudi. To so potrjeno okužene osebe in njihovi družinski člani. 

Sistem s štirimi ravnmi ukrepov, ki so ga posodobili

Na Novi Zelandiji do sedaj niso zapovedali nošnje mask. Ker je sedaj znano, da maske lahko ustavijo širjenje okužbe, zato spodbujajo ljudi, naj jih nosijo v zaprtih javnih prostorih in v barih, telovadnicah, pri petju ter v cerkvah. Ostali ukrepi so ostali enaki kot v marcu, aprilu in juniju. 

 

Na Novi Zelandiji je trenutno zima in skoraj celotno zimo so preživeli z nič novimi primeri širjenja virusa po skupnosti. To je zavidljiv uspeh. Zadnje statistike umrljivosti na Novi Zelandiji tudi kažejo, da se bodo to zimo verjetno izognili valu zimskih smrti, ki so verjetno posledica drugih infekcijskih bolezni, ki prevladujejo v tem letnem času. Znano je že, da so do sedaj zaznali zelo malo primerov gripe. 

Nova Zelandija je primer države, v kateri so sprejeli politično odločitev, da bodo sledili mnogim azijskim državam, ki so se odločile za eliminacijo virusa. Tako so ob ničelni pojavnosti novih okužb lahko preživeli tri zimske mesece v vsakdanjosti, ki so je bili vajeni izpred časov pandemije novega koronavirusa. Pri tem so se zavedali, da je le vprašanje časa, kdaj se virus lahko ponovno začne širiti po skupnosti, a ker je bil cilj jasen – eliminacija virusa – so reagirali hitro in odločno. Zaenkrat še ne vemo, kdaj in kako uspešno bodo zajezili nov izbruh, a trenutne številke novo zaznanih primerov, ki so iz dneva v dan manjše, vlivajo veliko optimizma. Prav lahko pa bi se zgodilo, da bi šli po poti Avstralije, ki ima veliko večji izbruh v državi Victoria, kjer se stanje kljub strogi karanteni, umirja zelo počasi. Na podlagi spremljanja primerov iz tujine postaja vedno bolj jasno, da negotovost glede prihodnosti pandemije najbolj zmanjša eliminacija virusa na določenih območjih in ne “življenje z virusom”

 

New Zealand’s elimination strategy for the COVID-19 pandemic and what is required to make it work

Successful Elimination of Covid-19 Transmission in New Zealand

 

Računanje je igra

28 Apr

V petek zvečer smo na Odmevih lahko prvič slišali zamisel o tem, da bi Slovenija lahko glede na zelo nizko prekuženost in zelo uspešno zajezitev širjenja novega koronavirusa postala “otok”. Če bi želeli postati otok, bi poskusili novi koronavirus eliminirati iz naše populacije, kar ne pomeni eridikacije, torej izumrtja virusa, ampak zgolj spraviti številke dovolj nizko, da jih lahko službe javnega zdravstva povsem nadzorujejo. To pomeni, da bi bila pa številka novih zaznanih okužb večinoma enaka ničli. Čista eridikacija virusov je namreč zelo zahteven projekt in bi zahtevala globalno sodelovanje; in še potem, ko nekaj dni, tednov, morda celo mesecev po vsem svetu ne bi imeli zaznanih novih okužb, bi se te še vedno lahko kje pojavile. 

V raziskavi, v kateri so ocenili inkubacijsko dobo, torej čas od okužbe s SARS-CoV-2, do pojava znakov bolezni COVID-19, so ocenili, da obstaja nizek odstotek tistih, ki bolezen razvijejo šele 14 dni po okužbi. To pomeni, da bi lahko rekli, da smo v nekem zaprtem okolju varni pred novim izbruhom šele po vsaj enomesečni ničli na novo zaznanih okužb. V tem primeru moramo računati na nevarnost vdora iz tujine, če tam ne bodo dosegli enakih rezultatov.

Jasno je, da so bomo morali s tem virusom naučiti živeti. V prihodnosti bomo ob nevarnosti izbruhov sledili pravilom fizičnega distanciranja, umivanja rok, nedotikanja obraza s potencialno okuženimi rokami, nošenja mask, še posebej v zaprtih prostorih, in počeli še marsikaj za lastno zaščito in zaščito drugih. Pri tem je pomembno opozoriti, da bo moral kdorkoli, ki bi sumil, da je okužen oziroma okužena z novim koronavirusom, o tem nujno obvestiti osebnega zdravnika in imeti dostop do testiranja, ki sum na okužbo potrdi ali zavrže. Virus bomo tudi boljše spoznali in sčasoma lažje in natančneje ocenili, kateri ukrepi so nujni in katere lahko sprostimo. Ob tem v primeru eliminacije virusa znotraj naše populacije nekatera izmed teh previdnostnih načel postanejo nesmiselna, torej v tem primeru obstaja možnost vračanja v vsakdanje življenje.

Širjenja virusa brez robustnega sistema testiranja, sledenja stikom in izolacije ni mogoče imeti pod nadzorom. V soboto smo v medijih lahko slišali izjavo vodstvene osebe najodgovornejše institucije za javno zdravstvo, da če bo Slovenija imela le po pet novih primerov okužb na dan, naj bi postala bolj zanimiva za turiste! Pri tem pa smo izvedeli tudi, da imamo v Sloveniji v projekciji na voljo dnevno 40 zasedenih bolnišničnih postelj in 10 postelj na intenzivni negi za bolnike in bolnice s Covidom-19. V nadaljevanju smo bili seznanjeni tudi z oceno, da bomo dosegli prekuženost celotne populacije v petih letih. Pri tej trditvi niso pojasnili, ali prekuženost vključuje tudi ljudi iz ranljivega dela populacije, ki bi jih torej izpostavili bolezni in njenim smrtnim nevarnostim. Ali pa bi jih za vsaj pet let hermetično izločili iz družbe?

Oglejmo si številke. Če imamo dnevno pet novih okužb, potem v petih letih (brez upoštevanja prestopnega leta) zboli skupaj 9.125 ljudi. Če bi bile v to število vključene vse naključne starostne skupine v celotni populaciji, se ne bi nikoli zgodilo, da bi dejansko potrebovali vse omenjene bolnišnične postelje za obolele s Covidom-19. O tem več pozneje. Na prvi pogled je jasno, da s povprečno okužbo petih novih obolelih na dan v petih letih še zdaleč ne bi dosegli niti minimalne prekuženosti 60 odstotkov celotne populacije, kar je najnižja številka, ki naj bi zadoščala za kolektivno imunost. 

Preverimo torej število bolnišničnih postelj, namenjenih zdravljenju obolelih s Covidom-19. Najprej je potrebno opozoriti, da bi za tako tarčno usmerjeno prekuževanje populacije morali zgraditi posebno bolnišnico le za te bolnike in bolnice, ker bi šele takšna poteza omogočila drugim delom zdravstva delovanje v slogu pred Covidom-19. Ocenimo lahko, da samo pet odstotkov okuženih potrebuje bolnišnično oskrbo. Potem bi v nekem danem trenutku, ko bi bilo po 50 ljudi v bolnišnici, bilo v celotni populaciji okuženih še 1000 ljudi. Teh 50 ljudi bi v povprečju preživelo v bolnišnici 10 dni, torej moramo v petih letih zagotoviti 1825 postelj za težje primere Covida-19. Ob tako nizkem številu novih okužb se v petih letih lahko prekuži le 182.500 ljudi. Torej po petih letih ne bi bili niti približno blizu minimalni prekuženosti populacije, če vzamemo oceno, da nas mora zboleti vsaj 1,2 milijona. Nasprotno: dosegli bi le devet odstotkov prekuženosti tega minimalnega deleža populacije! Da bi dosegli kolektivno imunost brez cepiva, bi torej, če je ta dosežena pri 60 odstotkih prekužene populacije in če ob prebolevanju okužbe razvijemo dolgotrajno imunost ter če sledimo predstavljenim številkam v medijih, potrebovali kar 33 let. Sklep je, da Slovenija po tej poti nikakor ne more doseči kolektivne imunosti na virus SARS-CoV-2. 

Da bi dosegli 1,2 milijona v petih letih, bi nas moralo biti (ob linearno nadzorovanem okužanju) dnevno na novo okuženih 657. Od tega bi nas, kot lahko ponovno domnevamo, pet odstotkov potrebovalo bolnišnično oskrbo, kar znese 32 na dan. Vsaka bolnica ali bolnik tam spet preživi deset dni, kar pomeni rotacijo 320 bolnikov in bolnic na vsakih deset dni. Od tega bi jih tretjina potrebovala intenzivno nego, kar je 100 bolnikov in bolnic. Morda imamo sedaj dovolj respiratorjev za takšen obseg zdravljenja, ki so jih sedaj preplačali na divjem trgu, morda bi lahko v celi Sloveniji zagotovili celo dovolj bolnišničnih postelj, toda ključno vprašanje je, ali imamo dovolj zdravstvenega osebja, ki bi kar pet let neprestano skrbelo za to množico bolnikov in bolnic? Iz opisov v medijih lahko razberemo, da izmene ekip za zdravljenje obolelih s Covidom-19 niso lahke. Bolj ali manj na prvi pogled je jasno, da je to za slovenski zdravstveni sistem nevzdržno. 

Po katerikoli poti gremo k njej, je nadzorovana kolektivna imunost pri nas misija nemogoče, razen če korenito spremenimo zdravstveni sistem, zgradimo večjo novo bolnišnico, namenjeno izključno zdravljenju Covida-19 in za nekaj let zaposlimo številno zdravstveno osebje, ki bo skrbelo za te bolnike in bolnice. 

Kakorkoli obrnemo zadevo, tudi če vmes dobimo varno in učinkovito cepivo, je edina razumna kratkoročna strategija eliminacija virusa do te mere, da ga imamo kot družba na vajetih. Slediti moramo zgledu Nove Zelandije, ki ima pač to srečo, da je otok. A je otok, ki se zelo zanaša na turizem. Tudi tam bodo morali premisliti, kako reševati turizem. Morda je čas, da začnemo razmišljati o tem, kako na drugačen način reševati slovenski turizem in ne tako, da bi ga odpirali državam, kjer bi takrat, ko bi za turiste odprli meje, imeli večje število okuženih kot pri nas in se oglaševali kot zanje idealna destinacija. Razen če bo to strategija države za dodatno “prekuževanje” onkraj nadzora. 

Opisani scenariji so zgolj izračuni, ki temeljijo na predpostavkah iz literature. Nadzorovano prekuževanje več kot 600 ljudi na dan je neizvedljivo. Tovrstni izračuni ne opisujejo resničnega sveta, vseeno pa dajo uvid v to, da nekatere strategije niso vzdržne in moramo zato iskati drugačne rešitve. Po vzoru analize harvardske raziskovalne skupine, ki je modelirala verjetne izide nadaljevanja pandemije, sem s svojo analizo izjav novega prvega moža NIJZ želela spodbuditi razmislek in iskanje alternativnih rešitev. 

To je to!
Z

Znanstvenik nad ideologijo?

10 Jun

Znanstvenica ali znanstvenik, ki te želi prepričati, da je vse tisto, kar ona ali on počne, le objektivna razlaga pojavov, lahko verjame v lastno nevtralnost. Toda vse, kar počne, počne kot pripadnica ali pripadnik človeške družbe, z vsemi človeškimi vidiki vred. Ko pa se dotakne objektivnosti znanstvenega raziskovanja same človeške družbe in še vedno trdi, da je njegova ali njena znanost zgolj objektivna in nevtralna, je lažnivka ali lažnivec, morda pa zgolj nevednica ali nevednež. Ne vem. Vsak človek je od rojstva vpet v družbo in ostaja vpet vanjo, zato se ne more izogniti ideologijam. Tega dejstva ne more spremeniti še tako vrhunsko opravljanje znanstvenih raziskav na nekem znanstvenem področju. Vsaka izšolana znanstvenica ali izšolani znanstvenik zna uporabljati znanstveno metodo pri svojem delu, a to nikakor ne pomeni, da jo uporablja tudi v svojem vsakdanjem življenju in da je zato v vsakdanjih ravnanjih in razmišljanjih bolj razumna ali razumem od neke druge ali nekoga drugega, ki nista izšolana v uporabi znanstvene metode.

Matjaž Gams je v Državnem svetu organiziral posvet z naslovom Kako preprečiti izumiranje slovenskega naroda? Gams naj bi se po svojih besedah trudil preprečiti izumrtje slovenskega domorodnega prebivalstva na povsem znanstven način in neodvisno od kakršne okoli ideologije. Kaj pa če je njegovo izhodiščno razmišljanje napačno in slovenski narod kot objektivno znanstveno dejstvo ne obstaja?

Gams v svojih javnih nastopih predstavlja korelacije, s katerimi razlaga, zakaj imajo ženske pri nas manj otrok. Pri statistiki pa vemo, da korelacija (soodnosnost) nikakor ni isto kot kavzacija (vzročnost): korelacije in dejanske povezave med podatki so lahko zelo daleč vsaksebi.

Ljudje smo različnih oblik, različnih barv kože, spolov in še česa. Poleg tega govorimo različne jezike, nosimo različna oblačila, imamo pa tudi zelo raznolike prehranjevalne navade. Prav lahko bi namesto o Slovenkah in Slovencih govorili tudi o na primer visokih in nizkih ljudeh ali se delili glede na kodravost las. Raziskovalke in raziskovalci človeške raznoličnosti, po navadi so to antropologinje in antropologi, se med drugim ukvarjajo tudi s človeškimi populacijami in iščejo razlike in podobnosti med njimi, pa naj bodo te na ravni genoma ali pa gre za kulturne in vedenjske značilnosti in razlike. Pri tem se dobro zavedajo, da je populacije težko ločevati, morda kvečjemu na podlagi odkritja kakšnih specifičnih prilagoditev na okolje. Toda na ravni genoma smo prav vsi pripadniki naše vrste mešanica enakega števila različnih prednic in prednikov.

geneticvariation-02

Vir slike: Angélica Dasswww.angelicadass.comhumanae.tumblr.com/

Pred časom sem zasledila oddajo Ugriznimo znanost o genomu Slovencev, v kateri sta se raziskovalka in voditeljica pogovarjali o “nacionalnem genomu”. Težava je v tem, ali je “nacionalni genom” dejansko objektivno dejstvo oz. konkreten pojav ali zgolj okrajšava za genom neke populacije. Tukaj je srčika problema: v biologiji lahko govorimo le o populacijah ljudi in ne o narodih ali naciji. Slednji sta družbeni kategoriji. Ko govorimo o bioloških populacijah, so si posamezni osebki podobni, a tudi različni. To velja tudi za človeške populacije. Tako je med ljudmi, ki živijo znotraj meja današnje Slovenije, veliko razlik pa tudi podobnosti.

Nikakor pa za te biološke populacije ne smemo uporabljati besed, kot so narod, nacija ali etnična skupina. Slednje so namreč kulturno in družbeno zaznamovane ter nosijo s seboj določeno zgodovino.

Projekt sekvencioniranja genomov ljudi z redkimi genetskimi boleznimi podpiram, a želim si, da bi bili bolj previdni pri uporabi terminov, s katerimi opisujemo to početje. Prepričana sem, da bi slovenske raziskovalke in raziskovalci z veseljem preučili tudi genome drugih ljudi, ki morda niso bili rojeni v Sloveniji, a tukaj živijo in imajo katero od redkih genetskih bolezni.

Ljudje se nikoli niso omejevali, in tudi takrat, ko so jih zakoličili, so jih prehajali. V sodobnem svetu, ki ga pri človeški vrsti omejujejo meje držav, te meje s potnim listom večinoma lahko prehajamo, četudi za velik del svetovnih populacij, predvsem v najbolj revnih delih sveta, to ne velja. Čezmejna partnerstva niso bila redkost v preteklosti, danes pa jih je še veliko več. Nekateri si ustvarijo družine v tujini, drugi se priselijo. In če bi imela potomka potomka slovenskih staršev, ki živi na primer v Veliki Britaniji, redko dedno bolezen, bi jo prosili za sekvencioniranje njenega genoma in vključitev v svojo bazo. To bi se zgodilo ne glede na nacionalnost. Mimogrede: angleški projekt zbiranja genomov se ne imenuje “britanski genom” pač pa “Projekt 100.000 genomov” (100,000 Genomes Project). V imenu ni sledu o njegovi britanski substanci.

Vrnimo s k ideologijam in znanstvenikom. V zgodovini znanosti najdemo veliko neumnosti, ki so jih povzročili ali izjavljali znanstveniki in znanstvenice. Naj omenim srhljive “znanstveno utemeljene” genocide in iztrebljanja do “terapij” kvirovskih oseb. Argument, da lahko objektivno govorim o čemerkoli samo zato, ker sem znanstvenica, pač ne drži. To še posebej ne drži za raziskovalce in raziskovalke s tako imenovanih področij trdih znanosti, tehnike, inženirstva in medicine, ko se spuščajo na družboslovna in humanistična področja.

Dober primer te zmote, da lahko kot znanstvenica ali znanstvenik govorim o čemerkoli, je eden izmed odkriteljev strukture molekule DNK James Watson. On je javno govoril o tem, da so Afričani in Afričanke bolj neumne od Evropejcev in Evropejk. Umnost in neumnost sta družbeni, ne objektivni naravni kategoriji, trditev pa je objektivno rasistična.

Matjaž Gams trdi, da je v svojih nedavnih javnih nastopih govoril le o povezavah, ki jih najde v samih podatkih da nanj ni nanj vplivala nobena ideologija. Kako da ne! Ideološko je že samo verjetje v to, da je narod biološka kategorija, saj niti v biologiji niti v družboslovnih vedah takšne znanstvene trditve ali dokazov ne najdemo. Namesto da bi preveril, kaj o tem menijo biologi in družboslovci, sedaj Gams sprašuje druge bele moške, kaj so ti postorili za dekleta! Prav to je ideologija v najbolj čisti obliki, glasi pa se tudi takole: “Kako bi bilo vam, če bi vašo hči ali ženo nekdo spolno nadlegoval?”

Meni je čisto vseeno, kaj naj bi naredili beli moški in kaj naj si mislijo. Kot ženska pa si želim, da bi ti moški začeli ženske spoštovati in nas pripustili k razpravi. Upati, da bi prisluhnili tudi tistim, ki se identificirajo zunaj zanje omejujočih binarnih spolnih kategorij, je danes morda še preuranjeno.

Moško povzdigovanje pomena družine in osebno, povsem neznanstveno opevanje, kako jih je to naredilo boljše, je v tej razpravi neprimerno. Odločitev o tem, ali bo nekdo imel otroka ali ne, je stvar posameznice ali posameznika in o tej osebni in intimni odločitvi nikakor ne smejo odločati družba, politika ali država, še manj pa “objektivna znanost”.

Naj za konec dodam nekaj predlogov, kako bi lahko obdržali več mladih v postarani Sloveniji in pridobili tudi nove. Zanje ne potrebujemo “objektivne znanosti”, ampak zadošča nekaj zdrave pameti in človeškega srca. Najprej bi lahko sprejeli več beguncev in begunk, z otroki in brez, in jim tukaj omogočiti dostojno življenje in ustvarjanje družine. S tem pa bi tudi obogatili našo kulturo. Lahko bi omogočiti samskim osebam in kvirovskim parom posvojitev ali umetno oploditev, v primeru družin z dvema staršema pa bi lahko spodbujali delitev dopusta po rojstvu otroka na polovico med obema staršema. Gotovo imajo drugi še več učinkovitih rešitev za demografske izzive sedanjega trenutka.

Znanstvenice in znanstveniki, ki preučujemo ljudi, se moramo zavedati, da naše delovanje ni neodvisno od družbe, v kateri živimo, zato moramo biti pri izbiri svojih besed še posebej previdni. Pa ne samo pri izbiri besed, tudi pri rabi pravih metod in pri interpretaciji rezultatov, ki jih uporabljamo v dobrobit vseh ljudi, ne le nekaterih, pa naj zveni to še tako ideološko. Znanstvenice in znanstveniki nikakor ne smemo misliti, da smo večvredni in lahko govorimo o čemerkoli. Menim, da je ena izmed lepših lastnosti človeka skromnost in to bi moralo držati tudi za raziskovalce in raziskovalke.

To je to!
Z

Škatla

12 Dec

Otroci morda niso uspešni pri izumljanju kljukastih orodij, so pa zato še kar uspešni pri uporabi orodij, ki ustrezajo vedenju šimpanzov v naravi. Raziskovalna skupina z Univerze v Birminghamu se je odločila preveriti, ali malčki, stari med dvema letoma ter tremi leti in pol uspešno razrešijo naloge, ki so jim kos šimpanzi v divjini.

Znano je, da živali v divjini uporabljajo orodja. Šimpanzi s paličicami nabirajo termite in mravlje ter s kamni razbijajo oreščke in sadeže. Ta in podobna vedenja izražajo tudi drugi primati. Pri otrocih pa smo videli, da niso uspešni pri izdelovanju kljukastih orodij. Kaj pa če bi malčki morali razreševati naloge, ki jih v naravi izražajo šimpanzi. Raziskovalna skupina je sestavila 12 različnih nalog, ki so bile zelo podobne zaznanemu delovanju šimpanzov v divjini.

Bay-Toys-Children-Educational-Combines-The-Tools-Small-Wooden-Project-Workbench-Multifunctional-Nut-Wooden-Toy-Birthday

Naloge so od otrok zahtevale, da so ti izvlekli oziroma pridobili neke reči (na primer žogice in zvezdice) iz zaprtih škatel. V večini primerov so imeli na voljo paličice in ježke, na kar so se prilepile stvari v škatlah. V nekaterih primerih so morali otroci orodja tudi spremeniti, da so bila bolj primerna za dostop do želenih skritih reči. V škatli so se na primer skrivale tri zvezde, prilepljene na gobice, ki so bile obdane z ježki (ang. velcro). Otrok je imel na voljo palico, ki je imela ježke na obeh koncih, a je imela po dolžini pripete liste. Zaradi njih je palica postala preveč okorna in prevelika, da bi lahko otroci z njo segali po zvezdah v škatli. Tako so najprej morali odtrgati liste in šele nato seči po zvezdah v škatli.

Otroci so uspešno rešili skoraj vse naloge. Težave jim je povzročala le naloga, ki je oponašala trenje oreščka. Raziskovalka je pred otroka postavila plastično žogico, v kateri se je skrivala nalepka, in glineno kladivo. Otroku pa je podala navodila, da naj odpre plastično žogo. Le eden izmed otrok je to nalogo uspešno rešil. Morda je bil problem tudi v tem, da jim raziskovalka ni povedala, da ne morejo narediti nič narobe in da ne bo nič narobe, če kaj razbijejo. Morda so bili otroci bolj zadržani pri reševanju prav zaradi tega, ker tega niso vedeli. Lahko pa leži razlog za neuspeh otrok pri opisani nalogi tudi kje drugje.

Spol ni vplival na uspeh otrok, so pa bili starejši malčki in malčice bolj uspešni pri reševanju nalog.

Raziskovalna skupina je raziskavo zasnovala podobno kot potekajo tiste, s katerimi preučujejo, katere veščine imamo skupne z drugimi primati. V tovrstnih raziskavah skušajo znanstvenice in znanstveniki preučiti, katere primere vedenja imamo skupne z našim skupnim prednikom. Zato so za naloge uporabili tiste primere iznajdljivega vedenja, ki so jih v preteklosti spremljali pri šimpanzih v divjini. Zaradi tega naj bi bile uporabljene naloge ekološko veljavne, saj jih v predstavljenem članku primerjajo z naravnim vedenjem šimpanzov. Ekološka veljavnost v psihologiji pove, koliko je naloga podobna resničnemu stanju, v katerem se lahko znajdejo udeleženke ali udeleženci raziskave.

Te naloge ravno zato niso ekološko veljavne za otroke, saj malčki in malčice morda takih veščin v svojem razvoju preprosto ne potrebujejo. Vseeno pa so pokazali, da so otroci pri izumljanju in iskanju novih rešitev boljši, kot so pokazale raziskave v preteklosti. Poudariti je potrebno, da v to raziskavo niso vključili šimpanzov, zaradi česar so vse povezave med vedenjem otrok in šimpanzov zelo spekulativne.

Temeljno predvidevanje raziskovalne skupine je bilo, da naj bi opisane veščine obvladal že skupni prednik šimpanzov in ljudi. Zaradi tega, ker naj bi bile naloge ekološko veljavne za preučevanje vedenja šimpanzov, so celotno raziskavo predstavili v okviru že filogenetsko pridobljenih sposobnosti. Prav to predvidevanje je glavni problem predstavljene raziskave malčic in malčkov, saj ta raziskava ni vključevala vzporednih poskusov s šimpanzi, s katerimi bi preverili, ali bi bili tudi ti sposobni reševanja vseh teh nalog. To, da so šimpanzi in malčki ter malčice sposobni reševanja nalog, ki preverjajo njihove kognitivne sposobnosti na področju reševanja problemov, pa je že znano iz drugih raziskav.

Raziskava je vsekakor zanimiva za tiste, ki preučujemo iznajditeljske in ustvarjalne sposobnosti otrok. Čeprav je bila zapakirana v škatlo raziskovanja evolucije same kognicije. Upam, da bode omenjene raziskave spodbudile nadaljnje poskuse, s katerimi bomo bolje razumeli iznajdljivost in ustvarjalnost otrok. Verjetno pa drži, da lahko pridemo do razumevanja večjih inovacij, do katerih je vodila kumulativna evolucija, le tako, da obravnavamo skupaj sposobnosti posameznikov in posameznic ter družbeno učenje in sodelovanje in v tem prepletu odkrivamo ustvarjalne in nove rešitve.

To je to!
Z

Kljuka

5 Dec

Pred dobrim desetletjem so raziskovalci in raziskovalke ugotovili, da nove kaledonske vrane uspešno potegnejo lonček iz prozornega valja s pomočjo kljukasto oblikovane žice. To žico pa sami preoblikujejo  v kljuko iz ravne žičke. Najbolj uspešna pri tem je bila vrana Betty, ki je kar osemkrat uspešno izvlekla lonček s hrano, enkrat pa ji je podvig uspel z ravno žičko. Prav na podoben način pa je vran le enkrat uspešno prišel do lončka. Vsega skupaj je bila Betty uspešna v več kot polovici poskusov. Morda si že zasledila oziroma zasledil slavni video, ki prikazuje to sposobnost ptic.

Raziskovalna skupina z dunajske univerze je nedavno postavila pod vprašaj uporabo tovrstnega testa kot testa inovativnosti. Vrane uporabljajo tovrstna orodja tudi v naravi, kar ne kaže nujno na inovativnost, pač pa gre lahko vedenje, ki izvira iz same uporabe orodij in načina gradnje gnezd. Presenetili pa so jih kakaduji. Čeprav ti nikoli ne uporabljajo podobnih orodij, so kar trije izmed štirih, ki so bili vključeni v raziskavo, izdelali kljukasta orodja. Tako vsaj za pri ptičih tovrsten test meri inovativnost. Kaže, da je inovativnost, vsaj pri ptičih, zelo verjetno del splošne kognicije in domensko ni specializirana.

Prvotno odkritje je bilo pravzaprav le eksperimentalna potrditev te sposobnosti pri vranah, pri katerih so uporabo (kljukastih) orodij iz vejic opazili že v naravi. Kljub temu vrani, ki sta sodelovali v poskusu, pred tem nista bili nikoli v stiku s kljukasto oblikovanimi orodji.


Čez nekaj let so se raziskovalci in raziskovalke odločili, da bodo tovrstno nalogo preizkusili tudi z otroki. Tako imenovani kljukast preizkus (angl. hook test) je postal z leti eden izmed najpogosteje uporabljenih testov za merjenje sposobnosti otrok pri izumljanju orodij. Pri preizkusu uporabijo prozorni valj, v katerem se skriva majhno vedro, ki ima polkrožno oblikovan ročaj. Otrok dobi vrvico in žico, obdano z mehkim ovojem. Raziskovalka ali raziskovalec mu nato naroči, da naj pridobi malo vedro, ki se nahaja na dnu prozornega valja. V vedru se ponavadi za nagrado skrivajo nalepke. Otrok ima nekaj minut, da lahko reši problem.

V prvi raziskavi, pri kateri so uporabili opisani preizkus, je le slaba petina otrok, starih štiri ali pet let, uspešno rešila nalogo. Odrasli večinoma rešijo nalogo, otroci pa se jim približajo šele, ko so starejši od sedem let.

Zgoraj opisani raziskavi so sledile še mnoge druge, ki so iskale razloge za nezmožnost reševanja tega problema med mlajšimi otroki. Nekateri so preučevali otroke iz drugih kultur, druge je zanimalo, ali otroci bolj uspešno rešijo nalogo, če vnaprej vidijo, kaj lahko naredijo z žico. Tretji so se vprašali, če ni morda naloga slabo zasnovan problem, ki je kognitivno prezahteven za štiri- in petletnike. Četrti so se vprašali, če lahko s pomočjo drugih testov ustvarjalnosti otrok predvidijo uspešnost reševanja testa s kljukastim orodjem.

V vseh kulturah, v katerih so preverili sposobnost otrok za reševanje testa, so dobili podobne rezultate. Ko so otrokom pokazali kljukasto orodje pred izvajanjem testa, otroci, stari od štiri in pet let, niso nič bolj pogosto prišli do rešitve. Značilnost slabo opisanih problemov oziroma testov je v tem, da podatek, kako uspešno razrešiti nalogo, ni na voljo. V opisanem kljukastem testu otroci poznajo cilj: izvleči morajo vedro iz prozornega valja; poznajo orodja, ki so na voljo, žičko, vrv in vžigalico; ne vedo pa, kako lahko ta orodja spremenijo, da uspešno pridejo do cilja.

Preizkusi ustvarjalnosti, kot je na primer test divergentnega mišljenja, ne napovedujejo pozameznikove uspešnosti pri vleki vedra iz tulca s pomočjo kljukastega orodja. Divergentno mišljenje je sposobnost ustvarjanja čim več novih zamisli. Nadaljujte z branjem

Žongliranje

4 Jul

Pred leti, ko sem še aktivno igrala košarko in je bil moj cilj v življenju postati klovnesa, sem nekega dne zajadrala v trgovino s žonglerskimi žogicami in prepričala mami, da mi jih je kupila. Po nekaj tednih in veliko razburjanja sem se naučila. Tri žogice hkrati mi je uspelo obdržati v zraku in zaokrožile so med mojima rokama. Hura!

Nisem si mislila, da bom čez nekaj let naletela na članek, da ljudje nismo edini iz super družine Hominoidea, ki žongliramo. Na Kitajskem v Hainanu so bili raziskovalke in raziskovalci že leta 2010 priča nenavadnemu vedenju posameznih hainanskih gibonov (Nomascus hainanus), ki so lomili različno dolge veje dreves in z njimi “žonglirali”.

Giboni so ena izmed tistih družin primatov, ki ne sodijo med opice (angl. monkeys), ampak med človeku podobne opice (angl. apes). Imajo najdaljše prednje okončine med primati, nimajo repa, najdemo pa jih v Aziji v tropskih in subtropskih deževnih gozdovih, vse od vzhodnega Bangladeša, severovzhodne Indije do južne Kitajske in Indonezije.

Žongliranje so v članku opisali kot metanje veje v zrak in lovljenje ter ponavljanje tega početja več kot enkrat. Žonglirali so samo samci, v skupini, sestavljeni iz šestih gibonov. Prvega so opazili odraslega gibona, ki si je odlomil kar dobrega pol metra dolgo palico in jo zabrisal v zrak, a je ni uspel ujeti. Pri drugem opazovanju, ki so ga zabeležili raziskovalci in raziskovalke, je izbral krajšo palico in jo vrgel v zrak, dober meter nad sabo, in to ponovil še desetkrat, nato pa je skupaj s palico odšel naprej med vejami dreves. Pri tem so ga ostali člani in članice skupine opazovali oziroma opazovale. Nato so sledila še tri opazovanja, kjer so mlajši samci žonglirali s krajšimi vejicami, dolgimi do 20 centimetrov. Vseh pet opazovanj so zabeležili v enaki skupini gibonov v časovnem obdobju treh let.

hainan_gibbon

Brahiacija pri hainanskemu gibonu (vir)

Pri žongliranju so gibonu očitno izkazali uporabo orodja, a samo metanje palic v zrak in njihovo lovljenje nima nekega jasnega cilja ali namena. Zato avtorja v razpravi ugotavljata, kaj bi lahko bila funkcija tega vedenja, zanima pa ju tudi, ali se ga drugi giboni priučijo s posnemanjem. Iz preteklih raziskav vemo, da šimpanzi, gorile in orangutani uporabljajo palice za razkazovanje, pridobivanje hrane in hranjenje ter pri gibanju ali premikanju. Ker so žonglirali le samci, ima morda to vedenje družbeno funkcijo izkazovanja dobre koordinacije ter tudi kognicije.

V razvoju vseh pa je pomembna tudi igra, ki vodi v razvoj dobre koordinacije, kognicije in socialnega vedenja. V preteklosti so že pokazali, da so živali, ki jim je med njihovim individualnim razvojem onemogočeno igranje, slabše usposobljene za reševanje problemov v primerjavi s tistimi, ki jim je igranje dovoljeno. Žongliranje morda nima neposredne funkcije, a morda, kot pravijo avtorji raziskave, služi nadaljnjemu razvoju motoričnih sposobnosti. Giboni namreč za premikanje uporabljajo tako imenovano brahiacijo: med drevesnimi krošnjami se gibljejo predvsem s pomočjo rok. Giboni imajo najdaljše prednje okončine v primerjavi z drugimi primati. Za gibanje z rokami pa je potreba zelo dobra koordinacija in ocenjevanje razdalj, prav tako pa tudi dobra ocena vzdržljivosti vej pri premikanju z rokami med drevesnimi krošnjami. Ravno žongliranje pri mlajših samcih bi lahko pripomoglo k izboljšanju koordinacije in motorike.

Vse to so le predvidevanja, ki bi lahko pojasnila, zakaj si nekateri giboni mečejo in lovijo palice v zraku ter to večkrat ponavljajo. Sama vidim razloge, zakaj ljudje žongliramo v izkazovanju znanja in zabavanju gledalk in gledalcev oziroma v sami igri in zabavi. Žongliranje je zame tudi sproščujoče, pri tem pa tudi polno novih izzivov, ko se začneš učiti novih trikov. Tri pisane žogice še dandanes krožijo med mojimi dlanmi, in ko se lotim žongliranja, se pri tem zares zabavam.

To je to!
Z

Istospolno usmerjene živali

17 Dec

Preden se začnem jeziti nad izkoriščevalkami in izkoriščevalci znanosti, samo opozorilo: če ne greste na referendum posrčkat (no, obkrožit) tisti ZA, ne pomeni, da ste avtomatično ZA. Šteje samo sprehod do volišča, obkrožen ZA in oddana glasovnica. Če misliš, da bo sedaj zavrnitev zakona preprečil kvorum, si preberi zelo dober odgovor na vprašanje, zakaj oditi na referendum? Torej: POJDI VOLIT!

Sedaj pa preidimo na meni ljubo znanost. Na spletnih družbenih omrežjih nasprotnikov in nasprotnic Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih sem zasledila slogan Darwin je proti (ali da bi bil proti). A v resnici Darwin in še manj evolucija nimata prav nobene skupne točke z referendumom v nedeljo.

Charles Darwin in vse njegova dela je treba vedno razumeti tudi v zgodovinskem kontekstu. Še posebej je to pomembno takrat, ko neka pravila iz narave, ki jih niti ne razumeš, iz knjig, objavljenih v drugi polovici devetnajstega stoletja, projiciraš na sodobno človeško družbo. Darwin je odraščal in živel v viktorijanski Angliji. Ravno takrat se je, zgodovinsko gledano, v poroko vmešala romantična ljubezen. Pred tem je bilo v Angliji ogromno vnaprej dogovorjenih zakonov.  

Če ne bi bilo Alfreda Russela Wallaca, se zelo verjetno ne bi tako odločno postavil za svoje delo O izvoru vrst, kot se je. Morda omenjenega dela brez spodbude in podobnih Wallacovih misli, kot jih je imel sam, sploh ne bi bilo. Wallace je pogosto pozabljeni naravoslovec, ki je raziskoval naravo na otokih v Maleziji in je prišel do podobnih ugotovitev kot Darwin. Darwin si je z njim pred objavo slavnega dela veliko dopisoval in na podlagi tega dopisovanja oblikoval svoje teze o evoluciji na podlagi naravne selekcije. Že to, da je objavil delo, ki je pokazalo, da ljudje nismo prav nič drugega, kot še ena izmed vrst živali, in da smo del evolucijskega drevesa, je bilo za takratni čas napredno razmišljanje. Če je bil Darwin v svojem času napreden, pa je to, da sedaj evolucijo nekateri zlorabljajo za razlago človeške narave, hudo narobe.

Vsekakor je nenavadno, a v skladu s pričakovanji tistega časa, da Darwin v svojih delih v katerih je opisoval tudi razmnoževalno vedenje marsikatere vrste primatov, ni nikoli omenil odnosov med predstavniki in predstavnicami istega spola. Novejša dognanja v vedenjski ekologiji in evoluciji so namreč odkrila v živalskem svetu ogromno število spolnih odnosov med osebki istega spola.

lions

Tudi med mogočnimi levi najdemo homoseksualne odnose.

Najpogostejša razlaga, zakaj pride do tega, temelji na tem, da osebki z istospolnimi odnosi ohranjajo tesnejše socialne vezi znotraj svojih skupin. Oglejmo si nekaj primerov.

Začnimo z bonobi, eno izmed vrst šimpanza, s katerimi imamo zadnjega skupnega prednika pred petimi do šestimi milijoni leti. Predvsem samice lahko redno ujamemo pri istospolnem vedenju. Pogostokrat prihaja do genitalno-genitalnega drgnjenja, ki lahko vodi v orgazem. Pri samcih prav tako opazimo poljubljanje, felacijo in masažo genitalij. Razloge za to vidijo raziskovalci in raziskovalke v krepitvi socialnih vezi znotraj skupin in pobotanju po prepirih.

Samce plisavk (Thursiops sp.), iz družine delfinov ujamemo v naravnem okolju pri naskakovanju in genitalnem stiku. To naj bi pripomoglo k tvorjenju zavezništev, med mlajšimi pa služi tudi vaji za spolne odnose s samicami. Tudi samice pliskavk lahko najdemo v istospolnih spolnih odnosih.

Pri dolgorepih antarktičnih pingvinih (Pygoscelis antarcticus) so v ujetništvu odkrili pare samcev, ki sklenejo dolgo trajajoče odnose, pri katerih ne manjka spolnosti.

Tudi med drugimi vretenčarji, na primer žirafami in krastačami, ter tudi med nevretenčarji, kot so žuželke, mehkužci in podobne skupine živali, najdemo ogromno spolnih odnosov med osebki istega spola. Vse to je v naravi bolj pravilo kot izjema.

Naj sklenem z opozorilom, da poroke nimajo prav nobene povezave z biologijo: nastale so zaradi socialnega povezovanja med skupinami ljudi. Po svetu poznamo veliko različnih načinov, kako se skupine ljudi med sabo združujejo in povezujejo. Nekatere socialne skupine živali se povezujejo med sabo tudi s homoseksualnimi odnosi.

V srednjem veku, ko je krščanstvo prevladovalo v Evropi, je poroka postala izključna zveza med možem in ženo. Seveda je bila delno povezana tudi z razmnoževanjem in s tem z delovno silo. A kaj več kot to pa ne: bolj se je dotikala dedovanja in premoženja. Šele v viktorijanski Angliji so poročanje povezali z romantično ljubeznijo.

Seveda moramo opozoriti, da poroka iz ljubezni ali brez nje ni prav nič bolj naravna kot ni naravno to, da se vozimo naokoli v avtomobilih ali pa da potujemo po svetu z letali. Zato v te debate res ni potrebno vmešavati Darwina in tako zlorabljati njegovo ime v imenu svojih nestrpnih pogledov in še manj za doseganje političnih ciljev. Še posebaj narobe pa je, da so ti politični cilji tako zelo vezani na religijo. Saj vendar živimo v sekularni državi, ali ne?

To je to – čas je ZA (značko)!
Z

 

Še nekaj zanimivega branja:

Monogamija in tukaj ter tukaj
Žirafa

“Znanstvene” nebuloze o istospolnih družinah

13 Dec

V prihajajočem referendumu ne gre za posvojitve otrok. Na referendumu tudi ne bomo odločali o spremembah učenega sistema, čeprav ne bi škodilo, da bi pri biologiji začeli razlagati kompleksnost samega biološkega spola in pri sociologiji pomen družbenega spola. A vseeno bom na hitro predstavila nekaj dognanj znanosti o otrocih iz isto- in raznospolnih družin, predvsem pa vas bom usmerila v nadaljne branje.

TL;DR: Znanost pravi, da dokler ima(mo) otroci dober in ljubeč dom, ne glede na število, spol in spolno usmerjenost staršev, s(m)o vsi okej!

12291079_10207233965743382_4458660247183781378_o

Nasprotnice in nasprotniki Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družniskih razmerjih, ki se bojijo, da bodo naenkrat izgubili zakonsko zvezo, ker bo njihov mož ali žena postala oseba, razglašajo, da so znanstvene raziskave pokazale, da so otroci iz istospolnih družin prikrajšani za starša nasprotnega spola, kar naj bi imelo različne posledice na razvoj otrok.

Znanstveni konsenz pravi, da ni tako! Nabor raziskav, ki kažejo, da so otroci iz istospolnih ali raznospolnih družin povsem enaki, lahko najdete na spletni strani kolumbijske pravne šole v ZDA (Columbia Law School). Kar 73 raziskav kaže, da ni razlik, izpostavili pa so tudi 4, ki so odkrile razlike.

Na hitro sem ošvrknila dve raziskavi, ki preostalim nasprotujeta. Eno izmed njih je izvedel katoliški duhovnik in raziskovalec iz ameriške katoliške univerze, drugo sta financirali konservativni fundaciji. Pri drugi raziskavi je v recenzijskem (peer review) procesu zelo verjetno sodeloval celo predstavnik ene izmed fundacij. Tudi oddaja objave v znanstveno revijo je bila zelo nenavadna, če ne celo sumljiva. Objava je bila pripravljena, še preden so do konca zbrali vse podatke. Recenzijski proces pa je trajal le šest tednov.

Prva raziskava naj bi pokazala pomanjkljivosti v čustvenem razvoju otok iz istospolnih družin. Druga pa med drugim pokaže, da otroci z istospolnih družin naj ne bi dosegali enakovredno visoke izobrazbe kot njihove vrstnice in vrstniki iz raznospolnih družin, da živijo od socialne podpore in so brezposelni.

Že financiranje teh raziskav in sami avtorji izkazujejo pristranskost. Več kot očitno gre za primer slabe znanosti. Pri obeh raziskavah se pojavi enaka napaka v vzorcu: za istospolno družino je bilo dovolj, da je obstajala manj kot štiri leta otrokovega razvoja. Skratka, v raziskavah nikakor niso primerjali stabilnih istospolnih in raznospolnih družin. Pravzaprav niso primerjali družinskih struktur, ampak zgolj različne odnose, v kakršnih so bili starši v času odraščanja otrok (do 18 leta) iz raziskave. Raziskava je morda nakazala, da imajo otroci iz nestabilnih družin lahko težave pri socialnem, ekonomskem, izobraževalnem in psihološkem razvoju. Toda to velja tako za raznospolne kot za istospolne družine v enakih socialnih pogojih.  

Poleg tega sta se v vzorcu ene izmed raziskav znašla otroka, izmed katerih naj bi bil eden pri enem letu starosti aretiran. Drugi naj bi bil visok dva metra in trideset centimetrov ter tehtal le 40 kilogramov. V raziskavah ponavadi odstranimo podatke, za katere vemo, da ne morejo biti resnični, in to tudi pojasnimo v delu, kjer opišemo raziskovalne metode.

Primerjave med istosponimi in raznospolnimi družinami je zelo težko narediti, saj na žalost ljudje šele sedaj začenjamo sprejemati zveze, ki morda niso vsem po godu, a to nikakor ne pomeni, da so slabe ali kaj manj dobre.  

Debata o istospolnih družinah je na neki način podobna debati o klimatskih spremembah in globalnem segrevanju. Lahko bi sklepali, da se zemljino ozračje ne segreva, ko pa smo ravno lani imeli ogromno snega! Seveda lahko tako v istospolnih družinah kot v raznospolnih družinah najdemo primere slabega starševsta in razmerij, a to ne pomeni, da istospolni pari ne morejo nuditi otroku vsega, kar ta potrebuje. Če kljub vsemu, kar o tem danes že vemo, morda še vedno menite tako, potem morate sprejeti tudi dejstvo, da marsikateri raznospolni starši ne nudijo otrokom vsega, kar ti potrebujejo, pa nimam v mislih le žrtev družinskega nasilja.

Mimogrede, otrok za odraščanje niti ne potrebuje nujno dveh staršev, kar dokazujejo enostarševske družine. Dodati pa moram, da otrok ne vzgajajo le starši, ampak se otroci učijo tudi od vrstnic in vrstnikov; za njih lahko skrbijo prijateljice in prijatelji staršev, varuške in varuhi, vzgoljiteljice in vzgojitelji, učiteljice in učitelji in, nenazadnje, tudi drugi sorodniki, na primer stari starši. Raznorazne oblike družin najdemo povsod po svetu in prav nobena ni nič bolj primerna od drugih.

To je to – čas je ZA!

Z

 

Viri:

The Regnerus Fallout

Columbia Law School: What We Know?

Science of Us – Jesse Singal: How Scientist Debunked the Biggest Anti-Gay Marriage Study

Slate – Will Saletan: Back in the Gay

New York Times – Jesse Wegman: Two Same-Sex Marriage Studies Two Debunkings

The Atlantic – Emma Green: Using ‘Pseudoscience’ to Undermine Same-Sex Marriage

Psychology Today – Abby Goldberg: Flawed Study of “Gay Parenting”: Roundup of Recent Media Cov

Quartz – Katherine Ellen Foley: The Science is Clear: Children Raised by Same-Sex Parents are at no Disadvantage

The Chronicle of Higher Education – Tom Bartlett: Controversial Gay-Parenting Study is Severely Flawed, Journal’s Audit Finds