To copy or not to copy?

Imitation is one type of social learning, and it is one that humans are expert at. We are really very good at copying from stimuli presented to us, to the extent that some experiments have shown our willingness to copy even irrelevant, superfluous actions. 

Take the example of trying to open a locked box. Imagine you are observing somebody trying to open the box. She grabs the red block on the box, then she opens the box by pulling a green string. What would you do to open the box? Grab the red block first or just the green string? In numerous cases experiment has shown our propensity to copy the model and touch the red block first before opening the box by pulling the green string. This seems to remain true even when people know grabbing the red block does not have any functional role in opening the box. This example may be a little abstract, but in everyday life we copy our models in the way we dress, eat, and act around others, as well as in the ways we solve problems.

In our ongoing research into children’s play with wooden blocks, copying is clearly present as  children depend on cultural references which they use to structure their buildings. We see vanishingly few buildings based upon novel abstract designs. They are overwhelmingly models of known things. These things vary wildly: from ‘army castles’ to elephants, and huts to smiley faces (complete with glasses). This copying is not restricted to depicting just the phenomena of the physical world: one boy’s ‘TNT cannon’ taking its inspiration from the virtual gaming world of Minecraft. And when not depicting ‘real’ things in miniature, the children tend to take their cues from (what we guess are) previous experiences with blocks similar to the ones we give them. This is especially the case with the game Jenga, which we have found to be absolutely endemic to the minds of the visiting public in the Centre for Life. Jenga appears strongly associated with that specific geometrical pattern in the minds of the children. This remains true whether it be a classic Jenga tower like the ones we invariably toppled on wintry evenings as kids or, more adventurously, challenging the 90’ angle tradition through addition of diagonals.

This deviation from the cultural models supplied to the children is perhaps evidence of one crucial capacity of human beings. When pre-existing structures are reproduced with embellishments, culture can become cumulative. It is such cumulative accumulation of elaborations and refinements that is what gives us cars, computers, and space travel. It is also what gives us science like that we are conducting in the Centre for Life.

Cumulative culture is widely thought dependent on high-fidelity copying, and so by the time we are toddlers we are already accomplished in copying both peers and, more commonly, adults. Humans use many model biases, for example one study found that children copy adults more often than they do a more knowledgeable model. On the other hand, when it comes to play, children copy their peers more often than adults. Thus we can say that the setting and context in which we put the child influences the way she acts.

We are currently studying these topics in the Centre for Life. We don’t give children the puzzle boxes repeatedly used in psychological research (i.e. the locked box described at the beginning of this post). Instead we present children with an open-ended task involving building blocks, which offers them the opportunity to be creative. Children are faced with wooden blocks and all we ask of them is to build something. 

Currently we are conducting a study in which we explore the ways children in groups build together, and what it is they build. We see lots of copying, but at the same time innovation, and thus hints of cumulative culture.

We also have lots of fun after the children build their structures, since we get to ask them some questions. One of these questions being whether they copied (or not) when building, and why so. 

Here is a snippet of their answers:

“Copying is stupid. It might be wrong, e.g. in a test. You haven’t actually learned anything.”

“She [my sister] wouldn’t like it.”

“It’s cheating.”

“It’s stealing their ideas.”

“I like my own ideas.”

We are not yet sure what these responses mean for our study. But we will keep you updated with our results. We hope what we find will enable us to see the extent to which copying and innovation do actually occur when children are building structures in groups this summer at the Centre for Life.

Published August 2016 at https://creativescienceatlife.com/

Authors: Guy Lavender Forsyth and Zarja Muršič

O vlogi znanosti v politiki v Združenem kraljestvu

Delim transkripcijo pogovora s profesorico astroficike in nekdanjo znanstveno svetovalko na ministrstvu za zunanje zadeve vlade Združenega kraljestva. Pogovor je bil objavljen v oddaji Frekvenca X na Valu 202.

V Frekvenci X tokrat razmišljamo o vlogi znanosti pri upravljanju družbenih in okoljskih kriz. V Združenem kraljestvu imajo večdesetletno tradicijo znanstvenih svetovalnih skupin, ko sodelujejo v vladi. V preteklem letu so se posvečali predvsem pandemiji. Septembra sem se pogovarjala s takratno odposlanko za znanost na zunanjem ministrstvu vlade Združenega kraljestva, profesorico astrofizike Carole Mundell. Kakšna je vloga znanstvene svetovalke britanski vladi? Kako pridobiti zaupanje javnosti v znanost? Kako pomembna je raznolikost v znanosti in kako javno predstavljati negotovost?
______________________________________________

V teh dneh se v Glasgowu na Škotskem odvija podnebno srečanje. Zbrale so se voditeljice in voditelji mnogih držav, znanstvenice in znanstveniki ter zainteresirana javnost. V množici je tako tudi mnogo aktivistk in aktivistov ter novinark in novinarjev. Čeprav lahko imamo različna pričakovanja od letošnjega podnebnega srečanja, je to eden izmed načinov, da se voditeljice in voditelji različnih držav dogovorijo o nujnih ukrepih, ki naj bi nas pripravili na podnebno krizo, obenem pa tudi blažili njene pričakovane nadaljnje posledice. Že slabi dve leti živimo v pandemiji. To je verjetno obdobje, za katerega si marsikdo med nami ni nikdar zares mislil, da ga bo doživel. Kot znanstvena novinarka si nisem mislila, da bom svoje poznavanje biologije uporabljala za razlago delovanja cepiv in za razumevanje novega koronavirusa. Po letu in pol epidemije šele začenjam razumeti, kakšna je vloga znanstvenic in znanstvenikov v takšnem času. V vladi Združenega kraljestva ima vsako ministrstvo glavno znanstveno svetovalko ali svetovalca. Glavni znanstveni svetovalec celotni vladi je trenutno Sir Patrick Vallance, ki je zadnji slabi dve leti krmaril med znanstvenimi izsledki ob pomoči znanstvene svetovalne skupina za nujne primere, angleško SAGE, in vladnimi ukrepi ter odločitvami. Meseca septembra je naša strokovna sodelavka Zarja Muršič govorila z bivšo glavno znanstveno svetovalko na ministrstvu za zunanje zadeve in takratno odposlanko za znanost na zunanjem ministrstvu britanske vlade in profesorico astrofizike Carole Mundell.

Moje raziskave vključujejo nekatere izmed najbolj ekstremnih krajev v vesolju. Mislim, da smo bili ljudje od nekdaj raziskovalci, želimo si premikati meje našega znanja, vedno si zastavljamo vprašanje, zakaj. In skozi generacije človeštva vidimo, da smo meje premikali dlje in dlje. Sedaj lahko preučujemo nastanek črnih lukenj na samem robu vesolja. Tudi mene je že kot otroka gnalo reševanje problemov; dobro mi je šlo pri matematiki in fiziki. Veselilo me je tovrstno reševanje problemov.

Profesorica Mundell je vlogo glavne znanstvene svetovalke na britanskemu zunanjem ministrstvu opravljala med letoma 2018 in 2020. Od januarja 2021 do preteklega meseca pa je bila posebna odposlanka za znanost britanskega ministrstva za zunanje zadeve. Njena vloga je bila koordinacija predstavnic in predstavnikov britanske znanosti po celem svetu. Preko te mreže se povezujejo na različnih nivojih, tako povezovanje med posameznimi znanstvenicami in znanstveniki, njihovimi raziskovalnimi skupinami in tudi inštitucijami ter vladnimi svetovalkami in svetovalci. Ves čas opravljanja znanstvene diplomacije, je bila profesorica Mundell tudi dejavna raziskovalka. Na Univerzi v Bathu na jugu Anglije je v času, ko je delovala tudi kot javna uslužbenka, opravljala raziskovalno delo s področja astrofizike po dva dneva na teden. Kako se astrofizičarka znajde v vladi?

To je odlično vprašanje. Velikokrat me vprašajo, kaj dela astrofizičarka v pisarni zunanjega ministrstva. Mislim, da to kaže, kako pomembno je, da so znanstvenice in inovatorke vključene v celoten ekosistem. Kot ste rekli, sem aktivna raziskovalka, vedno sem delovala v mednarodnem okolju, ker je taka narava mojega raziskovalnega področja. Imam sodelavke in sodelavce po vsem svetu. Torej na neki način sem bila vedno znanstvena diplomatka, ne da bi to vedela, predvsem zato, ker sem imela mednarodna prijateljstva. Ta prijateljstva so bila zelo dobra za mojo kariero. Mislim, da je mednarodno sodelovanje fantastično. Bolj kot sem napredovala v karieri, več položajev sem lahko zasedala v mednarodnih odborih, ki so bili povezani z mojim raziskovalnim področjem. Bila sem članica Evropskega raziskovalnega sveta. Tako sem spoznala druge odlične znanstvenike po svetu, ki so takrat začenjali svoje kariere in jim skušala skupaj s kolegicami in kolegi omogočiti uspešno pridobivanje sredstev za ustvarjanje njihovih raziskovalnih skupin. Torej v znanstveni skupnosti obstaja podpora mednarodni znanstveni skupnosti. Britanski vladi sem svetovala tudi kot raziskovalka na začetku kariere. 

V Združenem kraljestvu ima vlada bogato tradicijo dostopanja do znanstvene skupnosti za svetovanje na področju znanosti. Kar je odlično. Ampak, vlade sobane in Whitehall so bili kar skriti pred mano. Poznala sem koncept glavnega znanstvenega svetovalca vladi. To nalogo trenutno opravlja Sir Patrick Vallance. 

Ko mlada raziskovalka sem lahko sodelovala z enim izmed njegovih predhodnikov. A mehanizmov,kako delujejo v vladi, nisem poznala. Imamo torej mrežo glavnih znanstvenih svetovalk in svetovalcev, po enega na vsakem oddelku vlade. Potem so z mano stopili v stik, da bi se prijavila za vlogo glavne znanstvene svetovalke na ministrstvu za zunanje zadeve. To ni bilo nekaj, za kar sem bila res prepričana, da bi si želela početi. Takrat sem vodila velik raziskovalni oddelek za fiziko, in če sem odkrita, ko sem na internetu preverila naziv glavni znanstveni svetovalec, s spoštovanjem do mojih izjemnih kolegov, se je pred mano na zaslonu pojavila slika zelo podobnih si belih moških. Mislila sem si, mogoče pa to ni zame. Torej mislim, da to tudi kaže, kako nujno potrebujemo raznolikost v znanosti in v vseh naših ekosistemih, ker res potrebujemo dejansko raznolikost življenjskih izkušenj. Sodelovala sem z ogromno ljudmi in vsi so izjemni. Patrick Vallance pa je bil tudi zelo jasen, da potrebujemo raznolikost. Tako so me spodbudili, da se prijavim in sem se prijavila in šla skozi proces izbire. Bila sem izjemno srečna, da so mi ponudili to izjemno priložnost, da mi je bilo dodeljeno mesto v srcu vlade, kot javni uslužbenki in ne kot znanstvenici, ki bi se šla znanstveno raziskovanje v vladi, ampak tako, da delujem kot javna uslužbenka.

Kot pove sama, je bil to zanjo ogromen privilegij. Profesorica Mundell je oktobra 2018 postala prva glavna znanstvena svetovalka na ministrstvu za zunanje zadeve. 

Mislim, da sem v pisarno za zunanje zadeve prinesla vse svoje veščine in vse svoje življenjske in karierne izkušnje. Priučila sem se popolnoma novega ritma dela v vladi, ki je povsem drugačen od dela v akademskem svetu. Očitno sem razvila empatijo do obeh sistemov dela. Delovali smo v času izhoda iz Evropske unije, potem smo morali navigirati čez celotno pandemijo. Mislim, da potem, ko sem videla vso to izjemno delo, ki se odvija v vseh teh sistemih in da v ospredje prinesemo najboljše iz našega znanstvenega sistema, pa če gre za znanstveno odkritje ali za vzpostavljanje zaupanja vrednih odnosov z partnerji, s katerimi izmenjujemo mnenja, povsod po svetu. Vse to pride skupaj. Potem sem dobila ta izjemen uvid v Združeno kraljestvo in v svet ter v vso to voljo za dobro, ki jo lahko prinesemo z našimi nasveti in deljenjem najboljših praks ali znanost, s katero razvijamo nova cepiva za to grozno pandemijo. 

Pri nas ne poznamo tovrstnega mehanizma znanstvenih svetovalcev, kot ga poznajo v Združenem kraljestvu. Na Otoku so to v večini aktivne raziskovalke in raziskovalci, ki so le delno zaposleni v vladi kot javne uslužbenke. 

Mislim, da imajo znanstvene svetovalke izjemno pomembno vlogo prevajanja znanosti. Pogoj je, da znanstvena svetovalka prihaja iz znanosti, da razume znanstveno metodo, da razume, kako izpodbijati predpostavke. Razumeti mora, kako predstavljati in združevati dokaze in podatke. Mi svetujemo našim ministrom, ministricam in svetujemo skupinam, ki pripravljajo ustrezne politike. Pri tem skrbimo, da so v osrčju oblikovanja politik najboljši znanstveni dokazi. Našim ministrom ne govorimo, kaj naj naredijo; oni se odločijo, ampak sprejemati morajo najboljše odločitve, ki temeljijo na dokazih. Potrebujejo vse te dokaze, da sprejemajo najboljše možne odločitve. Zato so željni nasvetov.

Zelo pomembno je tudi razumeti, da mi nismo lobisti. Mi nismo tam kot znanstvenice in znanstveniki, ki iščemo tudi vire financiranja naših raziskovalnih področij in zanimanj. Tam smo kot zaupanja vredni javni uslužbenci, ki delujemo znotraj kode javnih uslužbencev. S tem, da imamo razumevanje, kako znanost deluje in kaj je znanstveni ekosistem ter kako sestavljati omrežja onkraj meja znanstvenih ekosistemov. Mi prinašamo prave znanstvene dokaze in nasvete glede določenega problema v nekem trenutku ali pa se odzivamo na vprašanja glede politik. Nadalje zagotavljamo stalno prespraševanje predpostavk, s katerimi delajo naše skupine, ki pripravljajo politike, in jim pri tem pomagamo. Z njimi se pogovarjamo, kje bi lahko uporabili nove znanstvene dokaze in načine razmišljanja.

To se dogaja že ves čas pandemije. Na začetku namreč nismo imeli kakršnihkoli znanstvenih priporočil in podatkov, saj smo se znašli v povsem novi situaciji. Zato smo raziskovali s hitrim tempom in to prenašali v razumljiva sporočila. Poleg tega smo krmarili med negotovostjo. Politiki in političarke so na očeh javnosti in oni morajo oblikovati določene trditve, ki bodo pod drobnogledom javnosti in medijev. Zato jim moramo mi priskrbeti zanesljive informacije, da lahko lažje pretehtajo svoje odločitve in sprejete politike. Pojasniti moramo tudi, s kolikšno gotovostjo lahko jemljemo določene podatke. Jasno nam je, v času pandemije delujemo na skrajnih mejah védenja in znanja. Če nečesa ne vemo, kaj bomo naredili? Ko nekaj vemo z neko določeno gotovostjo, sporočimo, do kod lahko posegajo naši odgovori in kako se je naše zaupanje v dotedanje odgovore spremenilo.  

V času pandemije in tudi naravnih katastrof lahko imajo znanstvenice in znanstveniki ključne svetovalne vloge. Kako zagotoviti, da odločevalke in odločevalci vzamejo znanstvena odkritja kot pomemben del oblikovanja državnih politik?

Obstaja ogromna želja po védenju, ki izhaja iz znanosti. Zato se je vlada tudi odločila, da je vložila denar v znanstvene svetovalke in svetovalce. Če jih ne bi cenili, nikakor ne bi vlagali v njih. Lahko bi zaposlili javne uslužbenke in uslužbence za neko drugo delo. Imamo celoten proces rekrutacije najboljših znanstvenic, znanstvenikov in znanstvenih komunikatork ter komunikatorjev, ki potem opravljajo delo znanstvenih svetovalk in svetovalcev. Najprej mislim, da vse to kaže na zavezanost vladnih oddelkov in ministrstev do znanosti in celotnega znanstvenega omrežja na Whitehallu, kjer so prostori britanske vlade in različnih ministrstev. Omeniti moram tudi, da imamo v Združenem kraljestvu že dolgoletno tradicijo mehanizma znanstvenih svetovalcev. Začetki tega segajo vse do druge svetovne vojne. Ta sistem se je razvijal in imamo različne dele te sestavljenke. Imamo pisarno za znanost in tehnologijo v parlamentu, ta enota se nahaja v Westminstru. Ta dostopa do znanstvene skupnosti in tudi odgovarja na vsakodnevna vprašanja o državnih politikah. V parlamentarni skupini zbirajo znanstvene dokaze in pripravljajo poglobljene recenzirane preglede o tem, kar je do sedaj znanega. Potem to predajo naprej v obliki dostopno napisanih povzetkov o nekem vprašanju, ki se dotika državnih politik. Pomislite: zelo zaposlene poslanke in poslanci sprejemajo mnogo različnih političnih odločitev dnevno. Če lahko digitalno prejmejo povzetke znanstvenih podatkov in dokazov, jim to pomaga, tudi če niso izobraženi v znanosti in nimajo ne časa ne zmožnosti, da bi vse to spremljali na samih področjih znanosti. Tako jemljejo v roke te strnjene povzetke, ki pa podajajo zelo zanesljive informacije.

Imamo tudi sistem popravkov, za katere je zadolžena komisija za znanost in tehnologijo. TV tej komisiji sodelujejo članice in člani iz vseh strank. Na njihoviih zasedanjih lahko lahko poslanke in poslanci pripeljejo priče ter jim zastavljajo vprašanja in tako preverijo, če je vlada dejansko ravnala odgovorno. To je zelo pomembno, izberejo si lahko kogarkoli med nami in nas vprašajo o našem delu in delu, ki ga opravljamo. To je prav in korektno. To pomeni, da imamo sistem, ki podpira demokracijo. Ves čas prihaja do preverjanja, ali je naš znanstveni in tehnološki sistem varen in zanesljiv, da torej res pripravljamo prave stvari za vlado in preedlagamo prave rešitve. V osrčju Whitehalla imamo znanstvena omrežja in tesno sodelujemo z združenji, kot so na primer Knights of the Royal Society, the Royal Academy of Engineering in tako naprej. Vse to še dodatno bogati ekosistem. 

V Združenem kraljestvu imajo torej tradicijo znanstvenih svetovalk in svetovalcev. Poleg tega imajo v vladi in parlamentu, podobno kot pri nas, tudi strokovne sodelavke in sodelavce, ki prihajajo z različnih področij znanosti. Tudi komisije, ki jih je ravnokar opisala profesorica Mundell, poznamo tudi v našem sistemu. A ključno je tako zaupanje političark in politikov kot tudi javnosti v znanstveno skupnost. 

Izpostavili ste pomemben aspekt, zaupanje. Zaupanje je nekaj kar se zgradi in to zaupanje je potrebno ves čas graditi in na njem delati. Poznam mnogo držav, ki sem jim svetovala, kjer si znanstvena skupnost in vlade nasprotujejo. Tako se znanstvenicam in znanstvenikom zdi, da morda niso uslišani, ali ne financirani, vlade imajo občutek, da jih znanstvneiki le lobirajo. V tem primeru imamo prepad v sredini. Mislim, da sistem znanstvenega svetovanja in ekosistem znotraj Združenega kraljestva zgradi most med tema skupnostma, kar vsem koristi. Mislim, da je bilo to zelo očitno v času covida, uspeli smo zgraditi zaupanje v te mehanizme, tudi s strani javnosti. Znanstveniki so zelo cenjeni s strani javnosti in lahko se ozrete po raznoraznih metrikah zaupanja v različne poklice in vidite različne stopnje, naj še enkrat poudarim, to je prisluženo zaupanje. In še naprej se trudimo in zagotavljamo, da javnost razume znanost, zato podpiramo tudi močno kulturo javnega angažiranja v znanosti. Vse to koristi našim ministrstvom, ker lahko vse to povežejo skupaj. 

Znanstvene svetovalne skupine, ki delujejo v okviru vlade, pa ne pripravljajo le pregledov zadnje literature in izsledkov raziskav, ko se srečujejo z novimi raziskovalnimi vprašanji, tudi poskrbijo, da so ta vključena v različne raziskave, v katere je vključena javnost.

Menim, da je to izjemno pomembno prav v času covida. Javnost smo na primer spraševali, če bi se v primeru okužbe samoizolirali. Seveda lahko pripravimo pravne okvire in prisilimo ljudi v izolacijo. A to je zadnja rešitev. Vprašanje smo zato prilagodili. Zanimalo nas je, ali se v primeru, da se želite samoizolirati, sploh lahko samoizolirate. Prejeli smo povsem različne odgovore; odvisni so bili od različnih dejavnikov. V času pandemije, je bilo zelo težko posredovati dobre znanstvene dokaze na Ministrstvo za finance, da lahko oblikujejo različne finančne mehanizme za podporo ranljivih  gospodinjstev, predvsem v primeru, ko bi se morali izolirati, in so se tudi želeli izolirati, a si finančno tega niso mogli privoščiti. Vse to je ustvarjanje politik na področjih, kjer se mogoče zdi, da znanost tja sploh ne sodi, a mi smo se opirali na robustne znanstvene podatke. Ves čas smo poskušali obvladovati pandemijo in imeti delujoče gospodarstvo. Najboljši način za to je imeti robustno znanost. Zato je veliko povpraševanje po teh vsebinah. Zato tudi mislim, da naši ministri razumejo pomen našega dela. Mi pripravimo vse te podatke s spoštovanjem in poskrbimo, da so dostopni v jasni obliki. Veseli smo tudi vprašanj in preverjanj. Prav je, da ministrice in ministri presprašujejo naša odkritja in se takrat obračajo na nas z vprašanji. 

Naj na hitro skočimo v trenutno stanje epidemije v Sloveniji. Po slabih dveh letih je komunikacija, ne glede na to, ali prihaja od strokovne skupine ali od vladnih predstavnikov, zmedena. Strokovno skupino pa predstavlja le peščica ljudi z zelo podobnih znanstvenih področij. 

Ja, mislim, da je interdisciplinarnost pomembna. Prav tako pa sta pomembna ozka usmerjenost in poglobljeno razumevanje neke discipline. Pomembno je tudi, da si sposobna govora v nekem jeziku, ki ga lahko razumejo tudi druge specialistke in specialisti. Torej ne moreš uporabljati žargona, osredotočati pa se moraš na problem, ki ga želiš rešiti. Imate popolnoma prav: družboslovne znanosti in psihologija; imeli smo mnogo podpodročji, ki so prispevala k delovanju znanstvene svetovalne skupine za nujne primere. Zame, ki izhajam iz astrofizike, se morda zdi, da je to daleč od epidemiologije. Vsi razumemo eksponentno rast, vsi lahko napišemo enačbe in naredimo izračune. Imeli smo nekaj skupnega jezika. Razumem tudi, da nekaterim znanstvenikom v takem okolju ni prijetno, gre za zelo hiter tempo dela. Vse domače naloge moramo pravilno opraviti. Vsi vodilni znanstveni svetovalci se hitro učimo in beremo, ves čas premikamo meje in se sprašujemo, ali smo kaj spregledali. Kakšne predpostavke smo imeli? Ali smo jih vzeli za samoumevne, pa moramo iti nazaj in jih prevpraševati?

Bilo je zelo zanimivo, ko sem v omezije prinesla svoje znanje fizike. Na zadnji strani kuverte sem opravlljala preproste izračune in ocenila, da so kapljice verjetno lahko dovolj majhne, da krožijo po zraku. Nato govorite z inženirkami in inženirji, ki so strokovnjaki za analizo tekočin, in rečete, no, imamo ta izračun, s katerim lahko spremljamo, kako se virus širi. Sodelujete z biologinjami in z biologi ter z medicinskimi ekipami, in tudi z zdravniki v bolnišnicah. Vse to počnejo znanstvene svetovalne skupine v nujnih primerih. Znanstvena svetovalna skupina za nujne primere je mehanizem v Whitehallu in vodi ga Patrick Vallence, glavni vladni znanstveni svetovalec. Ta mora v času mednarodne krize predsedniku vlade posredovati zapletene znanstvene nasvete. Nihče izmed nas ni strokovnjak v vsem, ne moremo biti strokovnjaki na vseh področjih. Zato potrebujemo mehanizme, ki združujejo prave strokovnjake in jim omogočajo medsebojno komunikacijo. To je naše delo znanstvenih svetovalcev. Poleg tega skrbimo za to, da naročimo prave raziskave in izluščimo prave nasvete. Ves čas z visoko hitrostjo iščemo odgovore. Za naše ekipe je pomembno, da ne sedimo v eni sobi in domnevamo, kakšna je fizika virusov, če v resnici potrebujemo socialno psihologijo, ki prepoznava, kje med ljudmi se širi virusi. Če preveč govorimo o virusu na en sam način, to na primer ne bo vodilo v razumevanje virusa kot nečesa družbenega, kot dela življenja, povezanega z načinom življenja ljudi. 

Ljudje se radi družimo ob najrazličnejših aktivnostih, izogibanje fizičnim stikom ni preprosto. Po letu dni pandemije so v Združenem kraljestvu želeli ponovno odpreti športne dvorane in stadione obiskovalkam in obiskovalcevm, enako velja za koncertne dvorane.  

Imamo ogromno sistemov, kjer govorimo tudi o tem, kako izvesti in oblikovati raziskave. Torej, ko razmišljamo o odprtju prostorov za velike prireditve, so raziskovalci razvijali sisteme in raziskave določenih sistemov, tako da so naše raziskave zelo odprte in jih lahko naroči tudi vlada. Kolegi in ostali oddelki so dejansko izvedli nekaj testiranj na terenu in te testne dogodke, za to, da smo lahko pripravili nasvete za sprejetje določenih politik dokaj hitro, saj smo imeli ocene, kako bo to vplivalo na širjenje virusa po skupnosti. Na primer v primeru odprtja nogometnih tekem ali koncertov. To so bili sektorji, ki so bili pod ogromnim pritiskom v času zaprtja javnega življenja, ampak potrebovali smo neke znanstvene dokaze, da bomo to lahko naredili in morali smo svetovati ministrom onkraj tega, da bi le ugibali oziroma se spraševali, kaj se bo zgodilo. Znanstvena metoda je zelo pomembna, smo pa tudi interdisciplinarni v naših zmožnostih branja, razumevanja, sintetiziranja in komuniciranja onkraj širokega spektra znanstvenih disciplin.

Znanstvene svetovalne skupine torej oblikujejo raziskovalke in raziskovalci s širokih področij znanosti, a profesorica Carole Mundell je le bila prva glavna znanstvena svetovalka na ministrstvu za zunanje zadeve. Kako razmišlja o pomembnosti raznolikosti znanstvenic in znanstvenikov? 

Mislim, da je raznolikost nujna. Mislim, da je jasno, da v vsaki skupini, če imajo vsi enaka izhodišča, imajo bolj verjetno enaka predvidevanja, zato so odgovori, ki jih oblikujemo na določeno vprašanje, le delni odgovori in zelo verjetno tudi napačni. Čeprav imamo najboljše namene, se lahko skupno mišljenje skupine razvije prehitro. Po mojem je raznolikost raziskav in razvoja na področjih znanosti, tehnologije, inženirstva in matematike izjemno pomembno. To vidim tudi na zelo temeljni ravni na svojem področju v fiziki. Fizika ne prepoznava raznolikosti družbenih spolov. Vidimo, da države, ki nimajo raznolikosti, nimajo tudi raznolikosti v znanosti, temveč le hierarhije. Mislim, da je to zelo pomembno. To je ustoličen privilegij, ki je samoumeven in ustvarja omejen sistem. Tak sistem pogreša svežino. 

Obstaja tudi raznolikost v življenjskih izkušnjah, v socioekonomskem razredu in, ponovno, odpiranje možnosti ljudem, ki sicer ne bi imeli finančnih priložnosti, ali pa socialnih pogojev, da sploh lahko postanejo znanstvenice ali znanstveniki. Veste, tudi moja mama, ko je bila noseča z mano, je morala pustiti svojo službo. Že z eno generacijo pridemo od žensk, ki niso imele kariernih možnosti, ker je bilo pričakovano, da se odpovejo delu, ko dobijo prvega otroka, do njene hčerke, mene, ki sem sedaj profesorica in znanstvena svetovalka vladi. Mislim, da so te možnosti zelo pomembne. A potrebujemo jih še več: še naprej moramo premikati meje in pritiskati na določene pristranskosti. Potrebujemo vse vrste raznolikosti, raznolika izhodišča. Zagotoviti moramo, da invalidnost ni omejitev in da zares lahko odpremo vstopanje v te sisteme vsem. Potem imamo tudi doseg do vseh delov družbe in nasveti znanosti, ki jih oblikuješ, in tudi znanost, ki jo izvajaš, predstavlja celotno družbo, tako nacionalno kot tudi mednarodno. Dodala bi še, kot zadnjo točko, tudi razlog, zakaj je zelo pomembno iti k pravičnosti in enakosti, dejstvo, da bo katera znanost in znanstvena inovacija, ki prihaja, lahko tudi pogubna, če nimamo te raznolikosti že v samem začetku. Tukaj imam v mislih umetno inteligenco in določene pristranskosti, ki so vključene v te sisteme, kadar jih oblikuje zgolj ena vrsta ljudi. Če nimamo te raznolikosti v sobi, enako velja za raziskave na področju medicine; če imamo samo en način mišljenja, bomo dobili le eno vrsto sistema, ki lahko postane zelo kompleksen. Na koncu se potem vedno znova sprašujemo, ali so ti sistemi pravi ali napačni. Že na začetku moramo torej vključevati prave stvari: potrebujemo odprtost in transparentnost ter raznolikost, ki je vgrajena v vse, kar počnemo.

Seveda se je tudi v Združenem kraljestvu med pandemijo pripetilo veliko napak. Tudi v tem trenutku je v javnosti ogromno trenj glede povsem sproščenega življenja, ko se ljudje obnašajo, kot da virusa več ni, čeprav nekateri opozarjajo na povišan pritisk na bolnišnice. Vseeno so znanstveni svetovalci in svetovalke spretno krmarili pri predstavljanju negotovosti razvoja epidemije na Otoku.

Mislim, da je govoriti o negotovosti zelo pomembno. Največja ovira zaupanju je dati ljudem vedeti, da si prepričan. Bolje je, če rečemo, da česa še ne vemo oziroma da to vemo in tega še ne, ampak da bomo to in to naredili, da to izvemo. Potem pojasnimo, zakaj vemo in s kako velikim zaupanjem to vemo, ampak to počnemo, ker je pomembno, da odkrijemo pravi odgovor. Delamo zelo veliko na področju statistike. Zgodi se, da ljudje številke razumejo na različne načine; javnosti ti prikazi blizu. Zelo jasni moramo biti, kaj so določena tveganja in kaj koristi. Jasno je tudi, da se lahko stvari skozi čas spremenijo; mi o tem govorimo zelo odprto in transparentno. Ne podajamo le enega odgovora, za katerega bi se lahko potem izkazalo, da je bil napačen. Mi pa bi si premislili. Naše znanje in védenje še razvijata ves čas. Narava raziskovanja novih stvari na skrajnih mejah znanosti vključuje radikalno negotovost. To je dobra stvar. Več kot se naučimo, boljše lahko delamo. Ampak vedno moramo sporočati, da mi ne moremo reči, če smo dobili pravilen odgovor ali ne, to ni bil pravilen odgovor. Ljudje ne marajo negotovosti, če ves čas spreminjamo naše odgovore, a lahko sprejmejo zares sofisticirane odgovore. Zato moraš biti jasna o tem, da nečesa še ne vemo, ampak vemo pa določene stvari in pri določenih stvareh smo gotovi. Tukaj pa imamo sive cone, kjer se premikamo k mejam našega znanja.

Moja osebna izkušnja je, da so ljudje zelo potrpežljivi. Zaupajo ti, ko si z njimi odkrit. Zaupajo ti, ko poveš, da je nekaj zapleteno, zato, ker kar so stvari, ki jih raziskujemo, svojsko zapletene stvari. Ampak imamo zelo dobre ljudi, ki delajo z nami in odkrivajo odgovore na vprašanja. Ves čas nadgrajujemo naše znanje in imamo ogromno preglednosti pri objavah, sledimo odprtemu dostopu do raziskovalnih odgovorov in objavljamo priporočila takrat, ko jih oblikujejo na vladi, takrat se hitro znajdejo tudi na vladnih straneh. Novinarke in novinarji so jih tako lahko vzeli in preučili. Na naših dnevnih tiskovnih konferencah so bili prisotni tako politiki kot tudi znanstveni svetovalci, bilo je odprto, vsaj je lahko vprašal, kar je želel. Imeti ta dostop do dobrih znanstvenih komunikatorjev, da lahko vsak zastavi vprašanje, ki ga skrbi in zanima ter prejme odgovor in ta je čim bolj jasen in nedvoumen. Na žalost v digitalnem svetu obstajajo tudi nasilni akterji, ki namerno širijo dezinformacije, ki so lahko izjemno nevarne. Borimo se proti toku. Ne gre samo za nezaupanje in negotovost. Gre za zelo napadalne akterje, ki iz nekih nenavadnih vzgibov namenoma zavajajo ljudi in s tem tudi tvegajo življenja ljudi. Proti temu se borimo s transparentnostjo in odkritimi odgovori. 

Današnjo Frekvenca X smo začeli s podnebnimi spremembami. Tudi gostitelj COP26, britanski predsednik vlade Boris Johnson, po lastnih besedah pred vstopom na čelo vlade ni verjel v človeško povzročene podnebne spremembe. Nedavno so v britanskem dnevnem časopisu Guardian poročali, da je mnenje spremenil šele po druženju z britanskimi znanstvenimi svetovalkami in svetovalci. Citiramo: “Prosil sem jih, da so mi vse predstavili, in ko vidiš skoraj navpično rast na grafu temperature, je zelo težko nasprotovati, da smo priča antropogenim podnebnim spremembam. To je bil zame pomemben trenutek.”

Mislim, da je to izjemno pomembno vprašanje. Kot ste rekli, podnebne spremembe so največja eksistencialna grožnja, s katero se soočamo. Smo v zelo težavni situaciji in imamo malo okno, v katerem lahko še naredimo nekaj sprememb. Imamo zelo jasno tarčo, da omejimo dvig globalne povprečne temperature za 1,5 stopinje Celzija. To je izjemen izziv, ampak ga je še mogoče doseči, zato moramo reagirati zdaj. Mislim, da je mobilizacija pomembna. Vemo, da se kot vrsta ne mobiliziramo, ko smo soočeni s krizo, ponavadi naredimo obratno.

Mislim da so te povezave v znanosti in pri raziskavah po celem svetu tiste stvari, ki ohranjajo pogovore žive. Tudi danes, to, sedaj, je pogovor; pridobivamo zaupanje in spoznavamo, da smo vsi skupaj v tem in tako bomo odkrili in predstavili rešitve veliko hitreje, če bomo delovali skupaj. Veste, moja opazovanja, mislim, da je bilo v času pandemije ogromno sodelovanja. Drugače ne bi imeli dostopa do cepiv po celem svetu. V začetkih pandemije smo si mislili, da nikoli ne bomo prišli iz tega. Nismo imeli nobenega zagotovila, da bomo razvili cepiva. Mislim, da tega ne smemo vzeti kot nečesa samoumevnega. Naša znanstvena skupnost je naredila izjemno delo. Ampak tukaj je pomembna tudi logistika in dobavne verige, imamo globalen, a zelo ranljiv sistem. Upam, da smo se iz pandemije naučili, da je bilo katastrofično v smislu izgub življenj in vpliva na države, a lahko bi bilo mnogo slabše. Če se moramo kaj naučiti iz tega, je da se nam ni potrebno ponovno znajti v taki situaciji. Smrtnost tega virusa je mnogo nižja od drugih virusov na svetu. Res moramo spremljati globalno zdravje, spremljati moramo živalske rezervoarje, poskrbeti moramo za naravo in biološko raznovrstnost. Vse to vodi v širši odnos do našega planeta, ki je glavna podpora našemu življenju na tem planetu. Podnebne spremembe so v osrčju tega. To pandemijo moramo uporabiti kot test, mnogo stvari bi lahko šlo boljše. Vse družine, ki so bile prizadete zaradi pandemije, si verjetno želijo, da smo se naučili česa iz tega kot družba.

Sedaj vedno bolj občutimo podnebne spremembe po svetu, spremljali smo katastrofalne požare v mnogih državah, videli smo poplave, vemo, da bodo ekstremni vremenski pojavi postali pogostejši. Države, ki so že prizadete, prosijo države, ki so največji onesnaževalci, naj odnehajo. Letos gostimo cop26 v Glasgowu. To je ogromna podnebna konferenca. Veliko sodelujemo z vladami po vsem svetu. Da bi jim znanstveno pomagali. Obstaja nekaj znanstvenih inovacij, nekaj tehnoloških inovacij, s katerimi lahko ukrepamo zdaj. Potrebujemo pa tudi spremembe na ravni politik, potrebovali bomo tudi finančne instrumente. In ko pridemo iz te pandemije, je bil naš predsednik vlade zelo jasen, mora slediti zeleno okrevanje. Pravičnost in podnebje morata biti v središču tega, kajti vpliv podnebnih sprememb je na koncu največji ojačevalec neenakosti. Prav tako najbolj prizadene ženske in otroke. To bo vodilo v lakoto in neenakost, kar že vidimo po vsem svetu. Zato moramo izkoristiti lekcije in na nek način šok, ki smo ga doživeli s to pandemijo, ne smemo sedeti in misliti, da je konec. Vse je v redu. Vrnili se bomo v svoja stara življenja, to preobrazbo moramo popeljati naprej. Zdaj je čas, da na podlagi tudi tega zagona, nadaljujemo in predvsem gradimo na sodelovanju z drugimi državami. Vsi poskušamo skupaj rešiti naš planet, da bi lahko vsi živeli varno in uspešno na tem planetu. Imamo ta planet, tam zunaj so še drugi lepi planeti, vendar niso tako lepi kot ta. Sploh ne za ljudi.

Pri intervjuvanju profesorice Carole Mundell se mi je pridružila Neža Borkovič.

O AstraZeneci

Intervju z znanstveno novinarko Gretchen Vogel, Val 202, 10. 4. 2021

Če želimo pandemijo končati, bo potrebno cepiti večji del svetovnega prebivalstva. Cenovno dostopno cepivo je razvila raziskovalna skupina z Univerze v Oxfordu, skupaj s švedsko-britanskim podjetjem AstraZeneca. To cepivo na osnovi virusnega vektorja je mogoče proizvajati v velikih količinah, naprodaj je po neprofitni ceni in je manj zahtevno za distribucijo. A pojavili so se zapleti. Zadnje tedne povzročajo preplah poročila in raziskave o pojavu dokaj redkih, a zelo resnih neželenih stranskih učinkov, ki naj bi bili povezani s cepivom. Če želimo varno precepiti čim več ljudi, moramo te učinke preučiti in odkriti morebitne mehanizme, zakaj in pri kom se pojavljajo, spoznati z njimi povezana tveganja ter ugotoviti, ali jih je mogoče preprečiti oziroma ob pojavu ozdraviti. 

Zarja: Da bi dogajanje s cepivom AstraZenece podrobneje spoznala, sem poklicala v Berlin znanstveno novinarko Gretchen Vogel, ki je pretekli mesec dni, skupaj s Kaiem Kupferschmidtom, za revijo Science poročala o zaznanih zapletih, ki so se pojavili po cepljenju s cepivom AstraZenece. Kaj se je v zadnjih mesecih v Nemčiji dogajalo z uporabo cepiva AstraZenece?

Gretchen Vogel: Klinične raziskave cepiva AstraZenece so vključevale malo oseb, starejših od 65 let. Večina oseb, udeleženih v raziskavi, je bila mlajših. Zato je bilo te podatke težko interpretirati in določiti, kako dobro zaščito nudi cepivo pri starejših. Zato se je Nemčija odločila, da bo previdna. Poleg tega smo imeli dostop do drugih cepiv. Želeli so zagotoviti, da ta starostna skupina dobi najboljšo možno zaščito in vedeli so, da cepivo BioNTecha in Pfizerja nudi visoko zaščito tudi pri starejših. 

Potem je cepivo prejelo več milijonov ljudi v različnih krajih. Ljudje so opazili nekaj zelo nenavadnih simptomov, ki so se razvili pri sicer zdravih ljudeh, ki so nedavno prejeli cepivo. Najprej so to opazili na Norveškem, v Avstriji, kjer sta bila dva primera, v Italiji in Nemčiji. Kmalu po prejemu cepiva, nekje med štirimi dnevi do dveh tednov po njem, so sicer zdravi ljudje razvili nenavadne težave s krvnimi strdki in kapjo. Raziskovalne skupine in medicinsko osebje, ki so preučevali strjevanje krvi, so postali pozorni in začeli spremljati ta pojav. Ker so bili znaki tako nenavadni, so pomislili, da morda obstaja povezava s cepivom. Odkrili so še več primerov teh nenavadnih zapletov in postalo je jasno, da obstaja več primerov, kot so jih zaznali najprej. A še vseeno, naj bo jasno, da gre za res zelo redke pojave. Trenutno je najvišja zaznana pojavnost na Norveškem: en primer na 25.000; verjetno je bolj točna ocena, da gre za en primer na 100.000 cepljenih oseb, kakršna je pojavnost v Nemčiji. Težko je določiti: gre za zelo redek stranski učinek. 

ZM: Evropska agencija za zdravila zaenkrat pravi, da še ni zaznala jasnega vzorca, katere skupine naj bi bile pogosteje prizadete zaradi teh redkih zapletov. Nekaj podatkov imamo, ki kažejo, da bi lahko bile bolj prizadete mlajše ženske. Prav pri tej skupini so tudi manj verjetni zapleti pri prebolevanju covida. Različne zdravstvene agencije in države so zato morale ponovno oceniti koristi in tveganja po cepljenju v primerjavi s prebolevanjem covida. 

Včeraj so v znanstveni reviji New England Journal of Medicine objavili izsledke dveh ločenih raziskav iz Avstrije in Nemčije ter Norveške. V člankih sta raziskovalni skupini opisali nekaj primerov zapletov po cepljenju. 

GV: Kot so opazili v Avstriji in tudi na Norveškem, so ti bolniki imeli veliko strdkov v krvi in veliko kapi oziroma blokad v njihovem krvožilju. Istočasno so imeli zelo nizko raven krvnih ploščic ali trombocitov oziroma trombocitopenijo. Njihova naloga je sicer oblikovanje strdkov v primerih ureznin in poškodb. Ponavadi, ko imate več strdkov v telesu, imate tudi več krvnih ploščic. A te bolnice in bolniki so imeli malo krvnih ploščic. Prišlo je do nenavadne kombinacije. Poleg tega so nekateri imeli strdke v možganskem krvožilju, drugi v trebuhu, tretji v pljučih. Nekateri so imeli tudi več strdkov v različnih delih telesa. Nekaj zelo nenavadnega se je dogajalo. Podobno sliko so sicer že poznali pri redki alergijski reakciji na heparin, ki ga lahko dajo bolnikom za preprečevanje strdkov. A ta lahko v nekaterih primerih sproži obratno reakcijo in pride do pretiranega odziva, ko telo ne more več ustaviti nastajanja krvnih strdkov. Medicinsko osebje je tako pri nekaterih bolnikih in bolnicah izvedlo podobne teste kot pri trombocitopeniji, ki jo sproži heparin. Pri osebah, ki so nedavno prejele cepivo AstraZenece, so se pojavile podobe reakcije v njihovi krvi. Ni povsem enako, ker ne gre za reakcijo na zdravilo, ki sproži alergijsko reakcijo pri bolnikih. Sedaj poskušajo ugotoviti, kaj točno se zgodi in kaj lahko sproži to reakcijo. Predvidevajo pa, da gre za podoben mehanizem. 

ZM: Sedaj v več evropskih državah še naprej raziskujejo mehanizem teh zelo redkih stranskih učinkov, ki bi lahko bili povezani s cepivom AstraZenece. O primerih so poročali tudi iz Združenega kraljestva. Raziskovalne skupine zanima, kaj naj bi sprožilo ta nenavaden in nepričakovan odziv krvožilja in imunskega sistema, ali med prizadetimi osebami obstajajo kakšni skupni dejavniki tveganja, katere skupine so najbolj pogosto prizadete in kako bi lahko te zelo redke zaplete preprečili. 

GV: Nekatere raziskovalne skupine želijo preveriti, ali bi manjša doza cepiva to preprečila. Ne vem, če se spomnite: pri klinični raziskavi cepiva AstraZenece so delu udeleženih oseb zaradi napake dali le polovičen odmerek. Na koncu se je izkazalo, da so tudi ljudje po polovičnem odmerku razvili podobno visoko zaščito kot tisti, ki so prejeli celoten odmerek. Imeli so tudi manj stranskih učinkov. Zato nekatere raziskovalne skupine razmišljajo, če bi polovičen odmerek rešil to težavo s strdki. To bi bilo odlično. Naenkrat bi imeli na voljo tudi več cepiva. Tveganje za te redke stranske učinke bi lahko zmanjšali. A to je le ena izmed možnosti. Bila bi odlična novica, če bi odkrili preprosto rešitev. 

ZM: Zaenkrat rešitve še nimamo. Mehanizem, s katerim cepivo zelo verjetno sproži ta redek nezaželen stranski učinek s krvnimi strdki, je potrebno še podrobno raziskati. Na to je opozorila tudi Evropska agencija za zdravila. V Nemčiji so bili glede samih raziskav in odkritij zelo transparentni in odkriti. 

GV: Sedaj pravijo, da naj štiri do 16 dni po cepljenju ljudje spremljajo, ali se razvijejo morebitni glavoboli, bolečine v abdomnu, nenavadne modrice, zamegljen vid in zmedenost ali drugi znaki, ki bi kazali na kap. Takrat naj ljudje nemudoma obiščejo zdravnika. Če taka bolnica ali bolnik obišče zdravnika, imajo pripravljen protokol testov, ki naj bi jih izvedli. Poleg tega imajo navodila, katera zdravila uporabiti. Nekaj bolnic in bolnikov so že uspešno ozdravili. Obstaja upanje, da lahko z zgodnjo prepoznavo tega pojava ustavimo reakcijo in ljudje okrevajo. 

ZM: Vse bolj jasno postaja, da se v povezavi s cepljenjem z AstraZeneco zelo verjetno pojavljajo zelo redki neželeni zapleti. Kako se torej odločiti med koristmi cepljenja in tveganji?

GV: Gre za težke odločitve. Ko cepimo ljudi, cepimo zdrave osebe. Tveganja in koristi so drugačne kot v primeru, ko želimo zdraviti bolne osebe. Zato menim, da moramo stranske učinke cepljenja vzeti zelo resno. Veseli me, da so ti redki pojavi predmet raziskav in tudi, da so ljudje obveščeni ter lahko znake prepoznajo in se odzovejo dovolj hitro. Smo tudi sredi nevarne pandemije. Trenutno je jasno, da je covid za večino veliko bolj nevaren kot stranski učinki, ki so prisotni pri obeh spolih in skoraj pri vseh starostnih skupinah. Ampak tveganje se lahko pri mlajših starostnih skupinah, ki imajo nizko tveganje za zaplete pri covidu, obrne. V tem primeru je potrebno koristi in tveganja skrbno premisliti. To je ena izmed stvari, ki se jih je trudila narediti britanska vlada. Rekli so, da ko je tveganje za covid sorazmerno nizko, je morda boljše, da osebam mlajšim od 30 let ponudijo drugo cepivo, pri katerem teh neželenih stranskih učinkov niso zaznali. In kot vemo, se ti niso pojavili pri drugih cepivih, kot sta Pfizer BioNTech in Moderna. Ti dve cepivi temeljita na mRNK in ne na virusnem vektorju, ki ga uporablja AstraZeneca. Za starejše starostne skupine je zelo jasno, da zanje covid predstavlja veliko večje tveganje od neželenih zapletov pri cepljenju. Vse to drži tudi za kraje, v katerih se virus širi. V državah, kot sta na primer Avstralija, kjer skoraj ni primerov okužb, in Nova Zelandija, kjer so eliminirali virus z drugimi metodami, je drugače. Tam je seveda tveganje ob cepljenju višje kot tveganje, če bi dobili covid. To je tudi eden izmed razlogov, da so se na Avstraliji odločili, mislim da včeraj, da  pri mlajših starostnih skupinah ne bodo uporabili cepiva AstraZenece. Še enkrat: potrebno je spomniti, da se tam virus po skupnosti praktično ne širi. Torej je tvoje tveganje za covid zelo, zelo blizu nič. Ko se spremeni tveganje za okužbo, lahko pri odločanju o cepivu odigra pomembnejšo vlogo tveganje ob cepljenju. 

ZM: Kako pa je vse to spreminjanje priporočil o uporabi cepiva AstraZenece vplivalo na zaupanje v njegovo rabo v Nemčiji?

GV: Bilo je zelo zanimivo. Kaže, da vsaj pri starejših ni prišlo do izgube zaupanja. V Berlinu in Severnem Porenju-Vestfaliji, in tudi v nekaterih drugih zveznih državah, so odprli dodatna mesta za cepljenje oseb, starih med 60 in 69 leti, ki sicer še ne bi prišle na vrsto. Telefonske linije za rezervacijo teh terminov so bile preobremenjene. V nekaj dneh so zapolnili vse termine. Sedaj bodo morale nekatere skupine, ki so imele prednost pri cepljenju, kot so na primer učiteljice in učitelji ter zaposleni v zdravstvu in druge skupine, ki naj bi imele prednost, malo počakati. A starostna skupina 60 in več bo prej prejela cepiva in nič ne kaže, da bi prišlo do pomanjkanja zaupanja ali do zmanjšane namere in želje po cepljenju. Termini za cepljenje so se zapolnili izjemno hitro. 

ZM: V Berlinu so zaradi povpraševanja v teh dneh dodali termine za cepljenje starostne skupine med 60 in 69 leti. S tem si bodo kupili tudi nekaj časa, da različne raziskovalne skupine lahko preučijo, kaj točno se dogaja in predvsem, ali je to mogoče kako preprečiti. Morebiti z zmanjšanjem doze, morda tako, da bomo ocenili, katere skupine so bolj prizadete zaradi teh redkih stranskih učinkov in zapletov. Tako bi lahko oblikovali priporočila, za koga naj se to cepivo uporablja. Nekaj tednov ali mesecev bo potrebno počakati. A kmalu bodo prvi, cepljeni z AstraZeneco, že na vrsti za drugo dozo. V teh dneh v Franciji napovedujejo, da bodo za drugo dozo pri prejemnicah in prejemnikih cepiva AstraZenece uporabili enega izmed mRNK cepiv. 

GV: Tudi v Nemčiji so se pretekli teden odločili, da bodo za drugi odmerek uporabili enega izmed mRNK cepiv, podobno kot v Franciji. Kaže, da naj bi ljudje, mlajši od 60, prejeli mRNK cepivo, osebe, starejše od 60 let, pa še enkrat cepivo AstraZenece. Kar so rekle nemške oblasti, naj bi razumeli prvi odmerek AstraZenece podobno kot pri ljudeh, ki so že preboleli kovid. Tako so predvideli, da naj bi en odmerek nudil podobno zaščito kot ob prebolevanju bolezni in razvoju naravne imunosti po tem, ko smo bili okuženi z virusom. Tako priporočila temeljijo na raziskavah, ki predvidevajo le en odmerek mRNK pri osebah, ki so okužbo prebolele. Drugi odmerek pri cepljenju z AstraZeneco obravnavajo na podoben način. 

ZM: Zaenkrat torej to priporočilo ne temelji na raziskavah mešanja dveh različnih vrst cepiv. V Združenem kraljestvu poteka raziskava COM-COV, kjer bodo preverjali kombinacijo dveh cepiv. V raziskavo bodo vključili osebe, starejše od 50 let. Nekateri bodo najprej prejeli mRNK cepivo Pfizerja in BioNTecha, drugi pa cepivo AstraZenece na osnovi virusnega vektorja. Za drugi odmerek pa bodo proizvajalca in tehnologijo cepiva zamenjali. Prve rezultate pričakujejo šele poleti. 

Naj spomnim, cepivo AstraZenece je izjemno pomembno, če želimo globalno doseči precepljenost svetovnega prebivalstva in tako vsem omogočiti prehod v post-pandemsko življenje. Kakšna je torej njegova prihodnost? 

GV: Menim, da je odvisno od tega, kako hitro bodo ugotovili, kaj povzroča te zelo redke neželene stranske učinke in ali jih je mogoče preprečiti. Morda lahko hitro pokažejo, da zadošča že polovični odmerek, pri katerem bi tveganje za te neželene stranske učinke izginilo. V tem primeru sem prepričana, da bodo spremenili priporočila in ponovno začeli uporabljati cepivo za vse, a le s polovičnim odmerkom. To je seveda za zdaj le zelo teoretična zamisel. Zaenkrat še nimamo dokazov, da bi to delovalo. A to je ena izmed smeri, v kateri raziskovalne skupine raziskujejo naprej. Morda pa dobimo boljše podatke o tem, kdo je najbolj ogrožen. Tako bi lahko določili, katere skupine naj ne prejmejo tega cepiva in jim ponudili drugačnega. Obenem pa bi ostalim še naprej nudili tudi cepivo AstraZenece in bi bili brez skrbi. Biti moramo potrpežljivi in počakati še nekaj tednov. Upam, da se bodo tudi te raziskave odvijale tako hitro kot mnoge v primeru cepiv proti covidu. Kmalu bomo boljše razumeli, kaj sproži te zelo redke nezaželene stranske učinke in ali jih lahko napovemo in preprečimo. 

ZM: Zdi, se da so se v Nemčiji vsaj pri odločitvah o uporabi cepiva AstraZenece opirali na znanstvene raziskave. 

GV: Da, res bi rekla, da se je Nemčija odločala glede na do sedaj znane podatke. Znanje se je v zadnjih mesecih kar nekajkrat spreminjalo. Imamo vedno več podatkov. Mislim, da so v Nemčiji in tudi drugih evropskih državah sprejemali svoje odločitve na podlagi podatkov, ki so bili na voljo. Začetni podatki glede učinkovitosti pri starejših so bili zelo negotovi. Potem je, na podlagi široke uporabe cepiva AstraZenece v Združenem kraljestvu, postalo jasno, da je cepivo pri starejših učinkovito. Takrat so spremenili priporočila. Podatke sedaj imamo in cepivo deluje tudi pri tej starosti skupini. Lahko smo torej prepričani, da deluje, tako da ga lahko uporabimo tudi pri njih. Sedaj, ko so se nakopičili podatki o teh redkih primerih zapletov, so sklenili, da jih je potrebno preučili in čim bolj podrobno razumeti. Predvsem pa so se osredotočili na to, da bi jih preprečili, ne da bi zaustavili sam potek cepljenja. 

ZM: Kako pa se kot znanstvena novinarka odločate za poročanje o tovrstnih temah?

GV: Res se je težko odločiti. Vedeli smo, da to niso dobre novice za cepivo, če se izkaže, da gre za povezavo. Obenem smo vedeli, da lahko pride do tako resnih stranskih učinkov. Močno verjamem, da je potrebno, ko pride do tovrstnih zapletov, biti odkrit in jasen ter transparenten in ničesar ignorirati. Mislim, da jih oblasti in novinarji želijo ignorirati, a potem vseeno nekako pridejo na površje. Zato je bolje, če smo jasni. Na koncu si s tem pridobimo zaupanje, tako v cepiva kot tudi v oblast, ki ji lahko zaupamo, da bo poskrbela, da bodo zdravila in cepiva čim bolj varna. Zato sem se močno zavedla, da moramo o tem poročati, in to takoj, ko sem od znanstvenih skupin slišala, da menijo, da se res nekaj dogaja in da obstaja velika verjetnost, da je povezano s cepivom. A sočasno sem preživela kar nekaj neprespanih noči, ko me je skrbelo, če bo naše poročanje zmanjšalo namero ljudi po cepljenju. Govorili smo tudi z nekaj strokovnjakinjami in strokovnjaki na področju raziskovanja in poročanja o tveganjih. Vsi so rekli, da je potrebno povedati resnico, in to celotno resnico. Tudi če ob tem za kratek čas zmanjšamo ugled cepiva ali zdravila, je na dolgi rok izjemno pomembna transparentnost in to, da govorimo resnico ter jasno predstavimo vsa morebitna tveganja. Na dolgi rok gre za zaupanje javnosti. Sedaj moramo nujno zagotoviti, da čim več ljudi ve, da so ta cepiva dovolj varna in izjemno učinkovita proti virusu. Poleg tega mora čim več ljudi nujno prejeti cepivo, da lahko končamo s to pandemijo. Zdelo se nam je, da je potrebno poročati jasno in čim bolj podrobno ter predstaviti tisto, kaj je v nekem trenutku že znano in česa še ne vemo. To moramo narediti čim prej, ko le lahko. Ampak vseeno me je skrbelo. Upam, da smo naredili vse za čim večjo točnost in smo pri tem previdni. 

ZM: V Berlin sem poklicala znanstveno novinarko Gretchen Vogel, ki za revijo Science pokriva znanost, zadnji mesec pa se je predvsem posvečala cepivu AstraZenece. 

Krajšemu intervjuju lahko prisluhnete na Val 202. Prispevke Gretchen pa si lahko preberete na spletni strani revije Science. 

Dodatni viri in objave:

Thrombotic Thrombocytopenia after ChAdOx1 nCov-19 Vaccination
Thrombosis and Thrombocytopenia after ChAdOx1 nCoV-19 Vaccination

Vaccine-Induced Prothrombotic Immune Thrombocytopenia (VIPIT) Following AstraZeneca COVID-19 Vaccination

Guidance produced from the Expert Haematology Panel (EHP) focussed on Covid-19 Vaccine induced Thrombosis and Thrombocytopenia (VITT)

Winton Centre for Risk and Evidence Communication – Communicating the potential benefits and harms of the Astra-Zeneca COVID-19 vaccine

Roverji in pingvini

Za tistih pet ljudi, ki vas zanima, kaj se je leta 2014 dogajalo s pingvini.

Pri preučevanju, kako se populacije prilagajajo na stalne spremembe v okolju, je potrebno opazovane živali nekako označiti in se jim približati. Če gre za ptice, ki niso vajene človeške družbe, kar nekatere vrste pingvinov so, jih raziskovalke in raziskovalci lahko pri tem spravijo v velik stres. Kar ni samo neprijetno za živali, ampak vodi tudi v zbiranje povsem neuporabnih podatkov. Zato se biologinje in biologi poslužujejo najrazličnejših načinov za spremljanje živali, ki ne vključujejo prisotnosti ljudi na terenu.

(Nekaj dni ste morda ujeli zabavo medveda iz slovenskih gozdov, ki so ga ujele foto pasti.) 

Medvedi zimo prespijo, a to je bolj rahlo spanje in brlog tudi zapustijo. Da ima dovolj zimskega spanja, se je očitno odločil mlad medved, ki se je kar tri ure igral na snegu in se zabaval s smrekovo vejico. Posnetek v kočevskem gozdu je nastal v okviru projekta Life Lynx. pic.twitter.com/2ISSZjYEeJ

— TVSLOinfo (@InfoTVSLO) January 11, 2021

Pingvinom v raziskavi so v podkožje vstavili majhne oddajnike, ki so služili radiofrekvenčni identifikaciji. Ob tem so potrebovali način, kako bi lahko te podatke varno zbirali in shranjevali. Ker gre za vrsto signala, ki potuje le na kratke razdalje, so potrebovali ovaduha med skupinami pingvinov. Zato so pripravili rover, na katerega so postavili plišastega pingvina, ki je služil kot zbiratelj signalov iz oddajnikov. 

Pri pingvinih je raziskovalna skupina preučila razliko v tem, če podatke z oddajnikov zbirajo z uporabo mini roverja ali pa so pri tem udeleženi ljudje. Da bi izmerili stres živali ob prisotnosti ljudi in roverja, so nekaterim pingvinom namestili merilce srčnega utripa. Čeprav je tudi mini rover pingvine spravljal v stres, je bil ta stres nižji kot tisti, ki so ga izmerili ob prisotnosti ljudi. 

Metode z uporabo roverja za zbiranje podatkov oddajnika sicer, vsaj po hitrem pregledu po spletu, do takrat še niso uporabili v nobeni večji raziskavi. V preteklosti so tovrstne oddajnike že uporabljali za spremljanje več populacij pingvinov. Od nove metode so si obetali bolj podrobno spremljanje dogajanja na terenu, saj so pred tem metodo prilagajali glede na omejitve zbiranja podatkov iz oddajnikov. 

Če ima kdo kaj več informacij, se veselim novega znanja. So pa v tem času razvili ogromno metod, kako z uporabo različnih tehnologij čim manj invazivno preučevati živali v divjini.

Kdaj drugič pa kaj povem še o ptičih z nahrbtniki, ki raziskovalkam in raziskovalcem med drugim omogočajo tudi preučevanje selitvenih poti različnih ptic.

Danes pa vas pustim s tem zabavnim posnetkom pingvinske kamere.

Večplastno zaustavljanje epidemije

Dvajset let nazaj je bil v British Medical Journal objavljen članek z naslovom Človeška napaka: modeli in upravljanje, v katerem je James Reason razmišljal o problemu človeške zmotljivosti. O tem je sicer že trideset let nazaj napisal knjigo Človeška napaka. Do te lahko pride na ravni posamezne osebe ali sistemski ravni. Ti dve ravni sta prepleteni. Avtor je predstavil pogled, po katerem ne grajamo ljudi za njihove napake in jih ne označujemo za slabe ljudi, pač pa privzamemo sistemski vidik, v katerem sprejemamo dejstvo, da ljudje delajo napake in jih zato tudi pričakujemo. Namesto pripisovanja krivde posameznim osebam se moramo potruditi za razumevanje, zakaj in kako se napake zgodijo, in nato delovati preventivno, da do njih ponovno ne prihaja. V članku je ta pristop k obravnavanju nesreč ali napak v sistemu predstavil na modelu švicarskega sira. Vsaka rezina ima luknje, ko pa jih postavimo eno rezino na drugo, prej ali slej prekrijemo vsako luknjo.

Ta model lahko uporabimo tudi ob spremljanju napak pri evidentiranju posameznih okužb in zaščite pred njimi ob pandemiji Covid-19. V popolnem svetu naj bi vsaka zaščita delovala neprodušno in sploh ne bi prihajalo do napak. A v resničnem življenju nikakor ni tako, zato ni neprebojnih zaščit, še posebej ne pri novem virusu. Prav zato potrebujemo različne ravni zaščite, ki delujejo skupaj. In prav na ta način moramo razmišljati o zaščitah pred okužbo v epidemiji COVID-19. Avstralski virolog Ian Mackay je predstavil takšen model švicarskega sira ob pandemiji COVID-19.

Avtor: Ian Mackay

Ravni zaščite je razdelil na ravni zaščite posamezne osebe in na skupno odgovornost na ravni družbe.

Kaj lahko storiš ti?

Glavni način zaustavitve širjenja virusa je prekinjanje verig njegovega prenosa. Virus se širi ob stikih med ljudmi. Najbolj nevarni so najtesnejši stiki. Toda med epidemijo se je izkazalo, da se virus zelo dobro širi tudi v primeru, ko so ti stiki manj tesni. Če na primer dalj časa preživimo v nekem zaprtem in slabo prezračenem prostoru, v katerem se nahaja tudi oseba, ki prenaša virus, se prenosu težko izognemo. Izkazalo se je namreč, da se lahko virus širi tudi v zelo majhnih kapljicah, ki se v slabo prezračenem prostoru v zraku zadržujejo tudi nekaj ur in pri tem prepotujejo razdalje, daljše od dveh metrov. Z vdihavanjem skupnega zraka s kužno osebo se prej ali slej okužimo tudi mi. 

Skratka, ob izogibanju tesnim stikom z vzdrževanjem fizične razdalje se moramo izogibati tudi zaprtim, še posebej slabo prezračenim prostorom. Enako velja za gnečo na prostem. V vseh treh primerih je pomemben tudi čas stika: čim krajši je, tem manj nevarno je. 

Naslednja rezina sira je namenjena zaščiti drugih. Če imamo znake prehladnega obolenja, ne hodimo okoli. Če gremo po nujnih opravkih ali obiskih, pri katerih se ne moremo izogniti zaprtim prostorom, moramo nositi maske. Maske preprečujejo nemoteno širjenje čisto vseh kapljic v prostor okoli nas. Ni potrebno dodajati, da še bistveno bolj širimo kapljice, ko govorimo ali pojemo. Pri tem maske ponujajo delno zaščito tudi nam, da mi ne vdihnemo toliko kapljic, ki so jih izidihale osebe okoli nas.  

Za zaščito pred prenosom virusa je nujna tudi higiena rok. Te si moramo razkuževati oziroma umivati z milom vsaj 20 sekund, da uničimo virus, če ga morda imamo na rokah. V primeru kihanja ali kašljanja poskrbimo za pravilno higieno kašlja. Ker si rok ne moramo umivati ves čas, lahko prenos virusa preprečimo tudi tako, da se, ko nimamo umitih rok, ne dotikamo obraza.

Naslednje plasti preprečevanja širjenja virusa so samozaščitne in zadevajo naše ravnanje v primeru okužbe ali suma morebitne okužbe. Če kažeš znake okužbe s koronavirusom, se izoliraš in naročiš na testiranje. Najbolj pogosti znaki COVID-19 so vročina, kašelj, utrujenost in izguba okusa in vonja, manj pogosti pa boleče žrelo, glavobol, bolečine v sklepih, prebavne motnje, izpuščaji na koži in spremembe v obarvanosti prstov na rokah in stopalih ter občutljive oči. Po opravljenem testu v primeru pozitivnega rezultata ostaneš v samoizolaciji in obvestiš svoje stike zadnjih nekaj dni. (To lahko narediš z uporabo orodja Covid SPARK.) Če imaš še vedno znake, a si prejel negativen rezultat, bodi še naprej previden ali previdna, zato, če je le mogoče, ostani v izolaciji. Tudi visoko zanesljivi testi imajo neki delež lažno negativnih rezultatov. 

Skupno večplastno delovanje in upoštevanje različnih preprostih zaščitnih in samozaščitnih pravil zagotovo prepreči širjenje virusa vsaj v primeru posamezne osebe.

Vir: The SpinOff

In kakšna je družbena odgovornost kot drugi pogoj ustavitve širjenja virusa?

Na voljo moramo imeti dovolj testov in kapacitet za sledenje verigam širjenja. Poskrbeti moramo za prezračevanje in več skupnega časa preživljati na prostem. Na voljo nam morajo biti prostori oz. stanovanja za samoizolacijo in preživljanje karantene. 

Odgovornost celotne družbe, torej izvoljenih odločevalcev ter strokovnjakov in strokovnjakinj, pa je predvsem v zagotavljanju nujne materialne, predvsem finančne pomoči tako za posameznike kot tudi za podjetja, katerih delovanje preprečijo uredbe, in ustrezna komunikacija z javnostmi.

Zadnja plast rezin z luknjami so cepiva. Ta niso neprodušna zaščita pred epidemijo, ampak zgolj še ena plast v nizu individualnih in družbenih ukrepov ter dejanj. Cepiva šele prihajajo med naša orodja za zajezitev pandemije. 

Prva cepiva, ki prihajajo v uporabo v Evropski uniji, neposredno učinkujejo tako, da nas zavarujejo pred razvojem bolezni in z veliko verjetnostjo tudi pred njenim težjim potekom. Zaenkrat še ne vemo, kako učinkovita bodo tudi pri preprečevanju samih okužb in s tem pri preprečevanju širjenja virusa po populaciji. 

Toda imeti in razviti cepivo ni dovolj: pomaga zgolj cepljenje. Pri cepljenju bo zelo pomembno, da se bo postopno cepilo čim večje število prebivalcev, saj bo to v najslabšem primeru zmanjšalo obolelost in s tem tudi pritisk na bolnišnice. Če se izkaže, da se osebe, ki so cepljene, tudi ne morejo okužiti ali niso kužne, lahko z množičnim cepljenjem dosežemo takšno precepljenost, da se virus med prebivalstvom ne more več neovirano širiti. Na neki točki dosežemo tako imenovano kolektivno imunost, kar pa še ne pomeni, da virusa v populaciji ne bi bilo več, ampak zgolj to, da ne more več povzročati večjih izbruhov, ki bi preobremenili naše bolnišnice. Predvsem bomo morali biti pri dostopnosti cepiva in procesu cepljenja potrpežljivi. V začetku bo cepljenje na voljo ranljivejšim populacijam in zaposlenim v zdravstvu, šele pozneje pa tudi drugemu prebivalstvu, zato bomo še kar nekaj časa sledili priporočilom o izogibanju zaprtim prostorom, gneči, prezračevanju, ohranjanju fizične razdalje, nošnji mask in umivanju rok.

Vsa ta priporočila in ukrepi imajo luknje. Maske lahko nosimo na napačen način, prostorov morda ne prezračimo dovolj dobro, ali pa imamo nujen opravek v zaprtih prostorih, tudi cepivo nima 100 % učinkovitosti. A luknje v posamezni rezini sira lahko prekrijemo z drugo rezino sira in njene luknje še s tretjo. Ravno tako deluje preventivna zaščita pred širjenjem virusa. Širjenja virusa ne moremo zaustaviti z eno magično rešitvijo: uporabiti moramo mešanico različnih metod.

Cepiva

Z Majo Ratej sva za Val 202 pripravili tri oddaje Frekvenca X o cepivih. Poslušate jih lahko tukaj: 1/3 (o zgodovini cepiv in malo o zadržanosti do cepljenja), 2/3 (o imunologiji in tehnologijah razvoja cepiv), 3/3 (o proizvodnji, regulaciji in malo o delnicah).

Ko v telo pride virus, želi naše celice izkoristiti za svoje razmnoževanje. Da to lahko naredi, mora vstopiti v celico, kjer potem steče proces prepisovanja dednega materiala in multiplikacija delcev, ki sestavljajo virus. Celična vrata si odpre s posebnimi proteini na ovojnici. Ko naše celice “ugotovijo”, da jih virus izkorišča, se celice imunskega sistema naučijo prepoznati proteine, ki virusu omogočajo vstop v celico.

Snovi, ki sprožijo imunski odziv, imenujemo tudi imunogeni. Ravno te moramo predstaviti telesu na varnejši način od naravne okužbe. To naredimo z uporabo cepiv.

Cepiva v grobem delimo na klasična in cepiva nove generacije. Tipičen primer klasičnih so oslabljeni virusi. A posvetimo se cepivom nove generacije. Eno izmed cepiv nove generacije je tudi cepivo mRNK.

V mRNK cepivu se skriva navodilo v za izdelavo proteina, ki odpira vrata v celice, ko jih okužuje virus. Ravno ta navodila so predstavljena molekuli mRNK. Ko smo cepljeni s takim cepivom, se navodila za izdelavo proteina prenesejo do naših celic v lipidnih ovojnicah. Spojijo se z našimi celicami in v njih se sprosti mRNK. V celicah se začne prevajanje navodil in oblikovanje virusnih proteinov po navodilih. Ti proteini potem preidejo na celično membrano in jih celice imunskega sistema prepoznajo kot imunogene. Celice, ki imajo na svoji zunanjosti te tuje proteine, uničijo. Celice imunskega sistema se na varen način, brez okužbe z virusom, naučijo prepoznati delce virusa.

Ko pride do morebitne okužbe, je naše telo že pripravljeno. Opravilo je trening, ko je dobilo cepivo. Imunski odgovor je hitrejši in v veliko primerih prepreči razvoj okužbe.

Velika prednost cepiv na osnovi genskega materiala je, da so modularna. Podobno, kot če kupiš škatlo LEGO kock in dobiš zraven navodila za sestavo več figur, lahko s cepivi mRNK hitro spremeniš navodila in jih prilagodiš za izgradnjo drugega proteina.

Zaenkrat še ne vemo, kako dolgo traja visoka učinkovitost novih cepiv, saj enostavno še ni preteklo dovolj časa. Vemo pa, da nas v večjem delu primerov učinkovito zavarujejo pred razvojem bolezni. Pri tem pa tudi še ni jasno, ali nas zavaruje tudi pred okužbo in tem, da bi lahko bili kužni, brez bolezenskih znakov. V tem primeru bi šlo za sterilizacijsko imunost. V kliničnih raziskavah, ki so bile v zadnjem času predstavljene, tega niso preverjali.

…

Cepiva za koronavirus, ki bodo kmalu na voljo tudi v Sloveniji, so učinkovita pri preprečevanju razvoja bolezni COVID-19 oziroma v velikem številu primerov nudijo varnost pred težjim potekom bolezni. (Primer: cepivo Moderne.)

Gre za neposredno zaščito. Če se cepiš in prideš v stik z virusom nekaj mesecev po cepljenju, lahko z visoko verjetnostjo napovemo, da ne boš težje zbolela. (Do izjem lahko pride.) Nekaj mesecev? Ni še preteklo dovolj časa, da bi vedeli, kako dolgoročna je ta zaščita, ki nas zavaruje pred težjim potekom bolezni. Neposredna zaščita za posameznico je neodvisna od precepljenosti populacije, ker se dotika le posamezne cepljene osebe.

Do posredne zaščite pa pride takrat, ko cepivo zaščiti tudi pred okužbo oziroma razvojem kužnosti pri cepljeni osebi, ki bi se morebiti okužila z virusom. S posredno zaščito, tj. s cepljenjem čim več oseb v populaciji, zmanjšamo širjenje virusa v populaciji.

Zaščita lahko pomeni karkoli od naštetega: zaščito pred težjim potekom bolezni, zaščito pred razvojem kakršnihkoli bolezenskih znakov, zaščito pred razmnoževanjem virusa v gostiteljskih celicah, in s tem pred širitvijo virusa, zaščito pred okužbo katerekoli gostiteljske celice. Te vrste zaščite niso črno-bele, ampak bolj v sivi coni.

Ali cepiva, ki bodo na voljo prva, ponujajo tudi posredno zaščito in s tem zajezijo širjenje virusa v populaciji, še ne vemo. Vemo pa, da so učinkovita pri neposredni zaščiti pred težjim potekom bolezni. Zato se bomo tudi po prihodu prvih cepiv morali držati mnogih priporočil. Izogibali se bomo zaprtim prostorom, gneči, tesnim stikom, skrbeli za prezračevanje, nosili maske, skrbeli za higieno rok, se izolirali v primeru okužbe …

Ali si kužna?

Širjenje virusa si lahko predstavljamo kot nogometno tekmo. Virus ima močno ekipo, ki želi streti našo obrambo. V prvih vrstah se trudimo z maskami, ohranjanjem fizične razdalje, skrbjo za higieno rok in kašlja, prezračevanjem ter izogibanjem zaprtim prostorom. Druga vrsta obrambe predstavlja testiranje, iskanje kontaktov in izolacijo ter karanteno, in šele ko obe prvi vrsti odpovesta, so na vrsti naše vratarke in vratarji, medicinsko osebje, ki skrbi za težje obolele osebe.

Virus je v zadnjih mesecih prebil našo prvo obrambo. Ta sicer še vedno blaži posledice njegovega širjenja, zato se virus vseeno še ni povsem razigral, kar bi se zgodilo brez vsake obrambe in bi lahko izkoristil ves svoj potencial širjenja v skoraj povsem imunsko naivni populaciji. V zadnjih tednih pa je popustila tudi druga vrsta obrambe, saj kljub povečanemu testiranju virus uspešno preigral ozko grlo reagentov in opreme za testiranje. 

Laboratoriji so na robu svojih zmogljivosti, zato je bilo nujno preusmeriti uporabo visoko zanesljivih testov PCR, s katerimi preverjamo prisotnost virusne RNK za diagnostiko obolelih, na osebe, ki bi lahko v bližnji prihodnosti oziroma bi že sedaj potrebovale zdravniško oskrbo. Teste PCR sedaj uporabljamo kot diagnostično orodje, s katerim je mogoče oceniti, kakšno bolnišnično obravnavo potrebuje neka oseba. Ker je virus strl našo obrambo oseb iz mlajše populacije ne moremo več testirati enako pogosto kot prej. 

Končnega rezultata tekme v nobenem primeru ne moremo in ne smemo prepustiti zgolj vratarkam in vratarjem, ampak igralcem na igrišču, to je omejevalnim ukrepom, ki preprečujejo prenos virusa med ljudmi. Uspešni igralci v zvezni vrsti lahko nato aktivirajo napad kot najboljšo obrambo. 

A na srečo imamo ob igrišču tudi strokovni štab, v katerega so vključene različne raziskovalne institucije, ki so zadnje pol leta razvijale nove metode detekcije prisotnosti virusa pri okuženih osebah. Razvili so antigenske teste in modele, s katerimi predlagajo strategije uporabe teh testov, z oblikovanjem strategij obrambe pa se pripravljajo tudi na napad.

Kaj torej prinašajo rezervni igralci? Z antigenskimi testi preverjamo prisotnost virusnih delcev v vzorcu. Antigeni so molekule, ki jih najdemo na patogenu in v njem, ter sprožijo imunski odziv. Te molekule so lahko proteini, peptidi in polisaharidi, redkeje tudi lipidi in nukleinske kisline, a le če so vezane na proteine ali peptide. Z antigenskimi testi torej v vzorcu zaznamo prisotnost točno določene molekule, ki je del virusa.

Pri večini antigenskih testov, ki so trenutno na trgu v Evropi, se vzorec vzame iz nosno-žrelnega predela. Po odvzemu brisa se vzorec zmeša z določenimi reagenti, ki razdrejo virusno ovojnico in sprostijo antigene v raztopino. Kapljico te raztopine kanemo v testni nosilec, po katerem vzorec potuje po dolžini do dela, ki ga absorbira. Pred tem gre mimo območja, kjer so nameščena protitelesa proti antigenom iz SARS-CoV-2. Če so antigeni tega virusa prisotni, se vežejo na ta del testnega nosilca. Ob uspešni prepoznavi antigena se ta del nosilca obarva, kar pomeni, da naj bi bili antigeni prisotni. Za test torej potrebujemo palčko za vzorec, reagente in testni nosilec. Vse to skupaj je mogoče hraniti v majhni škatlici. S to tehniko se tako izognemo uporabi velikih laboratorijskih naprav, ki jih potrebujemo za testiranje PCR. 

V prihodnosti si obetamo tudi antigenske teste, za katere bi zadoščal že vzorec sline. Še malo bolj oddaljeni splošni uporabi pa so tako imenovani papirnati testi, podobni testom za zaznavanje pH vrednosti neke tekočine. Tovrstni testi bi lahko bili zelo poceni, uporabljali pa bi jih lahko prav vsi, kadarkoli, na primer vsak dan pred odhodom v šolo, v službo, na koncert, v restavracijo ali na rekreacijo. A težava je njihova zanesljivost, kar pa do določene mere rešuje visoka pogostost testiranja s sočasno uporabo testov, ki zaznavajo različne antigene.

Hitri antigenski testi so torej dobra okrepitev ekipe na terenu. Osebe, okužene s SARS-CoV-2, so večinoma kužne že vsaj dva dni pred pojavi simptomov. Šele takrat virusno breme v nosno-žrelnem predelu naraste do ravni, na kateri virus zaznajo tudi antigenski testi. Testi PCR pa virus zaznajo še bolj zgodaj. A ker je testiranje tako ali tako usmerjeno na osebe s simptomi, so antigenski testi primerni za zaznavo tistih oseb, ki so tudi kužne, ne le okužene. Antigenski testi lahko tudi hitreje pokažejo, kdaj nekdo ni več kužen, saj ko njihovo virusno breme pade pod neko mejo, ti testi niso več pozitivni. Medtem pa bolj zanesljivi testi PCR v nekaterih primerih ostanejo pozitivni tudi, ko oseba ni več kužna. 

Skratka, okrepitev ekipe bi lahko ob učinkovitih napotkih s klopi spremenila potek igre. Če te hitrejše antigenske teste razdelimo in usmerimo v prave dele populacije in skupnosti ter jih izvajamo z ustrezno pogostostjo, lahko računamo na protinapad, ki nasprotno ekipo vrne na njeno polovico. Takrat lahko ponovno računamo na zajezitev širjenja virusa. Vsak potencialni nov večji izbruh virusa, bi lahko odslej zajezili že na stopnji isker. 

Zavedati se moramo, da pokažejo antigenski testi večje število lažno negativnih in lažno pozitivnih od testov PCR za zaznavo prisotnosti virusne RNK. Če bi antigenske teste na primer uporabljali za nadzor širjenja okužb v domovih za ostarele, bi morali vsak pozitiven rezultat antigenskega testa potrditi, preden bi osebo premestili v rdečo cono, kjer so nastanjene okužene osebe, sicer lahko tvegamo, da bi se oseba, ki morda še ni okužena, okužila v tej coni. Zanesljivost posamičnega testiranja lahko povečamo s tem, da uporabimo tudi test, ki preverja prisotnost drugih antigenov kot prvi ali pa izvedemo še test PCR. 

Poseben problem so tudi lažno negativni rezultati antigenskih testov. Do njih lahko pride zaradi nespretno odvzetega vzorca ali v primeru, ko virusno breme še ni dovolj visoko, da bi test zaznal prisotnost antigenov. Virusno breme lahko namreč naraste v nekaj urah in takrat postane okužena oseba tudi kužna. Zato moramo pri interpretaciji rezultatov upoštevati tudi epidemiološke povezave in zdravstveno stanje osebe. Ali je bila testirana oseba v tveganem stiku? Ali ima znake okužbe? Negativni rezultat testa večkrat še ne pomeni, da oseba zagotovo ni okužena. 

Pri igri na terenu je pomembna celotna ekipa. Pri epidemiji govorimo o okužbi na ravni populacij. Uporaba antigenskih testov dobi pravi smisel šele, ko razmišljamo o zajezitvi epidemije na ravni populacije. Če bi bilo testiranje znotraj neke populacije dovolj obsežno in pogosto, bi lahko iz nje odstranili praktično vse kužne osebe. Če povečamo število testov, dobimo viden učinek tudi, če se testiramo vsak tretji dan ali tudi le enkrat na teden. Pri tem je razumljivo, da ni pomembna le pogostost testiranja, ampak tudi hitrost dobivanja izidov. Hitrost pa je seveda ključna tudi na nogometni zelenici.

Testi PCR za prisotnost virusne RNK so zelo zanesljivi, a je njihova ahilova tetiva hitrost pridobivanja rezultatov. Na rezultat se čaka vsaj nekaj ur, ob bistvenem povečanju zahtev po testiranju pa se lahko čas od testiranja do prejema rezultatov še podaljša, tudi na nekaj dni. Z antigenskimi testi skrajšamo čas med testiranjem in izvidom, a ti testi imajo tudi pomanjkljivosti v zanesljivosti. To pa je mogoče povečati, če jih uporabimo pri testiranju tistih ljudi, ki že izkazujejo tako visoko virusno breme, da so tudi kužni. Antigenski test je torej tisti igralec, ki je sicer v nekaterih primerih neuspešen pri prestrezanju žoge, a ko mu to uspe, lahko hitro in učinkovito organizira protinapad. 

V drugem razmahu epidemije COVID-19 vse evropske države ponavljajo vzorce letošnje pozne zime in zgodnje pomladi. Hitri testi bodo prva večja taktična sprememba poleg uporabe mobilne aplikacije in pridobljenih izkušenj medicinskega osebja z zdravljenjem obolelih. Na začetku se bomo morali naučiti, kakšna je njihova uporabnost in kako jih implementirati za spremljanje in nadzor širjenja SARS-CoV-2. Če jih po prvih napačnih rezultatih ne bomo zavrgli – uporabljali so jih namreč v Beli hiši, ko se je okužil predsednik ZDA – ampak se bomo iz njih učili, lahko prav ti testi z malo treninga in piljenja tehnike oblikujejo prvi pravi protinapad izbruhu SARS-CoV-2. S pogostim testiranjem z manj zanesljivimi testi, ki dajo hitre rezultate, naj bi po napovedih populacijskih modelov zajezili epidemijo. Z uporabo hitrih testov bi lahko tudi razbremenili pritisk na epidemiološko službo. Zajezitev je ob dovolj velikem številu opravljenih testov v populaciji možna tudi v primeru, če ne testiramo prav vseh okuženih in celo, če nekateri posamezniki in posameznice kršijo pravila izolacije.

Uporaba antigenskih testov zatorej ni le diagnostična praksa, ampak služi predvsem nadzoru širjenja virusa znotraj populacije. Če ponovno uporabim nogometno primerjavo, ne gre le za obrambnega igralca ali igralko, ampak tudi za zvezno igralko ali igralca. Gre torej za drugačen koncept preprečevanja epidemije, ki pa bo v marsičem odvisen od zaupanja javnosti. Zato bo za njegovo dobro implementacijo potrebno oblikovati bistveno boljšo komunikacijsko strategijo in se učiti na morebitnih napakah, ko se testi ne bodo izkazali in bo morda kdo zgrešil prazen gol pri protinapadu. Po drugi strani pa so ti testi še vedno le del rešitve. Pomembni so tudi družbeni ukrepi. Tako je na primer osebam, ki bodo na testiranju pozitivne, potrebno omogočiti ustrezno izolacijo. V teh primerih je pravzaprav potrebno finančno in materialno poskrbeti za celotna gospodinjstva.

Antigenski testi nas sami po sebi še ne bodo rešili iz začaranega kroga pandemije. En sam protinapad ni dovolj, zato je potrebno še vedno ohranjati celotno ekipo, od obrambne vrste s prezračevanjem, z ohranjanjem razdalje, nošnjo maske in umivanjem rok. Za zdaj so testi učinkoviti akerji igre na sredini, a kot pri nogometni tekmi  potrebujemo obrambo, sredino in napad, potrebujemo tudi čim boljši strokovni štab, ki ima nadzor nad igro in pripravlja nove rezervne igralce in igralke. Antigenske teste lahko razumemo kot okrepitev sredine, saj ponujajo nadzor širjenja virusa med populacijo z rednim izločanjem in napotitvijo v samoizolacijo tistih oseb, ki bi ga sicer širile naprej in povečevale pritisk na zadnjo obrambo, torej na medicinsko osebje in bolnišnice.

Nogometno metaforo si od Devi Shridar sposodila in se o antigenskih testih od Michaela Mina učila Zarja.

Krajša oblika komentarja je bila objavljena na spletni strani Radia Študent.

How to Fix COVID-19 Testing Q/A with Dr. Michael Mina: At Home Daily Quick Tests

Rapid Testing

Fast coronavirus tests: what they can and can’t do

Michael Mina: Epidemiology

Rapid $1 Covid-19 tests exist. Why can’t we get them?

Covid-19 testing strategy simulator

A Cheap, Simple Way to Control the Coronavirus

Daily Coronavirus Testing at Home? Many Experts Are Skeptical

We Need More Coronavirus Testing. Are Antigen Tests The Answer?

Drugačna prihodnost

“Ne prosim vas za verjetje, da bo prihodnost svetla in dobra ter prijazna in lahka. Prosim vas le, da verjamete, da jo je mogoče spremeniti,” je dober mesec dni nazaj na svojem Twitter računu zapisala Rose Eveleth, znanstvena komunikatorka in futurologinja. Naša vrsta ima sposobnost potovanja v času. V svojem spominu lahko potujemo v preteklost in se spominjamo zadnjih novoletnih praznikov, rojstnodnevnih praznovanj, hrupnih koncertov, dobre hrane in velikih druženj. 

Spomnimo pa se lahko tudi manj prijetnih stvari, na primer prvega zaprtja države, ki se je zgodil v marcu. Nekateri se tega obdobja spominjajo kot časa za počitek, odkrivanje TikToka ali pa obdobja gojenja droži. Drugi so se že takrat upravičeno bali, kako bodo preživeli brez dela, kako bodo njihovi otroci dobili zadostno izobrazbo, kako bodo ubežali nasilnim partnerjem ali partnerkam, skratka, kdaj bo konec te more. Poleti se marsikomu zaprtje ob nekaj več kot 100 smrtih ni zdelo več upravičeno. Kmalu smo se znašli v poplavi lažnih informacij in napačnih razlag dogajanja, ob soočenju z novo neverjetno rastjo okužb pa tudi s paniko. Sedaj se zgodba ponavlja.

A na srečo ljudje ne živimo le v spominih na preteklost – imamo tudi sposobnost, da si zamislimo prihodnost. Tako lahko že sedaj razmišljamo o naslednjem dopustu, obisku kina in druženju na glasbenih festivalih. Seveda se tudi pri zamišljanju prihodnosti kažejo vsi privilegiji, ki jih imamo nekateri. Pandemija je razkrila vse strukturne probleme sveta, ki smo si ga ustvarili in v katerem živimo. Ko v tujini preštevajo število umrlih, zbodejo odstopanja v smrtnosti med deprivilegiranimi skupinami in manjšinami ter privilegiranimi deli prebivalstva. Privilegiranci si težko predstavljajo resnico, da obstajajo ljudje, ki si ne morejo preprosto privoščiti dela od doma, samoizolacije ali karantene. Kdo bo poskrbel za njih, je vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, ko je pred nami nepredvidljiv in negotov čas, saj smo še vedno sredi pandemije. 

Gostitelji virusa smo ljudje. Z našim ravnanjem in prilagoditvijo našega obnašanja ter z robustno organiziranim javnim zdravjem lahko širjenje virusa SARS-CoV-2 zajezimo. S sprejemanjem ukrepov in sočasnimi spremembami našega vedenja lahko bistveno spreminjamo dinamiko širjenja virusa. 

Ampak slišimo lahko, češ da umirajo samo starejši, ki jih pač lahko zavarujemo, tako da lahko mladi živimo “normalno” življenje. Ob tem, pravijo, moramo poskrbeti le za dovolj bolnišničnih postelj, da bodo tisti, ki so bili pred okužbo zdravi in s tem upravičeni za mesto na ventilatorju, ta virus tudi preživeli. 

Toda kje je meja? Kdo je star in kdo mlad, kdo je predstavnik ali predstavnica ranljive populacije in kdo ne? Če vzamemo starostno mejo 65 let in več, govorimo v Sloveniji o dobrih 20 % prebivalstva. Ta del naj bi, kot slišimo, zaščitili za nekaj mesecev, toliko da se vmes mladi dovolj prekužimo. Toda vprašati se moramo, kako bo ta scenarij videti: kdo bo lahko delal v domovih za starejše in kako jim bo tam, ko ne bodo imeli nobenih obiskov svojcev nekaj mesecev? In kaj v primerih, ko več generacij živi pod isto streho? Ali bo v teh primerih potrebno zaščititi celotno gospodinjstvo ali pa bi ga del moral za ta čas zapustiti? Kako se tega lotiti? In kaj se zgodi, ko okoli petina prebivalstva naenkrat, razen nakupovanja prehrane, tako rekoč izstopi iz gospodarstva? Zaščita starejših bi bila po takšnem scenariju velik logističen zalogaj, toda ekonomsko gledano bi kaj malo prispevala k blagostanju, da ne govorimo o soočanju z družbenimi neenakostmi.

Prebijanje čez prihodnje mesece se ne bo vrtelo le okoli zavarovanja vseh tistih, ki so zdravstveno ranljivi, ampak tudi v ustrezni skrbi za tiste, ki so socialno in ekonomsko najbolj ogroženi in jih bo zapiranje celotne družbe ekonomsko še najbolj prizadelo. Toda to ni edina težava, ki jo je potrebno rešiti. Covid ne ogroža samo najšibkejših.

Četudi v manjši meri, so lahko žrtve bolezni tudi mlajši, še posebej v preživljanju tako imenovanega dolgotrajnega covida z določenimi znaki še dolgo časa po tem, ko naj bi bolezen preboleli. Predstavljajte si na primer, da ste zagrizena kolesarka, potem pa dobite covid in prebolite hujši prehlad, četudi ne tako hud, da bi potrebovali bolnišnično oskrbo. Po desetih dneh se počutite bolje, greste na kolesarski izlet in naenkrat vam začne zmanjkovati sape in ste brez energije, simptomi pa se ponovno pojavijo. Na koncu ste veseli tistih dni, ko se počutite dovolj v redu, da lahko opravljate svoje večinoma pisarniško delo. O kolesarjenju pa za dalj časa lahko zgolj sanjate, saj se lahko vleče že štiri mesece. Kaj pa če takšna oseba nima stalnega ne pretirano zahtevnega delovnega mesta, ampak dela težja fizična dela? Kdaj se lahko vrne na delo? Kaj pa če za dolgotrajnem covidom trpi nekdo, ki nima ugodnega delovnega mesta, kjer bi pretežko sedela, ampak mora biti fizično aktivna. Kako se bo vrnila ne delovno mesto?

Ob zaprtju javnega življenja, ki prepreči širjenje virusa, bo v prihodnjih tednih vsak okuženi v povprečju okužil vedno manj ljudi in v nekem trenutku bo ta številka padla pod ena. A če do tega ne pride in se reprodukcijsko število zgolj približa enici, bomo še naprej ujeti v past ponovne rasti novih okužb; pač se bo to zgodilo čez nekaj časa, ko se eksponentna krivulja spet obrne navzgor, tudi če število na novo okuženih dalj časa narašča zelo počasi. Pri tem se moramo zavedati, da bi prišli do bolj ugodnih številk pri dokaj visokem številu, denimo okoli 1000 novih primerov na dan – kar je vse kaj drugega, kot če štartamo z desetimi novimi primeri na dan.

Tudi če si zamislimo, da bi dosegli najnižjo napovedano kolektivno imunost, ki naj bi se začela pri 20 %, bi še naprej morali živeti s kombinacijo ukrepov. Pri takšni epidemiji, kot je širjenje novega koronavirusa, se ne moremo zadovoljiti le s padanjem krivulje rasti, saj se vsaka nova rast prej ali slej eksponentno razbohoti. V resnici moramo počakati, da povsem pade. Na trajno ničlo. Šele takrat je mogoče začeti sproščati življenje. V vseh drugih primerih reprodukcijski faktor ponovno zraste. 

Nekateri modeli, ki so upoštevali heterogenost širjenja virusa, so pokazali, da bi lahko dosegli kolektivno imunost že pri eni petini prekuženih. To se zgodi zaradi razpršenosti okužb. Le petina okuženih oseb namreč širi virus naprej, drugi pa okužijo le eno osebo ali celo nobene. Ta pojav širjenja virusa imenujemo superširjenje. Če bi torej nekako odkrili tiste osebe, ki najbolj uspešno širijo virus naokoli, in če bi se prekužile prav te osebe, bi lahko predvidevali, da se bo širjenje virusa ustavilo. 

A na žalost ne vemo, katere osebe so to. Ne vemo pa niti, koliko je izjemno širjenje odvisno tudi od konteksta, v katerem se znajdejo širitelji, in ne od kakšne njihove biološke značilnosti, v času, ko je virusno breme v nosno-žrelnem predelu največje. Izjemni širitelji lahko v nekaj urah druženja okužijo več deset ljudi naenkrat. Če so med njimi tudi osebe z blagimi znaki, ki niti ne opazijo, da so bolne in kužne, se lahko zgodi, da več dni okužene hodijo naokoli in srečujejo ljudi, ki jih tako okužijo. Težava je v tem, da teh oseb ni mogoče identificirati. Lahko pa se kot izjemni širitelj brez očitnih simptomov pojavi v novi službi, pri kateri prihaja v veliko stikov z različnimi ljudmi, lahko pa se na primer kot navidez zdrava oseba udeležuje večjih zabav. 

Sprejemanje ukrepov za zajezitev širjenja SARS-CoV-2 meri na nižanje števila novih dnevnih zaznanih primerov čim bližje številki 0. Ko se dovolj zniža število novih okužb, spet nastopijo izvajalci testiranje in epidemiološka služba, ki morajo po potrebi zamejiti vse morebitne nove izbruhe virusa. Ob tem je potrebno dnevno izvesti enako število testov kot v tistih dneh, ko je bilo v populaciji zaznanih rekordno število novih primerov. Na drugi strani je potrebno preprečiti vnašanje virusa od zunaj, kar pa nikakor ni tako enostavno, kot je videti. Tudi če jim oblasti izrekajo ukrep karantene, se lahko zgodi, da jih s tem pahnejo v težave, kar še posebej velja za migrantske delavce. Ob soočanju z epidemijo je, skratka, potrebno zagotoviti socialno in ekonomsko varnost prav vsem. 

Zdi se, da je leto 2019, ko je virus SARS-CoV-2 prešel iz živalskega rezervoarja na človeka, danes malodane svetlobna leta stran. Človek se je zanj izkazal za zelo primernega gostitelja. Človeška populacija še nikoli pred tem ni imela stika s tem virusom, tako da nas je večina dovzetna za okužbo. Da bi njegovo širjenje ustavili, bi se nas moralo okužiti med 60 in 70 % populacije – skozi okužbo razvijemo imunski odgovor nanjo. Ravno zaradi tega, ker virus še ne kroži po populaciji z ostalimi človeškimi patogeni, temveč nekako še “išče” prostor v tem kompleksnem ekosistemu, je tako nevaren. Ker se okužujemo vsi hkrati, število okužb hitro narašča. 

SARS-CoV-2 ni supervirus. Ni tako nevaren, da bi ga morali takoj ustaviti, toda obenem ni niti toliko nenevaren, da bi se lahko pretvarjali, kot da ni nič. Popoln je za pandemijsko ustvarjanje zmede, tako v vrhovih držav kot med navadnimi ljudmi. 

Za katerokoli obliko novega življenja se odločimo, nikakor ne moremo spregledati določenih značilnosti prenašanja virusa, še bolj pomembno pa je upoštevanje potreb ljudi, ki s(m)o njegovi gostitelji. Ali je mogoče nekatere naše aktivnosti prilagoditi tako, da se bomo naučili živeti z njim? Morda bomo morali v iskanje odgovorov vključiti arhitektke in arhitekte, ki naj bi oblikovali odprte prostore za druženje ljudi ob slabem in bolj hladnem vremenu. Drugi strokovnjaki bodo morali poskrbeti za ustrezno ventilacijo v izobraževalnih institucijah. S takšnimi ukrepi bo manj negotovosti. 

Tveganje za okužbo je večdimenzionalno in vključuje tako vrsto stika kot okoljski kontekst stika ter fiziološke dejavnike kužne osebe. V celotni mreži okužb nikakor ne smemo spregledati družbeno-ekonomskih faktorjev, ki vključujejo učinke revščine, prekarnega dela in izkoriščanja ter sobivanja večgeneracijskih gospodinjstev. 

Odgovor na ta virus je prav tako večdimenzionalen – umivanje rok, maske, ohranjanje fizične razdalje, izogibanje gneči v zaprtih, slabo prezračenih prostorih, prezračevanje, testiranje, sledenje stikov in izolacija ter karantena. Tem se bodo pridružili cepivo in hitri testi, ki jih bo mogoče uporabili za preverjanje razširjenosti virusa znotraj populacije. Počasi bo pandemija postala preteklost in znašli se bomo v stari novi vsakdanjosti.

Ljudje imamo možnost potovanja skozi čas. Zamislimo si lahko tudi drugačno prihodnost, tudi drugačno pandemijo od te, ki jo pišejo (v)poklicani. Zamišljamo si lahko tudi povsem drugačen način “življenja z virusom”. Celo tak, ki bi nam omogočil prijaznejše in predvsem družabnejše novoletne praznike. A zato se moramo sedaj marsičemu odreči in poskrbeti drug za drugega z ohranjanjem fizične razdalje, predvsem pa moramo kot družba poskrbeti za tiste, ki živijo na njenem robu. Potem pa zaupati službam javnega zdravja, da bodo vedno hitro sproti uspešno zaznale in zajezile vse nove izbruhe.

Kaj lahko naredimo danes, da se bomo lahko družili za novoletne praznike?

Ali se SARS-CoV-2 širi s kapljicami ali z aerosoli? Gre za kontinuum. Ko govorimo, pojemo ali vreščimo, majhne kapljice zapustijo naša usta in nos. Ko so v zraku in v njem nekaj časa lebdijo, se lahko te kapljice še zmanjšajo. 

Maska ujame te kapljice, dokler so še velike. Zato moja maska v prvi vrsti ščiti tebe, tvoja pa mene. Če smo brez maske, raztrosimo vse velike kapljice v zrak okoli nas in v odvisnosti od lastnosti zraka (predvsem njegove temperature in vlažnosti) se nato manjšajo. Če se nahajamo zunaj, v odprtem prostoru, se izdihani zrak z zračnimi tokovi hitro menjava, če pa se znajdemo v zaprtem prostoru, se lahko zgodi, da ostaja med nami in ga sčasoma vdihnejo ostale osebe v tem prostoru, mi pa vdihnemo njihove kapljice in aerosole. 

Dalj časa ko vdihavamo skupni zrak v slabo prezračenem zaprtem prostoru, v katerem se nahaja tudi okužena oseba, bolj se zvišuje verjetnost, da v tem času vdihnemo dovolj virusnih delcev za okužbo. Bližje ko smo okuženi osebi, večja je koncentracija zelo zelo majhnih kapljic v zraku, ki lahko prenašajo viruse. Merilo za razdaljo pa ni vedno meter in pol: v slabo prezračenem prostoru lahko virusni delci potujejo tudi dlje. Poleg bližine oz. razdalje je skratka pomembno tudi to, koliko časa smo z okuženo osebo v skupnem zaprtem prostoru. 

Logično sledi, da je še bolj nevarna gneča v kateremkoli slabo prezračenem zaprtem prostoru. Ko prihaja do vdihavanja zraka ljudi, do katerih pridemo v tesen stik, in še posebej takrat, ko v tesni bližini izdihavamo in vdihavamo skupni zrak (na primer ob skupinskem petju, molitvi ali pri glasnem govorjenju “na uho” v hrupnih lokalih), lahko pride do izjemnega razširjanja virusa (superširjenje; angl. superspreading). Zato velja poleg temeljnega zaščitnega gesla RO-MA-RA (umivanje rok, higiena kašlja in izogibanje dotikanju obraza), nošnje mask in ohranjanja razdalje tudi izogibanje gneči ali dalj časa trajajočemu sobivanju v slabo prezračenih zaprtih prostorih.

Temu se seveda ne moremo vedno izogniti, pa tudi ljudje se radi zabavamo in družimo. Okoliščine, v katerih prihaja do izjemne širitve virusa, so maše, pevske vaje, daljši sestanki manjših in večjih skupin, daljše druženje v restavracijah, gledališke predstave, koncerti in praznovanja ter zabave. 

Tovrstna druženja lahko prestavimo v zunanje prostore ali na splet. Če lahko, poskrbimo za delo od doma. Če to ni mogoče, nosimo masko in ohranjamo fizično razdaljo, poskrbimo za zadostno prezračevanje, pri čemer odpiramo okna na vsakih 20 minut vsaj za pet minut in si pišemo dnevnik, kdaj smo se družili z večjimi skupinami ljudi ter uporabljamo aplikacijo #ostanizdrav (Google Play Store, Apple Store).

Kjer lahko, ustvarimo družbene mehurčke. Pri tem je pomembno, da o tem govorimo s tistimi prijateljicami in prijatelji, s katerimi tvorimo mehurček, saj so tisti, ki so v našem mehurčku, lahko tudi v katerem drugem. 

Zakaj bi pisali dnevnik? Tako lahko kar ti, ki si obolel_a, obvestiš vse, za katere domnevaš, da bi se v tem času lahko nalezli od tebe: epidemiologom s tem prihraniš kar veliko dela. Potem o vseh morebitnih kritičnih stikih v dnevih po najverjetnejšem dnevu okužbe obvestimo tudi epidemiološko službo, ta tako lahko hitro odkrije skupni imenovalec večih okužb, ki so se pojavile sočasno. To je ključno z vidika epidemiološke službe, z našega vidika pa gre za odgovornost do vseh, s katerimi smo bili v tem času v stiku. Še posebej pomembno je odkrivanje tistih situacij, v katerih je prišlo do izjemnega širjenja virusa (superširjenja; angl. superspreading). Prav zato so pomembni skrbni zapisi srečevanj, na podlagi katerih je mogoče odkriti glavni vir okužbe. S skupno pomočjo je mogoče uspešno zajeziti večji izbruh. 

Japonska je primer države, kjer so se osredotočili na retrospektivno iskanje vira okužb, ne le na prospektivno obveščanje morebitno okuženih. Po nekaterih modelih naj bi na ta način zajezili dva do trikrat več verig okužb. 

Če vemo, da smo smo se znašli v okoliščini, v kateri bi lahko prišlo do superširjenja, moramo biti pozorni na pojav morebitnih znakov okužbe in se dober teden dni izogibamo tesnim stikom, še posebej z bolj ranljivimi. Nič ni narobe, če zbolimo. Če poznamo in zaupamo ljudem, s katerimi smo se družili, v primeru okužbe te obvestimo takoj, ko je to mogoče. Tako lahko zagotovimo, da se veriga okužb prekine z nami oziroma z eno generacijo za nami. Izbruh je pogašen!

Pomembno je tudi, da v primeru znakov respiratorne okužbe ostanemo doma in pokličemo osebno zdravnico ali zdravnika ter se gremo po potrebi testirati. Za lažje obvladovanje okužb s SARS-CoV-2 moramo omejiti tudi širjenje drugih respiratornih okužb. Raziskave iz južne poloble kažejo, da so maske in ohranjanje fizične razdalje pripomogle, k omejitvi širjenja gripe. Vseeno je dobro, če se gremo to sezono cepiti za gripo.

Če si želimo “normalnosti” in druženje v času novoletnih praznikov, ki se bližajo, moramo širjenje virusa omejiti že sedaj. Rešitev pandemije ni samo v cepivu, zdravilih in hitrih testih, ampak se skriva v nas, v naši solidarnosti in našem vedenju.

Še več branja:
Kako dolgo se samoizoliramo?
Super širjenje
This Overlooked Variable Is the Key to the Pandemic
We Need to Talk About Ventilation
Superspreading and the effect of individual variation on disease emergence
Nit o tem, kaj smo se v zadnjih šestih mesecih naučili o širjenju SARS-CoV-2

SARS-CoV-2 na Novi Zelandiji

V življenje prebivalk in prebivalcev Nove Zelandije se je vrnil virus SARS-CoV-2 in z njem bolezen COVID-19. Kljub temu, da so nedavno razglasili 100 dni uspešne eliminacije virusa, so dva dni po objavi zavidljivega dosežka ponovno zaznali širjenje virusa po skupnosti. Začelo se je z več okuženimi člani neke družine, sledil je celoten skupek (ang. cluster) okužb, ki naj bi imele skupen izvor. Število okužb je sorazmerno veliko: več kot 70. 

Na Novi Zelandiji so ob uspešni eliminaciji virusa letos spomladi (tam je bila takrat jesen) spoznali, da je to mogoče. Tudi po nedavnem izbruhu ostaja njihov cilj eliminacija virusa znotraj države. Edina možnost za doseganje tega cilja je hitro sprejetje ukrepov ob morebitnih novih okužbah in povečevanje testiranja ter sledenja širjenju virusa, tako glede načina širjenja kot lokacij širitve. 

Eliminacija ni enaka eridikaciji virusa: do slednje bi prišlo šele v primeru, če bi virus zajezili po vsem svetu, dokler ne bi bil več prisoten v nobeni človeški populaciji, kjerkoli na svetu. Ko govorimo o eliminaciji, gre za to, da posamezna država (ali območje) doseže eliminacijo virusa iz populacije, tako da nekaj časa ne zasledi nobenih novih okužb. In ko država enkrat to doseže, skrbi, da na njenih mejah ne bi prihajalo do ponovnega vnosa okužbe. Ker je to zelo težko doseči, je tudi razumljivo, da se novim izbruhom bolezni v skupnosti skoraj ni mogoče izogniti. Toda ob ustrezni pozornosti institucij javnega zdravja je mogoče preprečiti ponovno širjenje po skupnosti, saj so ustrezne institucije pripravljene, tako da lahko pride do hitre in ostre reakcije za zatrtje virusa. Pričakovati je mogoče, da je mogoče vsak izbruh posebej takoj zamejiti in nato pogasiti. 

 

Kako so se na ponoven izbruh v zadnjih mesecih pripravili na otoku tam spodaj?

Prekinitev verig širjenja virusa: prekinitev nadaljnjega širjenja v prihodnosti in odkrivanje izvora okužbe

V prvih šestih mesecih se je v različnih državah izkazalo, da je pomembno odkriti tudi izvor okužbe. Na odkrivanje izvora okužb so se na primer osredotočili tudi na Japonskem. Če se pojavi nova okužba in gre pri tem za osebo, ki še ni v karanteni, kamor tako ali tako pošljejo vsako osebo, ki jo je neka okužena oseba navedla kot svoje dotedanje stike, je verjetnost, da je ta oseba virus razširjala naprej, zelo velika. V tem primeru je potrebno poiskati vse stike s to potrjeno okuženo osebo. Medtem pa je tudi ta oseba morala nekje priti v stik s prenašalcem ali prenašalko virusa. Če skratka najdemo izvor okužbe, lahko potem raziščemo tudi njene morebitne stranske veje in preprečimo nadaljnje vzporedno širjenje po skupnosti pri osebah, ki so se prav tako okužile z virusom enakega izvora. 

Podoben primer iskanja povezav in izvora lahko zaznamo v kakšni kriminalki, ko “ta dobri” odkrijejo neko kriminalno združbo, a najprej zaznajo le male ribe, ki delujejo na terenu. Te izkoristijo za iskanje velike ribe v ozadju in tako na koncu onemogočijo celotno združbo, ne le delovanje njenih manjših stranskih vej.

Tudi raziskovalna skupina s člani in članicami iz različnih raziskovalnih institucij v Združenem kraljestvu je nedavno objavila model, v katerem je preverila, kako pomembno je iskanje vira okužb za zajezitev in prekinjanje širjenja okužbe. Glede na model, ki so ga predstavili, naj bi bilo tako imenovano retrospektivno iskanje izvora okužbe in s tem obveščanje morebitnih stikov tiste okužene osebe, ki je bila prvotni vir, dvakrat bolj uspešno pri prekinjanju verig širjenja. Prav prekinitve verig širjenja pa so glavni način, kako bodisi ublažiti bodisi zajeziti širjenje nekega patogena. Hitreje ko to uspešno naredimo, prej se lahko vrnemo v vsakdanje življenje. Prav to so naredili na Novi Zelandiji.

Na Novi Zelandiji so imeli ob novem izbruhu okužb na voljo tri možne scenarije iskanja izvora teh okužb. 

Prva zaznano okužena oseba se je okužila pri delu v skladiščih, kjer skrbijo za dobrine, so shranjene v hladilnikih. Zato so v ta skladišča poslali laboratorijsko osebje, ki je vzelo brise iz različnih stvari in iskala možno prisotnost virusa. Prisotnost virusa preverjajo tudi v skladiščih istega podjetja v avstralskem Melbournu. Kljub vsemu se zdi ta scenarij prenosa zelo malo verjeten. 

Druga možnost je, da se je morda virus skozi obdobje 100 dni brez potrjenih okužb kljub vsemu širil po Novi Zelandiji, le da ga niso zaznali. Toda to predvidevanje so zavrgli s določitvijo in primerjavo zaporedja nukleotidov v genomu virusa. Zaporedja nukleotidov s sevov SARS-CoV-2, ki so se po Novi Zelandiji širili jeseni, se ne ujemajo z zaporedjem nukleotidov v sevu, ki se je razširil v najnovejšem zaznanem skupku okužb. 

Najbolj verjetna domneva o izvoru te okužbe je, da je virus prinesel nekdo, ki je bil bodisi zaposlen pri oskrbovanju urejenih karanten za tiste osebe, ki pridejo na Novo Zelandijo od zunaj, lahko pa ga je prinesel nekdo, ki je že zapustil nadzorovano dvotedensko karanteno. Tako dolga karantena namreč čaka vsako osebo, ki vstopi na Novo Zelandijo. Glede na trenutno znano zaporedje nukleotidov naj bi šlo za virus, ki se širi po Avstraliji in Združenem kraljestvu. Kljub temu pa so lahko virus prinesli tudi od drugod, saj Avstralija in Združeno kraljestvo objavljata in izvajata veliko več sekvencioniranja genoma virusa od drugih držav, zato bi lahko pri analizi prišlo do pristranskosti. Ravno zato raziskovalke in raziskovalci govorijo o verjetnosti in ne o gotovosti, da je virus tokrat uvožen iz Avstralije oziroma Združenega kraljestva. 

V zadnjem dnevu so na primer odkrili tudi okužbo pri osebi, ki je zaposlena v enem izmed objektov, kjer prebivajo tisti, ki preživljajo dvotedensko karanteno. To bi lahko prispevalo že drugi skupek novih okužb na Novi Zelandiji, a zaenkrat je potrjeno okužena le ena oseba, ki je bila zaposlena v enem izmed objektov. To okužbo so na podlagi zaporedja nukleotidov povezali s potrjeno okuženo osebo, ki je bila nastanjena v karanteni in je bila premeščena v tiste prostore karantene, v kateri se nahajajo druge potrjeno okužene osebe. Tam bo prestala obvezno dvotedensko karanteno in v tem času prebolela okužbo s SARS-CoV-2.

Raziskovalna skupina iz Nove Zelandije je še pred pojavom novega skupka okužb raziskala genome virusa iz vzorcev, ki so jih zbrali v obdobju med marcem in junijem. Z analizo in primerjavo zaporedij nukleotidov iz vseh vzorcev so tako povezali do takrat še nepovezane okužbe v skupne skupke. Spoznali pa so tudi, da je le 19 % vnešenih okužb vodilo v več kot eno nadaljno okužbo. Večina teh okužb je prišla iz Severne Amerike in bližnje Avstralije in ne iz Azije, kjer se je virus najprej pojavil. SARS-CoV-2 sicer mutira za polovico počasneje kot virus, ki povzroča sezonsko gripo. Vseeno pa je to dovolj, da lahko znanstvenice in znanstveniki sledijo spremembam v genomu, do katerih prihaja in tako povezujejo različne klade (skupine, ki obsegajo skupnega prednika in vse njegove potomce).

Razlaga sekvenicioniranja genoma. Avtor: Toby Morris. Vir: The Spinoff – Siouxsie Wiles & Toby Morris: How genome sequencing could crack the case of the NZ Covid comeback

Povečanje zmogljivosti testiranja na aktivno okužbo – težko je zaustaviti virus, če nimamo vpogleda v to, kje je

Poleg priprav na sekvenciranje genoma virusa so na Novi Zelandiji  povečali tudi zmogljivosti testiranja. Tako so v zadnjih dneh testirali okoli 25.000 ljudi na dan, kar je več kot kadarkoli prej. Pred tem so največ ljudi, 10.436, testirali 24. junija, do sedaj pa največ 16. avgusta, ko so testirali kar 26.014 oseb. 

Povečanje zmogljivosti epidemiološke službe

Povečali so tudi zmogljivosti novozelandske epidemiološke službe. Dnevno objavljajo, koliko stikov z okuženimi osebami so že izsledili in obvestili o stiku in koliko jih še morajo. Poleg tega v medijih opozarjajo, če se je okužena oseba gibala v kakšnem nakupovalnem središču ali drugem javnem prostoru, naj bodo tisti, ki so morda tudi bili tam ob istem času, pozorni na morebiten pojav znakov okužbe. 

Uporaba aplikacije in razvijanje novih tehnoloških metod, ki bi lahko prišle prav pri obveščanju o izpostavljenosti osebi, ki je potrjeno okužena

Spodbujajo uporabo aplikacije, ki uporabnicam in uporabnikom omogoča ustvarjanje dnevnika, v katerem beležijo, kje so kdaj bili, na primer z uporabo QR kod pred prihodom v restavracije, kina in podobno. Ob tem pa razvijajo in testirajo tudi nov sistem sledenja s karticami z vgrajenim bluetoothom, ki bi lahko neodvisno od mobilnega telefona pošiljal in sprejemal naključne kode in bil v pomoč epidemiološki službi. 

Vzpostavitev skupne, centralne karantene za potrjeno okužene in njihovo spremstvo/člane istega gospodinjstva

Poleg tega so se odločili tudi za ustanovitev tako imenovane skupne, centralne karantene za zaznane okužene osebe, kjer se jim lahko pridružijo tudi drugi družinski člani. Tako je trenutno tam nastanjenih več kot 100 ljudi. To so potrjeno okužene osebe in njihovi družinski člani. 

Sistem s štirimi ravnmi ukrepov, ki so ga posodobili

Na Novi Zelandiji do sedaj niso zapovedali nošnje mask. Ker je sedaj znano, da maske lahko ustavijo širjenje okužbe, zato spodbujajo ljudi, naj jih nosijo v zaprtih javnih prostorih in v barih, telovadnicah, pri petju ter v cerkvah. Ostali ukrepi so ostali enaki kot v marcu, aprilu in juniju. 

 

Na Novi Zelandiji je trenutno zima in skoraj celotno zimo so preživeli z nič novimi primeri širjenja virusa po skupnosti. To je zavidljiv uspeh. Zadnje statistike umrljivosti na Novi Zelandiji tudi kažejo, da se bodo to zimo verjetno izognili valu zimskih smrti, ki so verjetno posledica drugih infekcijskih bolezni, ki prevladujejo v tem letnem času. Znano je že, da so do sedaj zaznali zelo malo primerov gripe. 

Nova Zelandija je primer države, v kateri so sprejeli politično odločitev, da bodo sledili mnogim azijskim državam, ki so se odločile za eliminacijo virusa. Tako so ob ničelni pojavnosti novih okužb lahko preživeli tri zimske mesece v vsakdanjosti, ki so je bili vajeni izpred časov pandemije novega koronavirusa. Pri tem so se zavedali, da je le vprašanje časa, kdaj se virus lahko ponovno začne širiti po skupnosti, a ker je bil cilj jasen – eliminacija virusa – so reagirali hitro in odločno. Zaenkrat še ne vemo, kdaj in kako uspešno bodo zajezili nov izbruh, a trenutne številke novo zaznanih primerov, ki so iz dneva v dan manjše, vlivajo veliko optimizma. Prav lahko pa bi se zgodilo, da bi šli po poti Avstralije, ki ima veliko večji izbruh v državi Victoria, kjer se stanje kljub strogi karanteni, umirja zelo počasi. Na podlagi spremljanja primerov iz tujine postaja vedno bolj jasno, da negotovost glede prihodnosti pandemije najbolj zmanjša eliminacija virusa na določenih območjih in ne “življenje z virusom”. 

 

New Zealand’s elimination strategy for the COVID-19 pandemic and what is required to make it work

Successful Elimination of Covid-19 Transmission in New Zealand