Računanje je igra

28 Apr

V petek zvečer smo na Odmevih lahko prvič slišali zamisel o tem, da bi Slovenija lahko glede na zelo nizko prekuženost in zelo uspešno zajezitev širjenja novega koronavirusa postala “otok”. Če bi želeli postati otok, bi poskusili novi koronavirus eliminirati iz naše populacije, kar ne pomeni eridikacije, torej izumrtja virusa, ampak zgolj spraviti številke dovolj nizko, da jih lahko službe javnega zdravstva povsem nadzorujejo. To pomeni, da bi bila pa številka novih zaznanih okužb večinoma enaka ničli. Čista eridikacija virusov je namreč zelo zahteven projekt in bi zahtevala globalno sodelovanje; in še potem, ko nekaj dni, tednov, morda celo mesecev po vsem svetu ne bi imeli zaznanih novih okužb, bi se te še vedno lahko kje pojavile. 

V raziskavi, v kateri so ocenili inkubacijsko dobo, torej čas od okužbe s SARS-CoV-2, do pojava znakov bolezni COVID-19, so ocenili, da obstaja nizek odstotek tistih, ki bolezen razvijejo šele 14 dni po okužbi. To pomeni, da bi lahko rekli, da smo v nekem zaprtem okolju varni pred novim izbruhom šele po vsaj enomesečni ničli na novo zaznanih okužb. V tem primeru moramo računati na nevarnost vdora iz tujine, če tam ne bodo dosegli enakih rezultatov.

Jasno je, da so bomo morali s tem virusom naučiti živeti. V prihodnosti bomo ob nevarnosti izbruhov sledili pravilom fizičnega distanciranja, umivanja rok, nedotikanja obraza s potencialno okuženimi rokami, nošenja mask, še posebej v zaprtih prostorih, in počeli še marsikaj za lastno zaščito in zaščito drugih. Pri tem je pomembno opozoriti, da bo moral kdorkoli, ki bi sumil, da je okužen oziroma okužena z novim koronavirusom, o tem nujno obvestiti osebnega zdravnika in imeti dostop do testiranja, ki sum na okužbo potrdi ali zavrže. Virus bomo tudi boljše spoznali in sčasoma lažje in natančneje ocenili, kateri ukrepi so nujni in katere lahko sprostimo. Ob tem v primeru eliminacije virusa znotraj naše populacije nekatera izmed teh previdnostnih načel postanejo nesmiselna, torej v tem primeru obstaja možnost vračanja v vsakdanje življenje.

Širjenja virusa brez robustnega sistema testiranja, sledenja stikom in izolacije ni mogoče imeti pod nadzorom. V soboto smo v medijih lahko slišali izjavo vodstvene osebe najodgovornejše institucije za javno zdravstvo, da če bo Slovenija imela le po pet novih primerov okužb na dan, naj bi postala bolj zanimiva za turiste! Pri tem pa smo izvedeli tudi, da imamo v Sloveniji v projekciji na voljo dnevno 40 zasedenih bolnišničnih postelj in 10 postelj na intenzivni negi za bolnike in bolnice s Covidom-19. V nadaljevanju smo bili seznanjeni tudi z oceno, da bomo dosegli prekuženost celotne populacije v petih letih. Pri tej trditvi niso pojasnili, ali prekuženost vključuje tudi ljudi iz ranljivega dela populacije, ki bi jih torej izpostavili bolezni in njenim smrtnim nevarnostim. Ali pa bi jih za vsaj pet let hermetično izločili iz družbe?

Oglejmo si številke. Če imamo dnevno pet novih okužb, potem v petih letih (brez upoštevanja prestopnega leta) zboli skupaj 9.125 ljudi. Če bi bile v to število vključene vse naključne starostne skupine v celotni populaciji, se ne bi nikoli zgodilo, da bi dejansko potrebovali vse omenjene bolnišnične postelje za obolele s Covidom-19. O tem več pozneje. Na prvi pogled je jasno, da s povprečno okužbo petih novih obolelih na dan v petih letih še zdaleč ne bi dosegli niti minimalne prekuženosti 60 odstotkov celotne populacije, kar je najnižja številka, ki naj bi zadoščala za kolektivno imunost. 

Preverimo torej število bolnišničnih postelj, namenjenih zdravljenju obolelih s Covidom-19. Najprej je potrebno opozoriti, da bi za tako tarčno usmerjeno prekuževanje populacije morali zgraditi posebno bolnišnico le za te bolnike in bolnice, ker bi šele takšna poteza omogočila drugim delom zdravstva delovanje v slogu pred Covidom-19. Ocenimo lahko, da samo pet odstotkov okuženih potrebuje bolnišnično oskrbo. Potem bi v nekem danem trenutku, ko bi bilo po 50 ljudi v bolnišnici, bilo v celotni populaciji okuženih še 1000 ljudi. Teh 50 ljudi bi v povprečju preživelo v bolnišnici 10 dni, torej moramo v petih letih zagotoviti 1825 postelj za težje primere Covida-19. Ob tako nizkem številu novih okužb se v petih letih lahko prekuži le 182.500 ljudi. Torej po petih letih ne bi bili niti približno blizu minimalni prekuženosti populacije, če vzamemo oceno, da nas mora zboleti vsaj 1,2 milijona. Nasprotno: dosegli bi le devet odstotkov prekuženosti tega minimalnega deleža populacije! Da bi dosegli kolektivno imunost brez cepiva, bi torej, če je ta dosežena pri 60 odstotkih prekužene populacije in če ob prebolevanju okužbe razvijemo dolgotrajno imunost ter če sledimo predstavljenim številkam v medijih, potrebovali kar 33 let. Sklep je, da Slovenija po tej poti nikakor ne more doseči kolektivne imunosti na virus SARS-CoV-2. 

Da bi dosegli 1,2 milijona v petih letih, bi nas moralo biti (ob linearno nadzorovanem okužanju) dnevno na novo okuženih 657. Od tega bi nas, kot lahko ponovno domnevamo, pet odstotkov potrebovalo bolnišnično oskrbo, kar znese 32 na dan. Vsaka bolnica ali bolnik tam spet preživi deset dni, kar pomeni rotacijo 320 bolnikov in bolnic na vsakih deset dni. Od tega bi jih tretjina potrebovala intenzivno nego, kar je 100 bolnikov in bolnic. Morda imamo sedaj dovolj respiratorjev za takšen obseg zdravljenja, ki so jih sedaj preplačali na divjem trgu, morda bi lahko v celi Sloveniji zagotovili celo dovolj bolnišničnih postelj, toda ključno vprašanje je, ali imamo dovolj zdravstvenega osebja, ki bi kar pet let neprestano skrbelo za to množico bolnikov in bolnic? Iz opisov v medijih lahko razberemo, da izmene ekip za zdravljenje obolelih s Covidom-19 niso lahke. Bolj ali manj na prvi pogled je jasno, da je to za slovenski zdravstveni sistem nevzdržno. 

Po katerikoli poti gremo k njej, je nadzorovana kolektivna imunost pri nas misija nemogoče, razen če korenito spremenimo zdravstveni sistem, zgradimo večjo novo bolnišnico, namenjeno izključno zdravljenju Covida-19 in za nekaj let zaposlimo številno zdravstveno osebje, ki bo skrbelo za te bolnike in bolnice. 

Kakorkoli obrnemo zadevo, tudi če vmes dobimo varno in učinkovito cepivo, je edina razumna kratkoročna strategija eliminacija virusa do te mere, da ga imamo kot družba na vajetih. Slediti moramo zgledu Nove Zelandije, ki ima pač to srečo, da je otok. A je otok, ki se zelo zanaša na turizem. Tudi tam bodo morali premisliti, kako reševati turizem. Morda je čas, da začnemo razmišljati o tem, kako na drugačen način reševati slovenski turizem in ne tako, da bi ga odpirali državam, kjer bi takrat, ko bi za turiste odprli meje, imeli večje število okuženih kot pri nas in se oglaševali kot zanje idealna destinacija. Razen če bo to strategija države za dodatno “prekuževanje” onkraj nadzora. 

Opisani scenariji so zgolj izračuni, ki temeljijo na predpostavkah iz literature. Nadzorovano prekuževanje več kot 600 ljudi na dan je neizvedljivo. Tovrstni izračuni ne opisujejo resničnega sveta, vseeno pa dajo uvid v to, da nekatere strategije niso vzdržne in moramo zato iskati drugačne rešitve. Po vzoru analize harvardske raziskovalne skupine, ki je modelirala verjetne izide nadaljevanja pandemije, sem s svojo analizo izjav novega prvega moža NIJZ želela spodbuditi razmislek in iskanje alternativnih rešitev. 

To je to!
Z

Znanstvenik nad ideologijo?

10 Jun

Znanstvenica ali znanstvenik, ki te želi prepričati, da je vse tisto, kar ona ali on počne, le objektivna razlaga pojavov, lahko verjame v lastno nevtralnost. Toda vse, kar počne, počne kot pripadnica ali pripadnik človeške družbe, z vsemi človeškimi vidiki vred. Ko pa se dotakne objektivnosti znanstvenega raziskovanja same človeške družbe in še vedno trdi, da je njegova ali njena znanost zgolj objektivna in nevtralna, je lažnivka ali lažnivec, morda pa zgolj nevednica ali nevednež. Ne vem. Vsak človek je od rojstva vpet v družbo in ostaja vpet vanjo, zato se ne more izogniti ideologijam. Tega dejstva ne more spremeniti še tako vrhunsko opravljanje znanstvenih raziskav na nekem znanstvenem področju. Vsaka izšolana znanstvenica ali izšolani znanstvenik zna uporabljati znanstveno metodo pri svojem delu, a to nikakor ne pomeni, da jo uporablja tudi v svojem vsakdanjem življenju in da je zato v vsakdanjih ravnanjih in razmišljanjih bolj razumna ali razumem od neke druge ali nekoga drugega, ki nista izšolana v uporabi znanstvene metode.

Matjaž Gams je v Državnem svetu organiziral posvet z naslovom Kako preprečiti izumiranje slovenskega naroda? Gams naj bi se po svojih besedah trudil preprečiti izumrtje slovenskega domorodnega prebivalstva na povsem znanstven način in neodvisno od kakršne okoli ideologije. Kaj pa če je njegovo izhodiščno razmišljanje napačno in slovenski narod kot objektivno znanstveno dejstvo ne obstaja?

Gams v svojih javnih nastopih predstavlja korelacije, s katerimi razlaga, zakaj imajo ženske pri nas manj otrok. Pri statistiki pa vemo, da korelacija (soodnosnost) nikakor ni isto kot kavzacija (vzročnost): korelacije in dejanske povezave med podatki so lahko zelo daleč vsaksebi.

Ljudje smo različnih oblik, različnih barv kože, spolov in še česa. Poleg tega govorimo različne jezike, nosimo različna oblačila, imamo pa tudi zelo raznolike prehranjevalne navade. Prav lahko bi namesto o Slovenkah in Slovencih govorili tudi o na primer visokih in nizkih ljudeh ali se delili glede na kodravost las. Raziskovalke in raziskovalci človeške raznoličnosti, po navadi so to antropologinje in antropologi, se med drugim ukvarjajo tudi s človeškimi populacijami in iščejo razlike in podobnosti med njimi, pa naj bodo te na ravni genoma ali pa gre za kulturne in vedenjske značilnosti in razlike. Pri tem se dobro zavedajo, da je populacije težko ločevati, morda kvečjemu na podlagi odkritja kakšnih specifičnih prilagoditev na okolje. Toda na ravni genoma smo prav vsi pripadniki naše vrste mešanica enakega števila različnih prednic in prednikov.

geneticvariation-02

Vir slike: Angélica Dasswww.angelicadass.comhumanae.tumblr.com/

Pred časom sem zasledila oddajo Ugriznimo znanost o genomu Slovencev, v kateri sta se raziskovalka in voditeljica pogovarjali o “nacionalnem genomu”. Težava je v tem, ali je “nacionalni genom” dejansko objektivno dejstvo oz. konkreten pojav ali zgolj okrajšava za genom neke populacije. Tukaj je srčika problema: v biologiji lahko govorimo le o populacijah ljudi in ne o narodih ali naciji. Slednji sta družbeni kategoriji. Ko govorimo o bioloških populacijah, so si posamezni osebki podobni, a tudi različni. To velja tudi za človeške populacije. Tako je med ljudmi, ki živijo znotraj meja današnje Slovenije, veliko razlik pa tudi podobnosti.

Nikakor pa za te biološke populacije ne smemo uporabljati besed, kot so narod, nacija ali etnična skupina. Slednje so namreč kulturno in družbeno zaznamovane ter nosijo s seboj določeno zgodovino.

Projekt sekvencioniranja genomov ljudi z redkimi genetskimi boleznimi podpiram, a želim si, da bi bili bolj previdni pri uporabi terminov, s katerimi opisujemo to početje. Prepričana sem, da bi slovenske raziskovalke in raziskovalci z veseljem preučili tudi genome drugih ljudi, ki morda niso bili rojeni v Sloveniji, a tukaj živijo in imajo katero od redkih genetskih bolezni.

Ljudje se nikoli niso omejevali, in tudi takrat, ko so jih zakoličili, so jih prehajali. V sodobnem svetu, ki ga pri človeški vrsti omejujejo meje držav, te meje s potnim listom večinoma lahko prehajamo, četudi za velik del svetovnih populacij, predvsem v najbolj revnih delih sveta, to ne velja. Čezmejna partnerstva niso bila redkost v preteklosti, danes pa jih je še veliko več. Nekateri si ustvarijo družine v tujini, drugi se priselijo. In če bi imela potomka potomka slovenskih staršev, ki živi na primer v Veliki Britaniji, redko dedno bolezen, bi jo prosili za sekvencioniranje njenega genoma in vključitev v svojo bazo. To bi se zgodilo ne glede na nacionalnost. Mimogrede: angleški projekt zbiranja genomov se ne imenuje “britanski genom” pač pa “Projekt 100.000 genomov” (100,000 Genomes Project). V imenu ni sledu o njegovi britanski substanci.

Vrnimo s k ideologijam in znanstvenikom. V zgodovini znanosti najdemo veliko neumnosti, ki so jih povzročili ali izjavljali znanstveniki in znanstvenice. Naj omenim srhljive “znanstveno utemeljene” genocide in iztrebljanja do “terapij” kvirovskih oseb. Argument, da lahko objektivno govorim o čemerkoli samo zato, ker sem znanstvenica, pač ne drži. To še posebej ne drži za raziskovalce in raziskovalke s tako imenovanih področij trdih znanosti, tehnike, inženirstva in medicine, ko se spuščajo na družboslovna in humanistična področja.

Dober primer te zmote, da lahko kot znanstvenica ali znanstvenik govorim o čemerkoli, je eden izmed odkriteljev strukture molekule DNK James Watson. On je javno govoril o tem, da so Afričani in Afričanke bolj neumne od Evropejcev in Evropejk. Umnost in neumnost sta družbeni, ne objektivni naravni kategoriji, trditev pa je objektivno rasistična.

Matjaž Gams trdi, da je v svojih nedavnih javnih nastopih govoril le o povezavah, ki jih najde v samih podatkih da nanj ni nanj vplivala nobena ideologija. Kako da ne! Ideološko je že samo verjetje v to, da je narod biološka kategorija, saj niti v biologiji niti v družboslovnih vedah takšne znanstvene trditve ali dokazov ne najdemo. Namesto da bi preveril, kaj o tem menijo biologi in družboslovci, sedaj Gams sprašuje druge bele moške, kaj so ti postorili za dekleta! Prav to je ideologija v najbolj čisti obliki, glasi pa se tudi takole: “Kako bi bilo vam, če bi vašo hči ali ženo nekdo spolno nadlegoval?”

Meni je čisto vseeno, kaj naj bi naredili beli moški in kaj naj si mislijo. Kot ženska pa si želim, da bi ti moški začeli ženske spoštovati in nas pripustili k razpravi. Upati, da bi prisluhnili tudi tistim, ki se identificirajo zunaj zanje omejujočih binarnih spolnih kategorij, je danes morda še preuranjeno.

Moško povzdigovanje pomena družine in osebno, povsem neznanstveno opevanje, kako jih je to naredilo boljše, je v tej razpravi neprimerno. Odločitev o tem, ali bo nekdo imel otroka ali ne, je stvar posameznice ali posameznika in o tej osebni in intimni odločitvi nikakor ne smejo odločati družba, politika ali država, še manj pa “objektivna znanost”.

Naj za konec dodam nekaj predlogov, kako bi lahko obdržali več mladih v postarani Sloveniji in pridobili tudi nove. Zanje ne potrebujemo “objektivne znanosti”, ampak zadošča nekaj zdrave pameti in človeškega srca. Najprej bi lahko sprejeli več beguncev in begunk, z otroki in brez, in jim tukaj omogočiti dostojno življenje in ustvarjanje družine. S tem pa bi tudi obogatili našo kulturo. Lahko bi omogočiti samskim osebam in kvirovskim parom posvojitev ali umetno oploditev, v primeru družin z dvema staršema pa bi lahko spodbujali delitev dopusta po rojstvu otroka na polovico med obema staršema. Gotovo imajo drugi še več učinkovitih rešitev za demografske izzive sedanjega trenutka.

Znanstvenice in znanstveniki, ki preučujemo ljudi, se moramo zavedati, da naše delovanje ni neodvisno od družbe, v kateri živimo, zato moramo biti pri izbiri svojih besed še posebej previdni. Pa ne samo pri izbiri besed, tudi pri rabi pravih metod in pri interpretaciji rezultatov, ki jih uporabljamo v dobrobit vseh ljudi, ne le nekaterih, pa naj zveni to še tako ideološko. Znanstvenice in znanstveniki nikakor ne smemo misliti, da smo večvredni in lahko govorimo o čemerkoli. Menim, da je ena izmed lepših lastnosti človeka skromnost in to bi moralo držati tudi za raziskovalce in raziskovalke.

To je to!
Z

Škatla

12 Dec

Otroci morda niso uspešni pri izumljanju kljukastih orodij, so pa zato še kar uspešni pri uporabi orodij, ki ustrezajo vedenju šimpanzov v naravi. Raziskovalna skupina z Univerze v Birminghamu se je odločila preveriti, ali malčki, stari med dvema letoma ter tremi leti in pol uspešno razrešijo naloge, ki so jim kos šimpanzi v divjini.

Znano je, da živali v divjini uporabljajo orodja. Šimpanzi s paličicami nabirajo termite in mravlje ter s kamni razbijajo oreščke in sadeže. Ta in podobna vedenja izražajo tudi drugi primati. Pri otrocih pa smo videli, da niso uspešni pri izdelovanju kljukastih orodij. Kaj pa če bi malčki morali razreševati naloge, ki jih v naravi izražajo šimpanzi. Raziskovalna skupina je sestavila 12 različnih nalog, ki so bile zelo podobne zaznanemu delovanju šimpanzov v divjini.

Bay-Toys-Children-Educational-Combines-The-Tools-Small-Wooden-Project-Workbench-Multifunctional-Nut-Wooden-Toy-Birthday

Naloge so od otrok zahtevale, da so ti izvlekli oziroma pridobili neke reči (na primer žogice in zvezdice) iz zaprtih škatel. V večini primerov so imeli na voljo paličice in ježke, na kar so se prilepile stvari v škatlah. V nekaterih primerih so morali otroci orodja tudi spremeniti, da so bila bolj primerna za dostop do želenih skritih reči. V škatli so se na primer skrivale tri zvezde, prilepljene na gobice, ki so bile obdane z ježki (ang. velcro). Otrok je imel na voljo palico, ki je imela ježke na obeh koncih, a je imela po dolžini pripete liste. Zaradi njih je palica postala preveč okorna in prevelika, da bi lahko otroci z njo segali po zvezdah v škatli. Tako so najprej morali odtrgati liste in šele nato seči po zvezdah v škatli.

Otroci so uspešno rešili skoraj vse naloge. Težave jim je povzročala le naloga, ki je oponašala trenje oreščka. Raziskovalka je pred otroka postavila plastično žogico, v kateri se je skrivala nalepka, in glineno kladivo. Otroku pa je podala navodila, da naj odpre plastično žogo. Le eden izmed otrok je to nalogo uspešno rešil. Morda je bil problem tudi v tem, da jim raziskovalka ni povedala, da ne morejo narediti nič narobe in da ne bo nič narobe, če kaj razbijejo. Morda so bili otroci bolj zadržani pri reševanju prav zaradi tega, ker tega niso vedeli. Lahko pa leži razlog za neuspeh otrok pri opisani nalogi tudi kje drugje.

Spol ni vplival na uspeh otrok, so pa bili starejši malčki in malčice bolj uspešni pri reševanju nalog.

Raziskovalna skupina je raziskavo zasnovala podobno kot potekajo tiste, s katerimi preučujejo, katere veščine imamo skupne z drugimi primati. V tovrstnih raziskavah skušajo znanstvenice in znanstveniki preučiti, katere primere vedenja imamo skupne z našim skupnim prednikom. Zato so za naloge uporabili tiste primere iznajdljivega vedenja, ki so jih v preteklosti spremljali pri šimpanzih v divjini. Zaradi tega naj bi bile uporabljene naloge ekološko veljavne, saj jih v predstavljenem članku primerjajo z naravnim vedenjem šimpanzov. Ekološka veljavnost v psihologiji pove, koliko je naloga podobna resničnemu stanju, v katerem se lahko znajdejo udeleženke ali udeleženci raziskave.

Te naloge ravno zato niso ekološko veljavne za otroke, saj malčki in malčice morda takih veščin v svojem razvoju preprosto ne potrebujejo. Vseeno pa so pokazali, da so otroci pri izumljanju in iskanju novih rešitev boljši, kot so pokazale raziskave v preteklosti. Poudariti je potrebno, da v to raziskavo niso vključili šimpanzov, zaradi česar so vse povezave med vedenjem otrok in šimpanzov zelo spekulativne.

Temeljno predvidevanje raziskovalne skupine je bilo, da naj bi opisane veščine obvladal že skupni prednik šimpanzov in ljudi. Zaradi tega, ker naj bi bile naloge ekološko veljavne za preučevanje vedenja šimpanzov, so celotno raziskavo predstavili v okviru že filogenetsko pridobljenih sposobnosti. Prav to predvidevanje je glavni problem predstavljene raziskave malčic in malčkov, saj ta raziskava ni vključevala vzporednih poskusov s šimpanzi, s katerimi bi preverili, ali bi bili tudi ti sposobni reševanja vseh teh nalog. To, da so šimpanzi in malčki ter malčice sposobni reševanja nalog, ki preverjajo njihove kognitivne sposobnosti na področju reševanja problemov, pa je že znano iz drugih raziskav.

Raziskava je vsekakor zanimiva za tiste, ki preučujemo iznajditeljske in ustvarjalne sposobnosti otrok. Čeprav je bila zapakirana v škatlo raziskovanja evolucije same kognicije. Upam, da bode omenjene raziskave spodbudile nadaljnje poskuse, s katerimi bomo bolje razumeli iznajdljivost in ustvarjalnost otrok. Verjetno pa drži, da lahko pridemo do razumevanja večjih inovacij, do katerih je vodila kumulativna evolucija, le tako, da obravnavamo skupaj sposobnosti posameznikov in posameznic ter družbeno učenje in sodelovanje in v tem prepletu odkrivamo ustvarjalne in nove rešitve.

To je to!
Z

Kljuka

5 Dec

Pred dobrim desetletjem so raziskovalci in raziskovalke ugotovili, da nove kaledonske vrane uspešno potegnejo lonček iz prozornega valja s pomočjo kljukasto oblikovane žice. To žico pa sami preoblikujejo  v kljuko iz ravne žičke. Najbolj uspešna pri tem je bila vrana Betty, ki je kar osemkrat uspešno izvlekla lonček s hrano, enkrat pa ji je podvig uspel z ravno žičko. Prav na podoben način pa je vran le enkrat uspešno prišel do lončka. Vsega skupaj je bila Betty uspešna v več kot polovici poskusov. Morda si že zasledila oziroma zasledil slavni video, ki prikazuje to sposobnost ptic.

Raziskovalna skupina z dunajske univerze je nedavno postavila pod vprašaj uporabo tovrstnega testa kot testa inovativnosti. Vrane uporabljajo tovrstna orodja tudi v naravi, kar ne kaže nujno na inovativnost, pač pa gre lahko vedenje, ki izvira iz same uporabe orodij in načina gradnje gnezd. Presenetili pa so jih kakaduji. Čeprav ti nikoli ne uporabljajo podobnih orodij, so kar trije izmed štirih, ki so bili vključeni v raziskavo, izdelali kljukasta orodja. Tako vsaj za pri ptičih tovrsten test meri inovativnost. Kaže, da je inovativnost, vsaj pri ptičih, zelo verjetno del splošne kognicije in domensko ni specializirana.

Prvotno odkritje je bilo pravzaprav le eksperimentalna potrditev te sposobnosti pri vranah, pri katerih so uporabo (kljukastih) orodij iz vejic opazili že v naravi. Kljub temu vrani, ki sta sodelovali v poskusu, pred tem nista bili nikoli v stiku s kljukasto oblikovanimi orodji.


Čez nekaj let so se raziskovalci in raziskovalke odločili, da bodo tovrstno nalogo preizkusili tudi z otroki. Tako imenovani kljukast preizkus (angl. hook test) je postal z leti eden izmed najpogosteje uporabljenih testov za merjenje sposobnosti otrok pri izumljanju orodij. Pri preizkusu uporabijo prozorni valj, v katerem se skriva majhno vedro, ki ima polkrožno oblikovan ročaj. Otrok dobi vrvico in žico, obdano z mehkim ovojem. Raziskovalka ali raziskovalec mu nato naroči, da naj pridobi malo vedro, ki se nahaja na dnu prozornega valja. V vedru se ponavadi za nagrado skrivajo nalepke. Otrok ima nekaj minut, da lahko reši problem.

V prvi raziskavi, pri kateri so uporabili opisani preizkus, je le slaba petina otrok, starih štiri ali pet let, uspešno rešila nalogo. Odrasli večinoma rešijo nalogo, otroci pa se jim približajo šele, ko so starejši od sedem let.

Zgoraj opisani raziskavi so sledile še mnoge druge, ki so iskale razloge za nezmožnost reševanja tega problema med mlajšimi otroki. Nekateri so preučevali otroke iz drugih kultur, druge je zanimalo, ali otroci bolj uspešno rešijo nalogo, če vnaprej vidijo, kaj lahko naredijo z žico. Tretji so se vprašali, če ni morda naloga slabo zasnovan problem, ki je kognitivno prezahteven za štiri- in petletnike. Četrti so se vprašali, če lahko s pomočjo drugih testov ustvarjalnosti otrok predvidijo uspešnost reševanja testa s kljukastim orodjem.

V vseh kulturah, v katerih so preverili sposobnost otrok za reševanje testa, so dobili podobne rezultate. Ko so otrokom pokazali kljukasto orodje pred izvajanjem testa, otroci, stari od štiri in pet let, niso nič bolj pogosto prišli do rešitve. Značilnost slabo opisanih problemov oziroma testov je v tem, da podatek, kako uspešno razrešiti nalogo, ni na voljo. V opisanem kljukastem testu otroci poznajo cilj: izvleči morajo vedro iz prozornega valja; poznajo orodja, ki so na voljo, žičko, vrv in vžigalico; ne vedo pa, kako lahko ta orodja spremenijo, da uspešno pridejo do cilja.

Preizkusi ustvarjalnosti, kot je na primer test divergentnega mišljenja, ne napovedujejo pozameznikove uspešnosti pri vleki vedra iz tulca s pomočjo kljukastega orodja. Divergentno mišljenje je sposobnost ustvarjanja čim več novih zamisli. Nadaljujte z branjem

Žongliranje

4 Jul

Pred leti, ko sem še aktivno igrala košarko in je bil moj cilj v življenju postati klovnesa, sem nekega dne zajadrala v trgovino s žonglerskimi žogicami in prepričala mami, da mi jih je kupila. Po nekaj tednih in veliko razburjanja sem se naučila. Tri žogice hkrati mi je uspelo obdržati v zraku in zaokrožile so med mojima rokama. Hura!

Nisem si mislila, da bom čez nekaj let naletela na članek, da ljudje nismo edini iz super družine Hominoidea, ki žongliramo. Na Kitajskem v Hainanu so bili raziskovalke in raziskovalci že leta 2010 priča nenavadnemu vedenju posameznih hainanskih gibonov (Nomascus hainanus), ki so lomili različno dolge veje dreves in z njimi “žonglirali”.

Giboni so ena izmed tistih družin primatov, ki ne sodijo med opice (angl. monkeys), ampak med človeku podobne opice (angl. apes). Imajo najdaljše prednje okončine med primati, nimajo repa, najdemo pa jih v Aziji v tropskih in subtropskih deževnih gozdovih, vse od vzhodnega Bangladeša, severovzhodne Indije do južne Kitajske in Indonezije.

Žongliranje so v članku opisali kot metanje veje v zrak in lovljenje ter ponavljanje tega početja več kot enkrat. Žonglirali so samo samci, v skupini, sestavljeni iz šestih gibonov. Prvega so opazili odraslega gibona, ki si je odlomil kar dobrega pol metra dolgo palico in jo zabrisal v zrak, a je ni uspel ujeti. Pri drugem opazovanju, ki so ga zabeležili raziskovalci in raziskovalke, je izbral krajšo palico in jo vrgel v zrak, dober meter nad sabo, in to ponovil še desetkrat, nato pa je skupaj s palico odšel naprej med vejami dreves. Pri tem so ga ostali člani in članice skupine opazovali oziroma opazovale. Nato so sledila še tri opazovanja, kjer so mlajši samci žonglirali s krajšimi vejicami, dolgimi do 20 centimetrov. Vseh pet opazovanj so zabeležili v enaki skupini gibonov v časovnem obdobju treh let.

hainan_gibbon

Brahiacija pri hainanskemu gibonu (vir)

Pri žongliranju so gibonu očitno izkazali uporabo orodja, a samo metanje palic v zrak in njihovo lovljenje nima nekega jasnega cilja ali namena. Zato avtorja v razpravi ugotavljata, kaj bi lahko bila funkcija tega vedenja, zanima pa ju tudi, ali se ga drugi giboni priučijo s posnemanjem. Iz preteklih raziskav vemo, da šimpanzi, gorile in orangutani uporabljajo palice za razkazovanje, pridobivanje hrane in hranjenje ter pri gibanju ali premikanju. Ker so žonglirali le samci, ima morda to vedenje družbeno funkcijo izkazovanja dobre koordinacije ter tudi kognicije.

V razvoju vseh pa je pomembna tudi igra, ki vodi v razvoj dobre koordinacije, kognicije in socialnega vedenja. V preteklosti so že pokazali, da so živali, ki jim je med njihovim individualnim razvojem onemogočeno igranje, slabše usposobljene za reševanje problemov v primerjavi s tistimi, ki jim je igranje dovoljeno. Žongliranje morda nima neposredne funkcije, a morda, kot pravijo avtorji raziskave, služi nadaljnjemu razvoju motoričnih sposobnosti. Giboni namreč za premikanje uporabljajo tako imenovano brahiacijo: med drevesnimi krošnjami se gibljejo predvsem s pomočjo rok. Giboni imajo najdaljše prednje okončine v primerjavi z drugimi primati. Za gibanje z rokami pa je potreba zelo dobra koordinacija in ocenjevanje razdalj, prav tako pa tudi dobra ocena vzdržljivosti vej pri premikanju z rokami med drevesnimi krošnjami. Ravno žongliranje pri mlajših samcih bi lahko pripomoglo k izboljšanju koordinacije in motorike.

Vse to so le predvidevanja, ki bi lahko pojasnila, zakaj si nekateri giboni mečejo in lovijo palice v zraku ter to večkrat ponavljajo. Sama vidim razloge, zakaj ljudje žongliramo v izkazovanju znanja in zabavanju gledalk in gledalcev oziroma v sami igri in zabavi. Žongliranje je zame tudi sproščujoče, pri tem pa tudi polno novih izzivov, ko se začneš učiti novih trikov. Tri pisane žogice še dandanes krožijo med mojimi dlanmi, in ko se lotim žongliranja, se pri tem zares zabavam.

To je to!
Z

Istospolno usmerjene živali

17 Dec

Preden se začnem jeziti nad izkoriščevalkami in izkoriščevalci znanosti, samo opozorilo: če ne greste na referendum posrčkat (no, obkrožit) tisti ZA, ne pomeni, da ste avtomatično ZA. Šteje samo sprehod do volišča, obkrožen ZA in oddana glasovnica. Če misliš, da bo sedaj zavrnitev zakona preprečil kvorum, si preberi zelo dober odgovor na vprašanje, zakaj oditi na referendum? Torej: POJDI VOLIT!

Sedaj pa preidimo na meni ljubo znanost. Na spletnih družbenih omrežjih nasprotnikov in nasprotnic Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih sem zasledila slogan Darwin je proti (ali da bi bil proti). A v resnici Darwin in še manj evolucija nimata prav nobene skupne točke z referendumom v nedeljo.

Charles Darwin in vse njegova dela je treba vedno razumeti tudi v zgodovinskem kontekstu. Še posebej je to pomembno takrat, ko neka pravila iz narave, ki jih niti ne razumeš, iz knjig, objavljenih v drugi polovici devetnajstega stoletja, projiciraš na sodobno človeško družbo. Darwin je odraščal in živel v viktorijanski Angliji. Ravno takrat se je, zgodovinsko gledano, v poroko vmešala romantična ljubezen. Pred tem je bilo v Angliji ogromno vnaprej dogovorjenih zakonov.  

Če ne bi bilo Alfreda Russela Wallaca, se zelo verjetno ne bi tako odločno postavil za svoje delo O izvoru vrst, kot se je. Morda omenjenega dela brez spodbude in podobnih Wallacovih misli, kot jih je imel sam, sploh ne bi bilo. Wallace je pogosto pozabljeni naravoslovec, ki je raziskoval naravo na otokih v Maleziji in je prišel do podobnih ugotovitev kot Darwin. Darwin si je z njim pred objavo slavnega dela veliko dopisoval in na podlagi tega dopisovanja oblikoval svoje teze o evoluciji na podlagi naravne selekcije. Že to, da je objavil delo, ki je pokazalo, da ljudje nismo prav nič drugega, kot še ena izmed vrst živali, in da smo del evolucijskega drevesa, je bilo za takratni čas napredno razmišljanje. Če je bil Darwin v svojem času napreden, pa je to, da sedaj evolucijo nekateri zlorabljajo za razlago človeške narave, hudo narobe.

Vsekakor je nenavadno, a v skladu s pričakovanji tistega časa, da Darwin v svojih delih v katerih je opisoval tudi razmnoževalno vedenje marsikatere vrste primatov, ni nikoli omenil odnosov med predstavniki in predstavnicami istega spola. Novejša dognanja v vedenjski ekologiji in evoluciji so namreč odkrila v živalskem svetu ogromno število spolnih odnosov med osebki istega spola.

lions

Tudi med mogočnimi levi najdemo homoseksualne odnose.

Najpogostejša razlaga, zakaj pride do tega, temelji na tem, da osebki z istospolnimi odnosi ohranjajo tesnejše socialne vezi znotraj svojih skupin. Oglejmo si nekaj primerov.

Začnimo z bonobi, eno izmed vrst šimpanza, s katerimi imamo zadnjega skupnega prednika pred petimi do šestimi milijoni leti. Predvsem samice lahko redno ujamemo pri istospolnem vedenju. Pogostokrat prihaja do genitalno-genitalnega drgnjenja, ki lahko vodi v orgazem. Pri samcih prav tako opazimo poljubljanje, felacijo in masažo genitalij. Razloge za to vidijo raziskovalci in raziskovalke v krepitvi socialnih vezi znotraj skupin in pobotanju po prepirih.

Samce plisavk (Thursiops sp.), iz družine delfinov ujamemo v naravnem okolju pri naskakovanju in genitalnem stiku. To naj bi pripomoglo k tvorjenju zavezništev, med mlajšimi pa služi tudi vaji za spolne odnose s samicami. Tudi samice pliskavk lahko najdemo v istospolnih spolnih odnosih.

Pri dolgorepih antarktičnih pingvinih (Pygoscelis antarcticus) so v ujetništvu odkrili pare samcev, ki sklenejo dolgo trajajoče odnose, pri katerih ne manjka spolnosti.

Tudi med drugimi vretenčarji, na primer žirafami in krastačami, ter tudi med nevretenčarji, kot so žuželke, mehkužci in podobne skupine živali, najdemo ogromno spolnih odnosov med osebki istega spola. Vse to je v naravi bolj pravilo kot izjema.

Naj sklenem z opozorilom, da poroke nimajo prav nobene povezave z biologijo: nastale so zaradi socialnega povezovanja med skupinami ljudi. Po svetu poznamo veliko različnih načinov, kako se skupine ljudi med sabo združujejo in povezujejo. Nekatere socialne skupine živali se povezujejo med sabo tudi s homoseksualnimi odnosi.

V srednjem veku, ko je krščanstvo prevladovalo v Evropi, je poroka postala izključna zveza med možem in ženo. Seveda je bila delno povezana tudi z razmnoževanjem in s tem z delovno silo. A kaj več kot to pa ne: bolj se je dotikala dedovanja in premoženja. Šele v viktorijanski Angliji so poročanje povezali z romantično ljubeznijo.

Seveda moramo opozoriti, da poroka iz ljubezni ali brez nje ni prav nič bolj naravna kot ni naravno to, da se vozimo naokoli v avtomobilih ali pa da potujemo po svetu z letali. Zato v te debate res ni potrebno vmešavati Darwina in tako zlorabljati njegovo ime v imenu svojih nestrpnih pogledov in še manj za doseganje političnih ciljev. Še posebaj narobe pa je, da so ti politični cilji tako zelo vezani na religijo. Saj vendar živimo v sekularni državi, ali ne?

To je to – čas je ZA (značko)!
Z

 

Še nekaj zanimivega branja:

Monogamija in tukaj ter tukaj
Žirafa

“Znanstvene” nebuloze o istospolnih družinah

13 Dec

V prihajajočem referendumu ne gre za posvojitve otrok. Na referendumu tudi ne bomo odločali o spremembah učenega sistema, čeprav ne bi škodilo, da bi pri biologiji začeli razlagati kompleksnost samega biološkega spola in pri sociologiji pomen družbenega spola. A vseeno bom na hitro predstavila nekaj dognanj znanosti o otrocih iz isto- in raznospolnih družin, predvsem pa vas bom usmerila v nadaljne branje.

TL;DR: Znanost pravi, da dokler ima(mo) otroci dober in ljubeč dom, ne glede na število, spol in spolno usmerjenost staršev, s(m)o vsi okej!

12291079_10207233965743382_4458660247183781378_o

Nasprotnice in nasprotniki Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družniskih razmerjih, ki se bojijo, da bodo naenkrat izgubili zakonsko zvezo, ker bo njihov mož ali žena postala oseba, razglašajo, da so znanstvene raziskave pokazale, da so otroci iz istospolnih družin prikrajšani za starša nasprotnega spola, kar naj bi imelo različne posledice na razvoj otrok.

Znanstveni konsenz pravi, da ni tako! Nabor raziskav, ki kažejo, da so otroci iz istospolnih ali raznospolnih družin povsem enaki, lahko najdete na spletni strani kolumbijske pravne šole v ZDA (Columbia Law School). Kar 73 raziskav kaže, da ni razlik, izpostavili pa so tudi 4, ki so odkrile razlike.

Na hitro sem ošvrknila dve raziskavi, ki preostalim nasprotujeta. Eno izmed njih je izvedel katoliški duhovnik in raziskovalec iz ameriške katoliške univerze, drugo sta financirali konservativni fundaciji. Pri drugi raziskavi je v recenzijskem (peer review) procesu zelo verjetno sodeloval celo predstavnik ene izmed fundacij. Tudi oddaja objave v znanstveno revijo je bila zelo nenavadna, če ne celo sumljiva. Objava je bila pripravljena, še preden so do konca zbrali vse podatke. Recenzijski proces pa je trajal le šest tednov.

Prva raziskava naj bi pokazala pomanjkljivosti v čustvenem razvoju otok iz istospolnih družin. Druga pa med drugim pokaže, da otroci z istospolnih družin naj ne bi dosegali enakovredno visoke izobrazbe kot njihove vrstnice in vrstniki iz raznospolnih družin, da živijo od socialne podpore in so brezposelni.

Že financiranje teh raziskav in sami avtorji izkazujejo pristranskost. Več kot očitno gre za primer slabe znanosti. Pri obeh raziskavah se pojavi enaka napaka v vzorcu: za istospolno družino je bilo dovolj, da je obstajala manj kot štiri leta otrokovega razvoja. Skratka, v raziskavah nikakor niso primerjali stabilnih istospolnih in raznospolnih družin. Pravzaprav niso primerjali družinskih struktur, ampak zgolj različne odnose, v kakršnih so bili starši v času odraščanja otrok (do 18 leta) iz raziskave. Raziskava je morda nakazala, da imajo otroci iz nestabilnih družin lahko težave pri socialnem, ekonomskem, izobraževalnem in psihološkem razvoju. Toda to velja tako za raznospolne kot za istospolne družine v enakih socialnih pogojih.  

Poleg tega sta se v vzorcu ene izmed raziskav znašla otroka, izmed katerih naj bi bil eden pri enem letu starosti aretiran. Drugi naj bi bil visok dva metra in trideset centimetrov ter tehtal le 40 kilogramov. V raziskavah ponavadi odstranimo podatke, za katere vemo, da ne morejo biti resnični, in to tudi pojasnimo v delu, kjer opišemo raziskovalne metode.

Primerjave med istosponimi in raznospolnimi družinami je zelo težko narediti, saj na žalost ljudje šele sedaj začenjamo sprejemati zveze, ki morda niso vsem po godu, a to nikakor ne pomeni, da so slabe ali kaj manj dobre.  

Debata o istospolnih družinah je na neki način podobna debati o klimatskih spremembah in globalnem segrevanju. Lahko bi sklepali, da se zemljino ozračje ne segreva, ko pa smo ravno lani imeli ogromno snega! Seveda lahko tako v istospolnih družinah kot v raznospolnih družinah najdemo primere slabega starševsta in razmerij, a to ne pomeni, da istospolni pari ne morejo nuditi otroku vsega, kar ta potrebuje. Če kljub vsemu, kar o tem danes že vemo, morda še vedno menite tako, potem morate sprejeti tudi dejstvo, da marsikateri raznospolni starši ne nudijo otrokom vsega, kar ti potrebujejo, pa nimam v mislih le žrtev družinskega nasilja.

Mimogrede, otrok za odraščanje niti ne potrebuje nujno dveh staršev, kar dokazujejo enostarševske družine. Dodati pa moram, da otrok ne vzgajajo le starši, ampak se otroci učijo tudi od vrstnic in vrstnikov; za njih lahko skrbijo prijateljice in prijatelji staršev, varuške in varuhi, vzgoljiteljice in vzgojitelji, učiteljice in učitelji in, nenazadnje, tudi drugi sorodniki, na primer stari starši. Raznorazne oblike družin najdemo povsod po svetu in prav nobena ni nič bolj primerna od drugih.

To je to – čas je ZA!

Z

 

Viri:

The Regnerus Fallout

Columbia Law School: What We Know?

Science of Us – Jesse Singal: How Scientist Debunked the Biggest Anti-Gay Marriage Study

Slate – Will Saletan: Back in the Gay

New York Times – Jesse Wegman: Two Same-Sex Marriage Studies Two Debunkings

The Atlantic – Emma Green: Using ‘Pseudoscience’ to Undermine Same-Sex Marriage

Psychology Today – Abby Goldberg: Flawed Study of “Gay Parenting”: Roundup of Recent Media Cov

Quartz – Katherine Ellen Foley: The Science is Clear: Children Raised by Same-Sex Parents are at no Disadvantage

The Chronicle of Higher Education – Tom Bartlett: Controversial Gay-Parenting Study is Severely Flawed, Journal’s Audit Finds

Deljenje nalepk in religija

7 Nov

Veliko raziskovalk in raziskovalcev s področij humanistike, družbenih ved ter tudi evolucijske antropologije in nevroznanosti zanima, kako in zakaj se je razvila religija. Že nekaj stoletij si zastavljajo vprašanja o izviru in pomenu religije, v zadnjih desetletjih pa se evolucionisti in nevroznanstveniki sprašujejo, ali je religija nujna za uspeh velikih družb in za pojav moralnosti ter prosocialnih vedenj. Nekateri tako preučujejo lovsko nabiralniške skupnosti, drugi fosilne ostanke prvih človeških družb, tretji predstavljajo različne teorije, nekateri pa se lotevajo preučevanja religije in altruističnega vedenja pri otrocih. Izsledki slednjih raziskav so še posebej zanimivi, saj vsaj do določene mere eliminirajo kulturne razlike.

Mednarodna skupina raziskovalk in raziskovalcev je zbrala več kot tisoč otrok, ki so sodelovali v velikem eksperimentu, s katerim so skušali odgovoriti na vprašanje, kako religija vpliva na altruistično vedenje otrok. V raziskavi, ki so jo objavili v znanstveni reviji Current Biology, so sodelovali otroci iz Kanade, Kitajske, Jordanije, Južne Afrike, Turčije in ZDA, stari od 5 do 12 let. Otroke so razdelili v tri velike skupine, in sicer na otroke iz ateističnih, krščanskih in muslimanskih družin.

Otroci so sodelovali v dveh eksperimentih, od staršev pa so znanstvenice in znanstveniki z vprašalniki pridobili nekaj demografskih podatkov.

Prvi eksperiment je predstavljala znana Igra diktatorjev, prilagoja za otroke. To je test, ki ga pogostokrat uporabljajo pri ekonomskih eksperimentih z odraslimi, ko preučujejo njihovo altruistično vedenje. Igro je ustvaril znani psiholog Daniel Kahneman. Udeleženka v igri (diktatorka) prejme neko nagrado oziroma donacijo (ponavadi denarno), zatem se mora odločiti, če si bo nekaj donacije razdelila z drugim udeležencem ali pa bo vse obdržala zase.

Mimogrede: nalepke pogosto uporabljajo pri eksperimentih z otroki. Nalepke so lahko ultimativna nagrada za sodelovanje v raziskavah otroške kognicije. Otroci so jih praviloma zelo veseli.

Mimogrede: nalepke pogosto uporabljajo pri eksperimentih z otroki. Nalepke so lahko ultimativna nagrada za sodelovanje v raziskavah otroške kognicije. Otroci so jih praviloma zelo veseli.

V raziskavi z otroki so nalogo prilagodili: otroci so lahko izbrali deset nalepk iz niza tridesetih nalepk. Po izbiri nalepk so jim raziskovalke in raziskovalci pojasnili, da nimajo dovolj nalepk, ki bi jih lahko razdelili med vse njihove sošolke in sošolce, in jih vprašali, ali so pripravljeni podariti nekaj nalepk za ostale.

Rezultati so pokazali, da so otroci iz ateističnih družin pripravljeni deliti več nalepk z drugimi otroci kot otroci iz krščanskih in muslimanskih družin. Poleg tega so bili mlajši otroci, ki so bili tudi manj izpostavljeni verovanju, bolj radodarni od starejših.

Z naslednjim testom so preverjali moralno občutljivost. V raziskavi so uporabili test, ki so ga pred tem že uporabili v nevroznanstvenih eksperimentih. Otroci so si ogledali kratke video posnetke, ki so prikazovali namerna in nenamerna škodljiva medosebna vedenja (npr. pretep, zaletavanje ipd.). Otroci so zatem s pomočjo sedemstopenjske lestvice odgovorili na vprašanji o nesramnosti vedenja in o kazni, ki si jo zaslužijo otroci iz posnetka. Pri tem delu testa so odkrili, da otroci iz religioznih družin ocenjujejo nasilna vedenja bolj strogo kot otroci iz ateističnih družin, prav tako pa dodeljujejo višjo kazen za akterje v video posnetku. Pri tem delu eksperimenta so odkrili tudi razliko med otroci iz krščanskih in muslimanskih družin. Slednji so namreč predlagali ostrejšo kazen za škodljivo vedenje.

Vse to kaže v prid raziskavam, ki so v preteklosi pokazale, da religije vodijo v manjšo toleranco za nasilna vedenja in postavljanje višjih in bolj grobih kazni za prestopnice in prestopnike. Vse to lahko vodi do zmanjšane tolerance in nerazumevanja nasilnih vedenj. Ker svet ni črno bel in razlogi za nasilje ponavadi niso jasni in preprosti ter se skrivajo v odtenkih sivine, je spoznanje, da otroci iz vernih družin ostreje kaznujejo in ocenjujejo nasilna vedenja, še kako zanimivo.

Marsikatera raziskovalka in raziskovalec primatov in drugih sesalcev nad predstavljenimi rezultati ne bi bila presenečena. Antropologinja Barbara J. King v knjigi opisuje vedenja, ki nakazujejo na čustveno doživljanje živali ob izgubi kakšne pripadnice ali pripadnika njihove skupine. Tudi primatolog Frans de Wall govori v prid moralnemu vedenju primatov. Primerjalne raziskave med otroki in drugimi primati nas pogosto ločujejk ravno glede na sodelovanje in altruistična vedenja. Že zelo majhni otroci vedo, da se sodelovanje izplača. Vseeno je to prva raziskava, ki je empirično preverila, kako lahko verovanje vodi do različne ravni izražanja altruističnega vedenja.

To je to!
Z

Ponavljanka, ki ni sestavljanka

29 Avg

Pred nekaj leti sem se prvič znašla v laboratoriju, v katerem naj bi izvedla raziskovalno nalogo, uporabila pa naj bi neko novo metodo. Predstavljena je bila v objavi z znanstveni reviji. Ko smo začeli z delom, smo hitro ugotovili, da pri nas ta metoda ne deluje tako, kot jo je opisoval članek. To niti ni bilo tako nenavadno, a vseeno nas je ustavilo pri delu, kajti rezultatov, predstavljenih v primarni objavi, nismo uspeli ponoviti. Metodo smo nato prilagodili in z njo poiskušali odgovoriti na nova raziskovalna vprašanja, ki so se nam porajala na področju fizikalne biologije.

Ponovljivost znanstvenih raziskav je ena izmed temeljnih zahtev trdih znanosti. Raziskava, ki je bila objavljena v znanstveni reviji in je zadostila pogojem strogih pregledovalk in pregledovalcev, naj bi bila tudi ponovljiva. Že kar nekaj časa pa znanstvenice in znanstveniki opozarjajo, da to ne drži vedno.

Tako se je združilo več kot 270 raziskovalk in raziskovalcev, ki so pod vodstvom socialnega psihologa Braina Noseka ponovno izvedli 100 raziskav, ki so bile pred leti objavljene v treh psiholoških znanstvenih revijah. Osredotočili so se na raziskave s področij kognitivne psihologije in socialne psihologije. Le dobro tretjino rezultatov, natančneje 36 odstotkov raziskav jim je uspelo ponoviti, od tega polovico raziskav s področja kognitivne psihologije in le četrtino raziskav, ki so predstavljale socialno psihologijo. Ponovljive raziskave so uporabile preproste metode in niso kazale v prid presenetljivim hipotezam.

Večjo ponovljivost so imele raziskave, ki so imele nižjo p-vrednost. To je statistična mera, ki nam pove, kako verjetno je, da bi se določeno predvidevanje zgodilo ob predvidevanju nične hipoteze. Predstavljaj si, da preučuješ vpliv novega zdravila. Tvoja nična hipoteza je, da zdravilo nima učinka. Alternativna hipoteza pravi, da zdravilo ima učinek. Statistični test pokaže p-vrednost enako 0,04. Tak rezultat ti pove, da bi le v 4 odstotkih primerih prišlo do ozdravljenja po naključju, če zdravilo ne bi imelo učinka. Raziskave, ki dosežejo p-vrednost, nižjo od 0,05, lahko jemljemo kot pozitiven rezultat preizkusa. A tudi v teh primerih pogostokrat prihaja do statističnih napak. Zato znanstveniki opozarjajo, da bi prag statistične signifikance oz. statističnega pokazatelja, moral biti še nižji. Tudi pri ponavljanju zgoraj omenjenih raziskav so se za ponovljive izkazale raziskave s p-vrednostjo, nižjo od 0,001.

Mimogrede, v fiziki se, ko odkrivajo delce, kot je na primer Higgsov bozon, zadovoljijo šele s 5 sigma, kar je enako odklonu enkrat v 3 in pol milijonih primerov. To pa še ne pomeni, da Higgsov bozon obstaja ali ne obstaja: to pomeni, da če delec ne bi obstajal, bi bilo tisto, kar so zaznali z meritvami, skrajno malo verjetno. Podobno nam p-vrednost, ki je manjša od 0,05, v primeru psiholoških raziskav pokaže, da če vpliva neke spremenljivke ni, se je to zgodilo z z neko majhno verjetnostjo ali le enkrat v dvajstetih primerih. Nižja kot je p-vrednost, manj verjetno je, da bi do nekaterih rezultatov v raziskavi prišli zgolj po naključju.

Poleg tega, da so se zgoraj omenjeni raziskovalci in raziskovalke usmerili v preverjanje, kako verjetno je, da nekaj drži, so v raziskavi, objavljeni v reviji Science, preverili tudi velikost učinka različnih meritev. To je statistilčna mera, ki kvantitativno ovrednosti moč opazobvanja in meritve pojava. Izkazalo se je, da so pri večini raziskav, ki so bile sicer ponovljive, v drugo izmerili veliko manjše učinke kot pri prvotni meritvi.

Avtorice in avtorji vidijo razloge za neponovljivost raziskav v možnosti, da so bile prvotne meritve podvržene napaki ali pa je do napak prišlo tudi kasneje, v primeru ponavljanja raziskav. V nekaterih primerih so morda izbrali udeleženke in udeležence raziskave iz skupine ljudi, ki se je zelo razlikovala od tiste skupine ljudi, ki so sodelovali v prvotni raziskavi. Nekatere antropologinje in antropologi ter psihologinja in psihologi že nekaj čaza opozarjajo na vzorce, ki jih uporabljajo v marsikateri psihološki raziskavi, tako imenovane skupine ljudi WEIRD. Kratica pomeni zahodni (Western), izobraženi (educated), industrializirani (industrialized), premožni (rich) in demokratični (democratic). To so večinoma raziskave, ki jih izvajajo z ameriškimi dodiplomskimi študentkami in študenti ter očitno niso ravno najboljši vzorec za reprezentiranje človeštva v celoti, zato vse bolj spodbujajo izvajanje medkulturnih raziskav. Ob vsem tem je ob ponovni izvedbi raziskav prihajalo tudi do tehničnih težav, tako da so morali nekatere teste prilagoditi.

Razlog za sorazmerno majhno ponovljivost raziskav s področja socialne psihologije se morda skriva tudi v sami vedi, saj socialna psihologija ugotavlja, kako na vedenje posameznice in posameznika vplivajo drugi ljudje; razlaga torej vedenje ljudi znotraj nekega družbenega okvira. Družbeno vedenje je kulturno pogojeno, zato lahko marsikatero raziskavo socialne psihologije razumemo le v okviru populacije ljudi, v okviru katere je bila izvedena. Na drugi strani se kognitivna psihologija posveča univerzalnim komponentam človeške kognicije, kot so pozornost, učenje, spomin ipd., četudi tudi te v marsičem variirajo od ene do druge skupine ljudi.

(vir)

(vir)

Podatki, uporabljeni v raziskavi, so javno objavljeni. Prav vsak se lahko poigra in odkrije nove zakonitosti znotraj tega niza podatkov. Javno so objavili tudi seznam uporabljenih raziskav in odgovore avtorjev primarnih raziskav. Znanstvenice in znanstveniki spodbujajo k odprti znanosti, k sprotnemu objavljanju poteka raziskav in tudi k objavi negativnih rezultatov oziroma rezultatov, ki se ne izkažejo kot statistično pomembni. Veliko jih v tem vidi rešitev. A opozarjajo tudi na druge težave znanosti, kot je na primer prevelika želja po čim hitrejšem objavljanju novih odkritij v čim večkrat citiranih znanstvenih revijah. Nikakor pa nima težav s ponovljivostjo raziskav le psihologija: raziskovalke in raziskovalci že preverjajo ponovljivost petdesetih raziskav s področja biologije raka.

Od takrat, ko sem se prvič soočila z neponovljivostjo raziskave, sem spremenila področje zanimanja in se soočila tudi z drugačnimi znanstvenimi metodami in raziskovalnimi vprašanji. Skupna točka vsakega raziskovanja pa ostaja želja po odkrivanju neznanega. Statistika in znanstvena metoda me spremljata ves čas. Mentorice in mentorji me redno sprašujejo, ali sem prepričana, da so moja raziskovalna vprašanja in v nekaterih primerih tudi metode nove in edinstvene. Visoka je tudi želja po objavljivosti odkritij v znanstvenih revijah, saj le z zadostnim številom objav lahko ostaneš v svetu znanosti. A nikakor ne smemo zavoljo objavljanja dopustiti prehitrega sklepanja ali opustiti načela stalnega preverjanja hipotez z novimi poskusi, opazovanji in meritvami, tudi če avtoriteta znanstvene revije jamči zanje.

To je to!
Z

O predstavljeni raziskavi so poročali tudi na Guardianu (link 1, 2, 3), Scientific Americanu, The Conservations, Vox, The Smithsonianu, FifeThirtyEight in zagotovo še kje.

Ali so šimpanzi novi kuharski mojstri?

5 Jul

Vsako jutro, ko vstanem, z golimi stopali nekako zajamem copate in se zvlečem v kuhinjo, iz omare vzamem džezvo, natočim vodo, postavim na kuhalnik in čakam. Vmes pripravim Hobbesa, tako je ime moji ogromni oranžni skodeli za kavo, veliko žlico in kovinsko posodo, ki skriva zmleta kavina semena. Ko voda zavre, žlico zarijem v kavo in eno debelo žlico čudežnih dišečih rjavih kavnih zrn prestavim v vrelo vodo. Še dvakrat prevrem in kava je nared! Kavo nalijem v Hobbesa, vzamem mleko iz hladilnika, ga dolijem v kavo in se odpravim nazaj do sobe, kjer se končo predramim in po nekaj požirkih kave začnem nov dan. Aja: preden zapustim kuhinjo, preverim, da sem izključila vse gorilnike. Požara pa le ne želimo imeti.

Kuhana hrana naj bi po mnenju nekaterih omogočila prevlado človeka nad drugimi živalmi. Razlog je bil morda naključen ogenj, tako da so naši predniki lahko odkrili čare kuhanja. Po naselitvi skoraj celotne Zemlje je to vodilo v nastanek raznolikih kuhenj sveta. Kljub temu morda imamo temeljne komponente vedenja, mišljenja in kognicije, ki nam omogočajo kuhanje, tako kot tudi zadnjega skupnega prednika, skupne s šimpanzi. Raziskava o kognitivnih zmožnostih, ki omogočajo šimpanzom “kuhanje”, je preverila prav to domnevo. Ameriške znanstvenice in znanstveniki so se vprašali, ali šimpanzi raje jedo kuhano hrano kot surovo in ali razumejo osnovne postopke kuhanja.

Z devetimi eksperimenti sta avtor in avtorica raziskave ugotovila, da šimpanzi raje jedo kuhan sladek krompir, na kuhano zelenjavo pa so pripravljeni tudi počakati. S prvim eksperimentom sta preverila, če šimpanzi raje jedo kuhan krompir kot surov. Šimpanzi so se odločili za kuhanega. V naslednjih eksperimentih pa so se šimpanzi seznanili s “pečico.” V posodo z dvojnim dnom, ki je imela funkcijo “pečice,” so lahko postavili surov krompir in po eni minuti, ko so izvajalke in izvajalci poskusa pretresli škatlo, je šimpanz dobil kuhan kos krompirja. Posoda je služila kot navidezna pečica ali mikrovalovka, saj bi bilo prenevarno dati šimpanzom v ogrado prave kuhalnike ali električne pečice, ker bi se lahko poškodovali ali pa bi prišlo do požara. Tudi ko so morali počakati na kuhan kos krompirja, so šimpanzi raje jedli kuhano hrano kot surovo. Razumeli so tudi, da če v “pečico” vstavijo surov kos, bodo ven dobili kuhan kos krompirja.

Z nadaljnjimi eksperimenti so raziskovalke in raziskovalci preverili, ali bi šimpanzi kuhali tudi drugo hrano. Nekateri šimpanzi so “skuhali” tudi korenje, ki je v eksperimentih nadomestilo krompir. Tudi če so morali hrano prenesti iz enega konca prostora v drugega, da so si jo skuhali, so to storili. Za kratek čas so si tudi shranili kose krompirja, da so jih lahko skuhali, ko je bila “pečica” na voljo.

Na pol prostoživeči šimpanzi iz zavetišča v Demokratični republiki Kongo torej “znajo” “kuhati”. A v resnici zgolj posedujejo nekatere veščine in znanja, ki ljudem omogočajo pravo kuhanje. Šimpanzi so razumeli, da če dajo kos surovega krompirja v “pečico” in počakajo, dobijo ven kuhan krompir, ki jim je šel bolj v tek kot surov. To ni nenavadno; tudi druge živali raje jedo kuhano hrano, če je le na voljo. Šimpanzi so torej razumeli vzročnost med “pečico,” pretečenim časom in kuhano hrano. Z dodatnim poskusom, pri katerem so lahko kos krompirja dali v nedelujočo “pečico,” so šimpanzi večkrat izbrali delujočo. Raziskovalke in raziskovalci so se prepričali o uvidu šimpanzov tudi tako, da so jim ponudili kos krompirja ali pa kos lesa. Šimpanzi so pravilno ugotovili, da je kos lesa nesmiselno kuhati, saj to ni jed. Tako ga niso vstavljali v “pečico.”

Vse to le potrjuje, da imajo šimpanzi sposobnost vzročnega logičnega sklepanja. Šimpanzi so uvid v to, kaj je namen “pečice,” prenesli na novo hrano. Izkazali so tudi zmožnosti samonadzora, ko so morali na hrano počakati in jo za kratek čas postaviti v “pečico.” Poleg tega so pokazali tudi sposobnost načrtovanja v prihodnosti, v primerih, ko so si hrano shranili, da so jo skuhali, ko je bila “pečica” na voljo. V zmnožnost načrtovanja prihodnosti pri drugih živalih kar nekaj raziskovalk in raziskovalcev dvomi. A opisana raziskava je pokazala, da šimpanzi le posedujejo nekatere psihološke in kognitivne zmnožnosti, ki bi jih nekateri radi pripisovali le ljudem. Zelo verjetno imamo ljudje te veščine skupne tudi še z drugimi primati, ne le s šimpanzi. Prav gotovo so našim prednicam in prednikom, in nam še vedno, vsi te mehanizmi omogočili kuhanje in še marsikaj drugega. A šimpanzi in druge živali še vseeno niso sami razvili pečice, odkrili ognja ali razvili recepta za najslajše piškote.

Veščine, ki so jih šimpanzi izkazali v poskusu, le niso pravo kuhanje. Tega se zavedata tudi avtorica in avtor raziskave. V sklepu raziskave namreč omenjata tudi, da šimpanzi v svoji prehrani v divjini nimajo veliko gomoljev. Nekateri gomolji so slab vir hranil, tudi prebaviti jih je težje, če niso kuhani. Tako je bila uporaba krompirja in korenja morda neprimerna za razumevanje vedenja šimpanzov. Poleg tega v članku izpostavijo tudi družbeno naravo kuhanja. V človeških skupnostih je kuhanje in kasneje tudi obed skupinska dejavnost. Šimpanzi pa le niso tako zelo družbena in povezana vrsta kot ljudje. Vsekakor pa bi bilo zanimivo ugotoviti, kako bi skupine šimpanzov reagirale na obstoj pečice, v opisanem eksperimentu je namreč vedno “kuhal” ali uporabljal “pečico” le en sam šimpanz.

Naj se vrnem na začetek zapisa: koliko korakov jaz naredim vsako jutro, preden pridem do skodelice kave? Šimpanzi si kave zaenkrat še ne kuhajo. Kava lepo pokaže napredek v kopičenju znanja v človeških skupnostih. Zanj smo morali udomačiti kavovce, se jih naučili obirati in zrna pripraviti za kuho. Ob vsem tem smo ljudje na različnih mestih sveta razvili različne načine priprave kave. Ne trdim, da smo nekaj posebnega nasproti drugim živalim; vsi smo različni in po svojih najboljših zmožnostih prilagojeni na okolje, v katerem živimo. Šimpanzi iz raziskave so svoje vedenje prilagodili na nenaden pojav “pečice” na njihovem terenu in so jo s pridom izkoriščali. Raziskovalke in raziskovalci so se čudili in si pridno beležili ter ugotovili, da tako različni si pa le nismo. Pa vseeno imam že tretjo skodelico kave danes na mizi.

To je to!
Z