Verjetno imamo sedaj že vsi dovolj snega in dežja. Ampak pomislite na poletni dež, ki pade po daljšem sušnem obdobju; takrat ko po dežju zadiši vse naokoli! Temu pojavu rečemo petrihor: petri kot kamen in ihor kot kri, ki naj bi tekla po žilah starogrških bogov. Avstralski raziskovalci so že skoraj 50 let nazaj raziskali ta pojav in ugotovili, da vonj, ki ga zaznamo, pride iz olj, ki jih sproščajo rastline v času suhega obdobja in med drugim tudi zaustavljajo kalitev semen. Poleg tega pa k temu vonju pripomore tudi substanca geosmin, ki jo sproščajo mikroorganizmi iz skupine Actinobacteria. Bakterije spročjao geosmin ob nastajanju spor. Tako dež udari ob tla, kar vodi do dvigovanja spor višje v zrak — takrat se sprosti tudi geosmin, ki tvori del t. i. vonja po dežju. Poleg tega k vonju po dežju prispeva tudi ozon, še posebaj ob poletnih nevihtah.
Da je beseda vonj postala beseda tedna, je kriva tudi včerajšnja Googlova prvoaprilska šala, ki so jo vstavili kar v brskalnik. Nekateri smo nasedli in veselo začeli uporabljati Googlov Nos beta ter močno prevohali svoje računalnike, kajneda? 😉 Nja, hitro sem ugotovila, da gre za šalo, saj nobena od naših psičk ni napadla računalnika in ga prevohala. Če ste šalo slučajno spregledali, si poglejte tale video o Googlovem nosu:
Ko smo že pri psih: ali veste, zakaj vonjajo veliko boljše kot mi? Psi zaznavajo kar 1000- do 10.000-krat boljše kot mi. Psi imajo v svojih nosovih kar nekajkrat več, odvisno od pasme, olfaktornih receptorjev ali celic, ki zaznajo vonjave, kot pa ljudje. Poleg tega imajo tudi večji del možganov namenjenih prepoznavanju vonjav kot pa ljudje.
Psi se v večini res zanašajo na vonj. Mimogrede, tudi vonju po dežju, ki je lahko za nekatere enak vonju zelenja, ki bo vzbrstelo, nekaterim skupinam ljudi, kot na primer zahodnoavstralskim Pitjatjantjarijem, sporoča, da bo ta dež povzročil rast. Ta pojav povezujejo z živalmi, ki jih lovijo; vse skupaj je pomembno za njihovo preživetje in prehrano. Za nekatera ljudstva, ki živijo povezana z naravo, je vonj po dežju, in verjetno še po čem, zelo pomemben. Avstralska antropologinja Diana Young to povezanost vonja in pojavov v okolju oz. pričakovanja pozelenelosti imenuje kar “kulturna sinestezija”. Jaz pa vseeno komaj čakam, da zadiši po soncu! No, pa saj bo šele za tem lahko ponovno zares zadišalo po dežju.
To je to!
Z
Piškotarna 