Čas za obdarovanje! Ah, ne maram ga! Saj, daril se že razveselim; če so presenečenja, še toliko bolj. A potem sledi tisti nelagodni občutek, ko se moraš z nečim odkupiti. Ga poznaš?
Pred časom sem začela brati knjigo ameriškega antropologa, ki dela v Združenem kraljestvu, Davida Graeberja – K antropološki teoriji vrednosti. Nisem se še prebila prav daleč, a avtor že na osmi strani omenja obdarovanje. Cinično ugotavlja, da se ekonomija ukvarja z vedenjem posameznika, medtem ko želi antropologija razumeti skupnost in odnose znotraj nje. Sledi predstavitev del pomembnih antropologov: Franz Boas je poročal o potlaču, Bronisław Malinowski o izmenjavi kula. Potlač je oblika daru, za katero stoji tekmovanje med darovalci, kdo bo dal več in si tako ustvaril boljši položaj v skupnosti. Zasledimo ga med skupnostmi na pacifiški obali ZDA in Kanade, izmenjavo kula pa med otoki Papue Nove Gvineje. Posamezniki so se po opisih etnografov podajali na daljše in nevarne poti, da bi nabrali darove – školjke in podobno okrasje, ki so ga spremenili v verižice in zapestnice. S temi darovi so si dvignili ugled. Deli obeh zgoraj omenjenih antropologov je v svoji analizi daru uporabil Marcel Mauss, ki je odkritja tudi drugih predhodnikov združil in predstavil v Eseju o daru s podnaslovom Oblike in funkcije menjave v arhaičnih družbah (Essay sur le don, 1925).
Zapestnica iz školjk ali mwaii z otoka Trobriand na Papua Novi Gvineji (vir)
Mauss je izpostavil, da naj bi bila darila prostovoljna dejanja, spontana in brez kakršnegakoli pričakovanja. A v resnici niso – za tistega, ki jih je prejel, so zavezujoča. Posamezniki se z obdarovanjem začnejo vrteti v krogu: darovalec da in na videz ničesar ne pričakuje v zameno; prejemnik dar sprejme in ga nekoč vrne z vrednostno načeloma enakim darilom; nato prvotni darovalec ponovno obdari prejemnika, tokrat morda z večjim darilom … Ali pa ne. Če nekdo v tem odnosu da več, si ustvari nadrejen položaj. Tako lahko darila ustvarjajo neenakost v družbi oz. so jo ustvarjala v skupnostih, ki so jih raziskovali Boas, Malinowski in Mauss. Zakaj pa moramo pravzaprav dar povrniti? Graeber se, ne več sledeč Maussu, sprašuje tudi to. Če prejemnik ne vrne nobenega darila, ga stigmatizirajo. Če ne pride do menjave, se v družbi razvijejo odnosi neenakosti. Če prejemnik ne vrne darila, se tako postavi v podrejeni položaj. Toda tudi vračanje darov, obdarovalne oblike menjave, usvarjajo krhke, le navidez egalitarne družbene odnose, ki pa so v resnici tekmovalni in se v njih vseeno vedno pojavlja hierarhija.
Hierarhija pa se pojavlja tudi med našimi bratranci, s katerimi imamo zadnjega skupnega prednika tam nekje pred sedmimi milijoni let – šimpanzi. Hierarhija se med šimpanzi spreminja ves čas. Skupine se ustvarjajo po načelu cepitve in združevanja (fission-fusion). Samci sodelujejo v spletkarskih, fizičnih obračunih, pri katerih tekmujejo za prevlado. A z dominantnim samcem se ostali samci lahko navidez izenačijo, če samicam darujejo meso. Leta 2009 sta raziskovalka Cristina Gomes in raziskovalec Christopher Boesh z leipziškega Inštituta za evolucijsko antropologijo objavila članek ‘Divji šimpanzi izmenjujejo meso za spolnost v daljšem časovnem obdobju’ (Wild chimpanzees exchange meat for sex on a long-term basis). Takoj so po medijih zaokrožili glamurozni šovinistični naslovi, v stilu, “Če želiš, da ti da, ji napravi večerjo”. Ah, fantje, ni tako preprosto!
Že leta 1994 so podali hipotezo, ki jo poznamo kot t. i. tezo “meso-za-spolnost” . Raziskovalci iz Leipziga so divje populacije šimpanzov preučevali slabi dve leti v nacionalnem parku Tai na Slonokoščeni obali. Opazovali so hierarhijo v skupini, vedenje osebkov (darovanje mesa, negovanje, čohljanje itd.), godna obdobja samic in občevanje parov – kdo, kdaj, s kom in kje. Raziskovalci, ki raziskujejo vedenje živali v divjini, delujejo kot nekakšen veliki brat nad njimi. Opazili so, da samci meso darujejo tako godnim kot negodnim samicam. A ko so samice godne, se vendarle bolj pogosto parijo s tistimi samci, ki so jim vsaj enkrat darovali meso. Raziskovalci so s kompleksnejšimi statističnimi metodami odstranili ostale vplive, ki bi lahko vodili do povečane privlačnosti samca. Pomemben vpliv na samičino obnašanje in voljnost do občevanja z določenim samcem je imel še njegov položaj v skupini. Tako so samci z višjim položajem lažje dobili samice.
Boesch je že v preteklih raziskavah pokazal, da so samice tiste, ki so izbirale, s katerim samcem se bodo parile, poleg tega pa šimpanzje samice tudi zelo rade varajo. Na podlagi tega vedenja je težko določiti, kdo je/bo bodoči oče mladiča. V raziskavi Gomesove in Boescha niso preverjali, v katerem delu paritvenega cikla se je samica parila s katerim samcem ter ali je bil tisti samec, ki je daroval meso, res bolj uspešen pri dejanskem razplodu.
Samica je torej tista, ki odloča kje, kdaj in s kom. Samec pa si lahko pridobi jeno pozornost z darovanjem plena ali pa z višjim položajem v skupini. Živali so opazovali skozi daljše časovno obdobje; samci so darovali meso samicam, tudi ko te niso bile godne. Mesa pa nikakor ne menjavajo neposredno za spolnost. Samice si s premišljeno izbiro zagotovijo primernega partnerja. Tisti, ki deli, je primeren; ni pa slab tudi tisti, ki ima dober položaj v skupini.
Očitno si šimpanzi in ljudje ustvarjamo svoj položaj v družbi oz. skupini tudi z darovanjem, četudi na povsem različen način. Enakost pa je težko doseči. Nelagoden občutek je očitno prisoten pri vseh.
Bill Watterson – Calvin in Hobbes
Kakorkoli, če ne pretiravamo s prevelikimi darili, ne ustvarjamo neprijetnih občutkov. Kdaj pa kdaj lahko tudi kaj darujemo brez pričakovanja, da dobimo dar tudi povrnjen. Tako ali tako nas je, kot vrsto, oblikovalo sodelovanje in ne tekmovalnost. Naj zaključim klišejsko – darila, ne prevelika, morda celo narejena doma, so najlepša.
To je to!
Z
Piškotarna 