Bozic

Včeraj smo doma postavili božično drevo. Moram pripomniti, da smo družina, “polna” božičnega navdiha; oči se je pritoževal, ko je moral pripraviti drevo; tamala je težila, da lahko dobi darila kar tako, brez drevesa; psički sta itak čudno gledali, kaj nam je, da drevo vlačimo v hišo, češ, se vam je čisto zmešalo, saj še za naju skoraj ni prostora. Samo jaz sem veselo skakala naokoli v božičkovi kapi in pela: “Rudolf, rdečenosi jelen …” Smreka se je tako nekako le okrasila, zvečer smo se najedli, Božiček nas je tudi našel in darila so se znašla pod drevesom (pri nas je božično drevo res kar konkretno drevo, smo pač vsi v familiji kar veliki :)). Psički sta prvi prišli na svoj račun in sta planili na njuno slastno salamasto darilo, nato pa je sestra razdelila še ostala. Najbolj pomembno pa je, da smo nekako preživeli ta dva najbolj kalorična dneva leta. Vsi trpimo za mačkom po preobilnih obrokih.

Naj nadaljujem v smeri torkove besede. Vse druge šege okoli božiča doma izpustimo. Rojstvo Jezusa? Po navadi praznujemo samo rojstne dneve ljudi, ki jih dejansko poznamo. Sicer pa so kristjani začeli verjeti, da je bil Jezus rojen 25. decembra, samo zato, da so lahko bolj učinkovito pokristjanjali pogane, zato so uvrstili med svoje praznike tudi zelo popularen rimski oz. poganski praznik, natančneje, praznovanje Saturnalij. Pa sem vam razkrila današnjo besedo: to je božič.

Praznovanje božiča torej izhaja iz časov poganov, ki so v rimskem času med 17. in 23. decembrom praznovali v čast boga Saturna. Saturnalije so praznovanje, s katerimi naj bi ponovno priklicali sonce in toplejše razmere, v kakršnih naj bi polja in rastlinje ponovno obrodilo. Ravno zato se ga praznuje v času sončevega solsticija, ko se po 21. decembru dnevi zanejo ponovno daljšati (mimogrede: 31. december ni najdaljša noč v letu, to je 21. december). Praznovanje saturnalij naj bi bilo eno največjih in najpomembnejših praznovanj v času Rimljanov. Ljudje so se zapijali; goli so hodili od hiše do hiše in prepevali pesmi; jedli so piškote, oblikovane v človeške figure (od tu izvira angleški gingerbread). Poleg tega so rimska sodišča za nekaj dni zaprla svoja vrata; v javnosti je bilo dovoljeno kockanje in še kaj bi se našlo. Vse to so praznovali v čast žetve in poljedeljstva. Kasneje naj bi dodali 25. december kot dan ponovnega rojstva sonca.

Zatem, v 4. stoletju, so začeli zmagoviti kristjani pokristjanjevali velike množice poganov, a njihovega praznovanja jim niso mogli odvzeti, zato so ga nekako vključili v svoje pripovedi in 25. december določili za dan Jezusovega rojstva. Vse skupaj je postalo zelo neokusno v času renesanse, ko so takratni papeži obujali nekatere poganske šege, vendar na zelo izpirjen način. Tako so na primer Jude pošiljali gole tekati po ulicah in se jim na široko smejali. Prav nič okusno; celoten “božični duh” te kar mine…

Pa vendar, naj vas božičnikovanje ne mine, saj je kar lepo nekaj dni na leto preživeti doma, ob drevesu, z darili in okusno hrano (komaj se premikam).

Mimogrede, drevesa vlačimo v hiše tudi po vzoru poganov, ki so častili drevesa. Tudi pri drugih, bolj severnih poganskih ljudstvih so bile izpričane šege čaščenja dreves. V severni in srednji Evropi so bile izpričane vaške šege okraševanja drevesa, okoli katerega so potem plesali in se zabavali. Tako je današnje božično drevo neka mešanica vseh teh šeg. Mimogrede, nekateri se trudijo narediti popolno božično drevo; meni je sicer vedno všeč nepravilnost in različnost, je pa vseeno zanimivo.

Tudi obdarovanje v tem času smo prevzeli od poganov. Najprej so nekateri ljudje obdarovali njihovega vodjo, kasneje so se obdarovanja razširila med ljudmi. Kristjani so potem to nalogo pripisali svetemu Nikolaju ali po naše Miklavžu, po angleško pa Santa Clausu.

To je to! Pa vesele praznike!

Z

*Če vam je bil zapis všeč in si želite še več, vam lahko ponudim še lanski božični piškot. Pa dober tek!