Psi in nove igrače

V času obdarovanja nekateri pomislijo tudi na obdarovanje naših najljubših štirinožnih prijateljev. Tako se je moja sestra tik pred božičnim večerom spomnila, da moramo nekaj kupiti tudi Freji in Lajki. Tisto popoldne sva se petnajst minut pred zaprtjem bližnje trgovine za male živali znašli pred pasjimi igračami. Na hitro sva izbrali dve igrači, večjo za rodezijko in manjšo za najdenko. Sestra ju je kasneje vestno zavila in že je bil čas obdarovanja. Na začetku, med večerjo, sta se obe počasi približevali bogato obloženi mizi, a ko je prišel čas za darila, sta planili pod okrašeno božično drevo in začeli vohljati med darili. Pred gobca smo jima pomolili njuna paketka: z velikim navdušenjem sta izvlekli svoji novi igrači in se zamotili za nadaljnjih nekaj minut. Kasneje sta se leno zvlekli na svoje prostore in, upam, veselo zaspali. A novi igrači sta bili zanimivi tudi naslednji dan. Še vedno sta, kljub temu da jima igrač ne manjka.

Danes sem po naključju odkrila, da so znanstvenice in znanstveniki nekaj let raziskovali, kako se psi obnašajo, ko dobijo novo igračo. Je nova igrača bolj zanimiva od starih? Imajo psi nove igrače raje kot stare? Glede na raziskavo, objavljeno v reviji Animal Cognition, je tako.

Žogaaa! Avtor: Seth Casteel (vir)

Pojav neofilije ali izkazovanje prednosti novim rečem so preučili pri sedemnajstih psih. Uporabili so pet različnih pasjih igrač. S psi se je izvajalka poskusa igrala v srednje veliki sobi. Naključno je izbrala dve izmed petih igrač in jih predstavila psu. Igrač ni poimenovala, ob desetminutnem igranju je uporabljala le izraze “prinesi” in ob stiku z igračo “pridna” oziroma “priden”.

Sledil je glavni del eksperimenta, kjer so se psi seznanili z novimi igračami. V sobo so postavili dve že znani igrači in eno novo. Raziskovalka je psom zaukazala: “Prinesi!” Ker igrač niso poimenovali, naj bi psi sami izbrali, kaj bodo prinesli. Za izpolnitev ukaza je zadostovalo, da so psi izbrano igračo ovohavali ali jo prijeli z gobcem, nekateri so jo tudi prinesli do izvajalke poskusa. Verjetnost, da bodo psi izbrali novo igračo, je bila 0,33. Če bi psi izbirali naključno, bi v tretjini primerov pričakovali, da bodo izbrali novo igračo. V treh zaporednih eksperimentih, s tremi različnimi novimi igračami in dvema že znanima, so psi izbirali nove igrače v vsaj dveh tretjinah primerov. Psem so očitno všeč nove stvari in igrače.

Patricia Kaulfuß in Daniel S. Mills povezujeta pasjo preferenco za nove igrače tudi z udomačitvijo psov. Neotenija bi lahko bila izbrana kot posledica udomačitve, saj jo pri psih povezujejo z raziskovanjem novih okolij in z inovativnim vedenjem.

Rezultati raziskave bodo uporabni tudi za zasnovo novih eksperimentov na področju živalske kognicije. Pri raziskavah vedenja pogosto uporabljajo nove igrače in dražljaje, pri tem pa znanstvenice in znanstveniki ne merijo odzivov na same novosti, ki so morda v resnici pomembne za samo vedenje živali.

V diskusiji predstavljenega članka, tako omenijo tudi slavnega border collija Rica, ki so ga raziskovalke in raziskovalci z Inštituta Maxa Plancka v Leipzigu naučili imena skoraj 200 različnih predmetov. Ricu so predstavili nekaj že znanih predmetov in novega. Pes je v primeru, če imena predmeta še ni poznal, prinesel novega. Prihajalo je do procesa izločevanja, tako da je Rico postal pes z bogatim “besednim zakladom”. Morda pa je ob prepoznavi ostalih že znanih predmetov le izbiral novega, ne da bi povezal ime z novim predmetom. Nov predmet ga je morda samo malo bolj pritegnil kot že znani predmeti. V vsakem primeru je na koncu prepoznaval skoraj 200 različnih predmetov in jih uspešno prinašal na ukaz.

Kakorkoli že, sestra je imela prav. Kot pravi znanost, imajo psi radi novosti. Naši dve psički sta bili po božičnem večeru nadvse zadovoljni z novima igračama. Tako navdušeni, da sta jih vzeli kar na svoj prostor. Verjetno sta bili tudi veseli, ker sta bili vključeni v obdarovanje.

To je to!
Z

*Nove pasje igrače lahko z nekaj domišljije naredite tudi sami. Sestra ponavadi poišče stare kose blaga in jih zveže v verige, psički sta navduršeni.

Bozic

Včeraj smo doma postavili božično drevo. Moram pripomniti, da smo družina, “polna” božičnega navdiha; oči se je pritoževal, ko je moral pripraviti drevo; tamala je težila, da lahko dobi darila kar tako, brez drevesa; psički sta itak čudno gledali, kaj nam je, da drevo vlačimo v hišo, češ, se vam je čisto zmešalo, saj še za naju skoraj ni prostora. Samo jaz sem veselo skakala naokoli v božičkovi kapi in pela: “Rudolf, rdečenosi jelen …” Smreka se je tako nekako le okrasila, zvečer smo se najedli, Božiček nas je tudi našel in darila so se znašla pod drevesom (pri nas je božično drevo res kar konkretno drevo, smo pač vsi v familiji kar veliki :)). Psički sta prvi prišli na svoj račun in sta planili na njuno slastno salamasto darilo, nato pa je sestra razdelila še ostala. Najbolj pomembno pa je, da smo nekako preživeli ta dva najbolj kalorična dneva leta. Vsi trpimo za mačkom po preobilnih obrokih.

Naj nadaljujem v smeri torkove besede. Vse druge šege okoli božiča doma izpustimo. Rojstvo Jezusa? Po navadi praznujemo samo rojstne dneve ljudi, ki jih dejansko poznamo. Sicer pa so kristjani začeli verjeti, da je bil Jezus rojen 25. decembra, samo zato, da so lahko bolj učinkovito pokristjanjali pogane, zato so uvrstili med svoje praznike tudi zelo popularen rimski oz. poganski praznik, natančneje, praznovanje Saturnalij. Pa sem vam razkrila današnjo besedo: to je božič.

Praznovanje božiča torej izhaja iz časov poganov, ki so v rimskem času med 17. in 23. decembrom praznovali v čast boga Saturna. Saturnalije so praznovanje, s katerimi naj bi ponovno priklicali sonce in toplejše razmere, v kakršnih naj bi polja in rastlinje ponovno obrodilo. Ravno zato se ga praznuje v času sončevega solsticija, ko se po 21. decembru dnevi zanejo ponovno daljšati (mimogrede: 31. december ni najdaljša noč v letu, to je 21. december). Praznovanje saturnalij naj bi bilo eno največjih in najpomembnejših praznovanj v času Rimljanov. Ljudje so se zapijali; goli so hodili od hiše do hiše in prepevali pesmi; jedli so piškote, oblikovane v človeške figure (od tu izvira angleški gingerbread). Poleg tega so rimska sodišča za nekaj dni zaprla svoja vrata; v javnosti je bilo dovoljeno kockanje in še kaj bi se našlo. Vse to so praznovali v čast žetve in poljedeljstva. Kasneje naj bi dodali 25. december kot dan ponovnega rojstva sonca.

Zatem, v 4. stoletju, so začeli zmagoviti kristjani pokristjanjevali velike množice poganov, a njihovega praznovanja jim niso mogli odvzeti, zato so ga nekako vključili v svoje pripovedi in 25. december določili za dan Jezusovega rojstva. Vse skupaj je postalo zelo neokusno v času renesanse, ko so takratni papeži obujali nekatere poganske šege, vendar na zelo izpirjen način. Tako so na primer Jude pošiljali gole tekati po ulicah in se jim na široko smejali. Prav nič okusno; celoten “božični duh” te kar mine…

Pa vendar, naj vas božičnikovanje ne mine, saj je kar lepo nekaj dni na leto preživeti doma, ob drevesu, z darili in okusno hrano (komaj se premikam).

Mimogrede, drevesa vlačimo v hiše tudi po vzoru poganov, ki so častili drevesa. Tudi pri drugih, bolj severnih poganskih ljudstvih so bile izpričane šege čaščenja dreves. V severni in srednji Evropi so bile izpričane vaške šege okraševanja drevesa, okoli katerega so potem plesali in se zabavali. Tako je današnje božično drevo neka mešanica vseh teh šeg. Mimogrede, nekateri se trudijo narediti popolno božično drevo; meni je sicer vedno všeč nepravilnost in različnost, je pa vseeno zanimivo.

Tudi obdarovanje v tem času smo prevzeli od poganov. Najprej so nekateri ljudje obdarovali njihovega vodjo, kasneje so se obdarovanja razširila med ljudmi. Kristjani so potem to nalogo pripisali svetemu Nikolaju ali po naše Miklavžu, po angleško pa Santa Clausu.

To je to! Pa vesele praznike!

Z

*Če vam je bil zapis všeč in si želite še več, vam lahko ponudim še lanski božični piškot. Pa dober tek!