“Zrcalce, zrcalce na steni povej, ali je moja rit najlepša med vsemi resus makaki na svetu?” Morda si je takšno vprašanje zastavila katera izmed petih opic, ki so se priučile samoprepoznave v ogledalu in o katerih poročajo kitajske znanstvenice in znanstveniki v znanstveni reviji Current Biology.
Samozavedanje (self-awareness) naj bi bila le človeška lastnost, ki nam med drugim omogoča tudi prepoznavanje čustev in želja drugih. Eden izmed predhodnikov samozavedanja je samoprepoznava (self-recognition). Ljudje sebe prepoznamo v ogledalu ali v odsevu, to sposobnost razvijemo že pri dveh letih. Raziskave so pokazale, da se v zrcalu lahko prepoznajo tudi nekatere človeku podobne opice, šimpanzi in orangutani. Nekateri poročajo o zmožnostih samoprepoznave tudi pri azijskih slonih, delfinih in srakah.
Žival je sposobna samo sebe prepoznati, če opravi test z ogledalom in markacijo (mark test). Test je leta 1970 razvil evolucijski psiholog Gordon Gallup Jr.. Živali, ki sodeluje v raziskavi, na telo, ponavadi na obraz, narišejo barvno piko, ki nima vonja in ne draži kože. Potem spremljajo, ali se osebek dotakne pike, ko je pred ogledalom, ali ne, in ali se dotakne pike tudi če ni pred ogledalom. Test opravijo vsi osebki, ki, po tem ko se znajdejo pred ogledalom, zaznajo in prepoznajo, da je pika na njihovem obrazu. Prepoznava pomeni, da se osebek dotakne pike na obrazu.
Gallup je test razvil, ko je skupino šimpanzov v ujetništvu postavil pred ogledalo. Pravzaprav je med šimpanze postavil ogledalo in spremljal njihove odzive. Sprva so bili šimpanzi agresivni proti novim prikaznim, a sčasoma so se začeli v njih prepoznavati sami sebe. Da bi zares dokazal, da so se šimpanzi prepoznali, je razvil test za samoprepoznavo z ogledalom. V postopku testiranja je živali uspaval, jim narisal pike in spremljal, ali se posameni osebki dotaknejo pik in jih prepoznajo kot del njihovih obrazov. Večina šimpanzov v skupini je test opravila. Pikast “make up” na obrazu jim verjetno ni bil prav nič všeč.
“Je rdeča pika na mojem obrazu?” ali “Kaj pa imaš ti tukaj rdečo piko?” Kdo ve, kaj se plete po glavah resus makakov. (vir)
Še nedavno so trdili, da se ostale opice v ogledalu ne prepoznajo. Nova raziskava, kjer so resus makake naučili prepoznavati svoja telesa v ogledalu, morda ponuja drugačen odgovor. Posamezne osebke so od dva do pet tednov postavljali pred ogledalo in v njih usmerjali rdeč laserski žarek, ki je dražil kožo živali. Vsakič, ko se je resus makak dotaknil pike, je dobil slastno nagrado. Šlo je torej za enega izmed načinov pogojevanja. Po določenem času resus makakov niso več osvetljevali z dražečim laserskim žarkom, nadomestil ga je navaden laserski žarek, ki ni dražil kože. Na koncu so jim tudi narisali rdeče pike in bili so nared za test samoprepoznave pred ogledalom. Nekateri resus makaki, ravno peterica iz skupine sedmih, je test opravila z odliko.
Kmalu za tem, ko so spoznali čare zrcala in se priučili samoprepoznave, so začeli raziskovati svoja telesa in gledati tiste predele, ki so sicer težje vidni. Z največjo radovednostjo in zanimanjem so si ogledali zadnje plati in genitalije. Tudi to naj bi bil posreden dokaz, da so jih raziskovalci in raziskovalke uspešno naučili samoprepoznave v ogledalu.
A Gordon Gallup Jr., začetnik raziskovanja samoprepoznave pri živalih, v komentarjih opisane raziskave opozarja, da so se resus makaki zgolj naučili nekaj novega in da to še ne pomeni, da so tudi razumeli, da vidijo sami sebe. Razumevanje, kaj so videli, pa bi bilo nujno za samozavedanje. Tega vedenja tudi v sami raziskavi ne omenjajo. Skromno priznajo, da so odkrili le, da lahko resus makake naučimo samoprepoznave v ogledalu in samoprepoznava še ne pomeni samozavedanja. Za to potrebujemo kaj več kot le zrcalce.
To je to!
Z
Piškotarna 