Hodeči sorodniki kengurujev

Ali je človeško telo zgrajeno za hojo ali pa je hoja oblikovala človeško telo? Kdo ve. Skupina harvardskih znanstvenikov sicer trdi, da se je človeško telo tako razvilo tudi zaradi vzdržljivostnega teka. Predniki ljudi so svojemu plenu sledili dalj časa, ga izmučili in lažje ujeli ter si s tem priskrbeli večerjo. A, tudi nekateri drugi primati znajo hoditi po dveh nogah. Meniš, da je morda še katera druga žival hodi po dveh nogah?

Na noge se postavljajo surikati in nekateri psi, ki nerodno postopajo po zadnjih ali sprednjih tacah, in kenguruji, ki veselo skačejo po dveh nogah in si pri tem pomagajo z dolgim, močnim repom. Seveda poznamo še emuje, ki spretno in hitro tečejo po dveh in druge ptiče.

A nekateri izmed izumrli sorodnikov kengurujev iz poddružine Sthenurinae so verjetno tudi stopicljali po dveh nogah. Vsaj tako pravijo v raziskavi, ki je bila objavljena z znanstveni reviji Plos One pod naslovom Gibanje izumrlih ogromnih kengurujev: So bili sthenurini neskakajoče pošasti? (Locomotion in Giant Extinct Kangaroos: Were Sthenurines Hop-Less Monsters?). V tej raziskavi so preučili ter primerjali 66 okostij danes živečih vrst kengurujev in 76 okostij vrst izumrlih sorodnikov kengurujev; od teh je bilo 71 okostij sthenurinov.

Rekonstukcija Sthenurus stirlingi (vir)

Sthenurini ali »kratkoobrazni iskalci« (short-faced browsers), tako jih poimenujejo, ker naj bi bil njihov obraz zelo podoben zajčjemu, so živeli med obdobjema pred 12 in pol milijona let vse do pred 30 tisoč leti. Glede na najdene fosile znanstveniki sklepajo, da so največji primerki te poddružine tehtali kar 240 kg in bili visoki vse tja do dveh metrov. Raziskovalke in raziskovalci so predvideli, da bi taki velikani težko skakljali tako lahkotno, kot to počnejo danes živeči kenguruji.

Okostje (A) Sthenurus stirlingi in (B) Macropus giganteus (zahodni sivi kenguru) (vir)

In ravno pri vrstah, ki so dosegle zavidljivo višino in težo, so opazili, da imajo podobno zgradbo kosti in telesa kot danes živeče bipedalne ali dvonožne vrste živali, kot je na primer človek. Njihove medenične kosti so se razpirale na robovih, imele so tudi večjo površino, kamor so se lahko pripele močne mišice, ki naj bi ohranjale telo v stoječem položaju, ko so velikani in velikanke stale le na eni nogi. Imeli naj bi tudi večje boke. Poleg tega kažeta struktura kosti in zgradba telesa, da so bili prilagojeni na prestopanje z ene noge na drugo. Verjetno se nas večina niti ne zaveda, da medtem ko hodimo, ves čas pravzaprav stojimo na eni nogi, pri tem pa nogi izmenjujemo in naše telo lovi ravnotežje. Raziskovalke in raziskovalci predvidevajo, da so ti gromozanski vrečarji stopicljali po prstih in tako hodili po dveh nogah ter pri tem niso skakali. Tudi njihova hrbtenica in rep nista bila bila tako močna kot pri danes živečih kengurujih.

Poleg dvonožnih in skakajočih vrečarjev je zanimiv tudi ‘petnožni’ način hoje, ki ga lahko opazimo pri danes živečih kengurujih. Ko ti ne skačejo, hodijo po prednjih tačkah in zadnjih nogah, zraven pa si pomagajo še z repom. Torej so petnožni!

Ah, ti kenguruji!

To je to!
Z

Semelpario

Beseda semelpario izvira iz latinščine. Semel pomeni enkrat, pario pa zaploditi. Govorila bom o organizmih, ki se parijo samo enkrat oz. v enem obdobju v svojem življenju. Tovrstno paritev imenujejo tudi zaploditev “big bang”. Parijo se enkrat, takrat na veliko, in poginejo.

Prejšnji teden sem preživljala vikend s prijatelji kognitivci v Sežani. Slučajno se je zgodilo, da sem ob tem, ko sem prišla na vrt k prijatelju M., najprej zagledala bogomoljko. (Morda imamo biologi veliko afiniteto do žuželk okoli nas.) Ker se je nahajala na vratih pri vhodu v hišo, sem jo navdušeno vzela v roke in jo želela prestaviti na travnik. Takrat pa so se oglasili fantje: “Joj, fuj, bogomoljka! Grozne so.” Hitro smo ugotovili, v čem je problem. Bogomoljke niso prav nič prijazne do samcev, ko se ti parijo z njimi. Paritev samcev bogomoljk je enkraten dogodek. Samica med parjenjem samcu poje glavo. S tem si priskrbi dodatne proteine, ki omogočajo nastanek jajčec in s tem večjo možnost, da bosta z ubogim brezglavim samcem imela male bogomoljčke. Seveda moji prijatelji (moški spol) nad njimi niso navdušeni; kar malo se bojijo teh malih vesoljčastih dam. Več si poglejte v videu.

Enkratna paritev je znana tudi pri nekaterih vrstah žuželk in rib (lososi). Najdemo pa jo tudi pri sesalcih, in sicer pri mišim podobnih vrečarjih iz rodu Antechinus. Slednji živijo v Avstraliji in na Novi Gvineji. Samci iz dvanajstih vrst se intenzivno pripravljajo na obdobje parjenja in vso energijo vlagajo v tiste priložnosti, ko si lahko podredijo samico. Ob tem jim naraste raven testosterona (moški spolni hormon; nastaja v modih) in stresnih hormonov, oslabi pa jim imunski sistem. Po načelu »živi hitro, umri mlad« kmalu po parjenju poginejo. Enkratno paritev bi v primeru antechinusov lahko poimenovali kar samomorislka reprodukcija. Vseeno jim je, ko jim začne odpadati dlaka in pride do notranjih krvavitev. Njihovo telo izkorišča mišično tkivo, s čimer si pridobi še tisto malenkost več energije za uspešen razplod. Na koncu tega enkratnega obdobja je, komaj leto dni star, antechinus dokončno izmozgan. Kmalu se njegovo kratko življenje sladko konča.

Kako je mogoče, da se je razvilo kaj takšnega? Bi to lahko bila adaptacija?

Spolna selekcija je vodila do adaptacije, ki bi jo lahko poimenovali kar živi hitro, umri mlad. Možnih razlag je več. Nekateri trdijo, da veliko samic antechinusov ne preživi obdobja, ko imajo mladiče, zato je za samca bolje, da se v paritvenem obdobju pari s čim več samicami. To mu omogoči, da bo njihov dedni material šel v naslednje generacije. Naslednja razlaga predstavlja samce kot altruistične. S tem da poginejo, omogočijo samici in potomcem več virov hrane. Nekateri pa celo menijo, da do tega pride zaradi posebne skupine osebkov, ki se je zapletla v neko čudaško obliko razmnoževanja na podlagi posebnosti evolucijske zgodovine. V to kompleksno biološko razlago se v glavnem niso spuščali.

Antechinus (Vir)

Da bi stvari prišli do dna, so Diana Fisher in njena raziskovalna skupina primerjali osebke kar dvainpetdesetih vrst iz rodu Antechinus, ki so prihajali z različnih geografskih območij – Avstralije, Nova Gvineje in Južne Amerike. Ugotovili so, da vrste, kjer samci umrejo kmalu po akciji, prihajajo iz območij pod ekvatorjem. Njihovo geografsko lego so povezali s količino razpoložljive hrane. Antechinusi se hranijo z žuželkami. Odkrili so, da v teh krajih prihaja do visokega sezonskega nihanja v količini hrane. Paritveno obdobje poteka tik pred tem, ko je hrane v izobilju. Takrat je večja verjetnost, da bo samica lahko uspešno skotila mladiče in jim nudila zadosti hrane, da odrastejo. Pri nekaterih vrstah je paritveno obdobje dolgo le nekaj dni. Samice pa so zelo promiskuitetne; rade se novačijo s čim več samci. To pomeni, da več samic, ko jih samec oplodi, večja je verjetnost, da bo njegov dedni material prešel v naslednjo generacijo. Torej mora biti fant tistih nekaj dni stoodstotno pripravljen na akcijo.

Raziskovalci so odkrili tudi korelacijo med samomorilskim parjenjem in velikostjo mod. Če so samci iz določene vrste umirali po parjenju, so imeli večja moda. Večja moda, več sperme in samci, ki so vložili največ v količino svojih spermijev, bodo imeli več potomcev. Zanimivo je tudi, da njihovo parjenje traja v povprečju kar skoraj dobrih devet ur. Res so pripravljeni na akcijo! In bolj ko so pripravljeni in več sperme ter energije, kot je imajo, več samic bodo lahko oplodili in večja je možnost, da gre ravno njegov dedni material naprej v naslednje generacije. Medtem parjenje ostalih vrst iz rodu Antechinus traja v povprečju štiri ure.

Dolgo trajajoče občevanje in velika moda v zameno za smrt. Kratko, a sladko življenje antechinusov.

To je to!

Z

*Če kdo pozna slovenska izraza za samelparity ali za rod Antechinus, prosim, da ju deli v komentarju.

Kenguru

Končno sem dočakala dan, ko vam lahko predstavim mojo najljubšo žival. Je že res, da obožujem naši kuži. Ampak jaz, že vse odkar sem bila otrok otroštva, verjamem v kenguruje.

Kenguruji so zanimivi, imajo močan rep, hodijo, oprostite, skačejo po dveh in imajo vrečo, kjer se mladič razvija kar 190 dni, potem pa počasi teden za tednom osvaja svet okoli sebe. Po 235 dneh v vreči jo šele zares zapusti. Mladiči se skotijo, preden so dovolj razviti za samostojni razvoj izven maternice. Maternico zapustijo že po 33 dneh, pri približni velikosti fižolčka, in se odpravijo na nekajminutno težko pot v vrečo. Potem sledi nadaljnji, skoraj osemmesečni razvoj.

Samica je pripravljena na ponovno oploditev takoj, ko mladič zapusti maternico in se prestavi v vrečo. Če pride do oploditve, začne oplojeno jajčece mirovati (stanje dormance) in počaka, da se najprej razvije mladič v vreči. Ta pojav imenujemo embrionalna diapavza. Kasneje, ko zapusti vrečo, se zarodek naprej razvija do stopnje, ko je novi mladiček pripravljen na pot do vreče.

Še bolj zanimivi so celotni spolni organi teh živali. Samica ima tako kar tri nožnice (vagine) – stranski dve sta namenjeni prihodu semena v eno izmed maternic do jajčeca. Srednja pa je namenjena temu, da mali Joey (tako se reče malemu kengurujčku) odide v svet ali iz maternice v vrečo. Kengurujski samci so se morali prilagoditi na dve nožnici samic – no proces prilagajanja je moral biti sočasen. Tako imajo kenguruji penis, razcepljen na dva dela.

Samica je tako lahko pravzaprav ves čas noseča oz. pripravljena na novega mladiča.

Največji živeči vrečar je rdeči veliki kenguru (Macropus rufus). Samci lahko skočijo  v dolžino kar 9 m. V povprečju so visoki okoli 1,5 m. Imajo stalno telesno temperaturo okoli 36ºC. So herbivori, jedo samo rastlinsko hrano in živijo v manjših skupinah po dve do štiri živali skupaj. Samice pogostokrat živijo skupaj s mladiči. Na večjih območjih so vmes tudi samci, ki postanejo bolj samotarski, ko izgubijo status alfa samca.

Malo za zabavo: I am a kangoroo, boing, boing, boing

 

Pa še zares zanimiva zgodba o evoluciji in razvoju vrečarjev (marsupial). Le od kod so se vzele te posebne živali? Mimogrede: med vrečarje, poleg kengurujev, sodijo še vombati, koale, oposumi, posumi in tasmanski vragi.

 

Kdo gre z mano v Avstralijo, kenguruje pozdravit?

To je to!
Z, the kangaroo