Glasilke

Koale so kar luštne. Poglej si spodnji video; kako šele z globokim glasom šarmirajo koalji samci.

Hmmm, ali pa NE! Tole ‘smrčanje’ ne zveni prav nič privlačno. Ali je to res paritveni klic koal, se še ne ve, je pa vsekakor zanimivo, da so tako male živali sposobne izvajati tako nizke tone. To jim omogoča na novo odkriti organ, ki se nahaja v njihovem grlu.

Prisrčna zaspana koala. No, kljub ‘rigsmrčbrundu’, so kar luštne.

Grlo je sprednji del sapnika. V grlu se pri dvoživkah, plazilcih in sesalcih nahajata glasilki. Par elastičnih membran, ki proizvajata zvoke, ko zrak skozi sapnik zapušča pljuča. Višina zvoka je odvisna od napetosti glasilk, ki jih nadzorujejo mišice in hrustanec v grlu. Mišice so pod nadzorom vagusnega živca. Razliko med običajno globljim moškim in višjim ženskim glasom lahko pripišemo dolžini in debelini glasilk. Za tiste z neobčutljivimi želodci pa še video glasilk v akciji.

Koale le niso tako velike, da bi imele sposobnost tvorjenja tako globokih tonov, kot jih lahko proizvedejo sloni. Ti nizki toni so kar dvajsetkrat nižji, kot bi jih pričakovali od živali velikosti koal. Zato so znanstveniki z Univerze v Sussexu, ob pomoči Inštituta za živalske vrtove in živali v divjini v Leipzigu preučili posmrtne ostanke nekaj koal. Svoje izsledke so objavili v znanstveni reviji Current Biology.

Ugotovili so, da imajo koalji samci poseben organ, ki jim omogoča šarmirati naokoli z globokimi toni. Nov organ so poimenovali nebne glasilke (velar vocal folds). Našli so jih za mehkim nebom ali velumom (poglej sliko). Nebne glasilke so trikrat daljše od tistih v grlu, petnajstkrat širše in štirinajstkrat globlje. Poleg tega, če povzamem po zapisu blogerja Eda Yonga, kar 700-krat težje. Po izračunu naj bi to omogočalo koalam doseči celo zvoke, nižje od desetih hertzov. (Za primerjavo, mi v povprečju slišimo v območju med 20 do 20000 Hz.) Vsekakor jim omogoča zgornji ‘rigsmrčbrund’ (v videu).

Slika preseka glave koale. Modro – ustna votlina; zeleno – nosni trakt; svetlo rdeče – mehko nebo ali velum; temno rdeče – nembne glasilke; temno modro – grlo; glasilke – zeleno. (vir)

Če se je ta organ res razvil za osvajanje samic, ni znano. Večji samci imajo verjetno večje nebne glasilke. To jim omogoča proizvodnjo nižjih tonov, kar bi lahko samice uporabile kot vodilo za izbiro najboljšega samca. Poleg tega to omogoča tudi samcem, rivalom, da vedo, kje je večji samec in se mu izognejo. Lahko pa bi šlo tudi za adaptacijo, ki omogoča komunikacijo na večjem območju. Koale imajo namreč tudi posebno strukturo v ušesih, ki jim omogoča zaznavo teh nizkofrekvenčnih tonov. Kdo ve, zakaj ‘rigsmrčbrund’? Vsekakor bodo nadaljnje raziskave še zanimive.

To je to!

Z

Kenguru

Končno sem dočakala dan, ko vam lahko predstavim mojo najljubšo žival. Je že res, da obožujem naši kuži. Ampak jaz, že vse odkar sem bila otrok otroštva, verjamem v kenguruje.

Kenguruji so zanimivi, imajo močan rep, hodijo, oprostite, skačejo po dveh in imajo vrečo, kjer se mladič razvija kar 190 dni, potem pa počasi teden za tednom osvaja svet okoli sebe. Po 235 dneh v vreči jo šele zares zapusti. Mladiči se skotijo, preden so dovolj razviti za samostojni razvoj izven maternice. Maternico zapustijo že po 33 dneh, pri približni velikosti fižolčka, in se odpravijo na nekajminutno težko pot v vrečo. Potem sledi nadaljnji, skoraj osemmesečni razvoj.

Samica je pripravljena na ponovno oploditev takoj, ko mladič zapusti maternico in se prestavi v vrečo. Če pride do oploditve, začne oplojeno jajčece mirovati (stanje dormance) in počaka, da se najprej razvije mladič v vreči. Ta pojav imenujemo embrionalna diapavza. Kasneje, ko zapusti vrečo, se zarodek naprej razvija do stopnje, ko je novi mladiček pripravljen na pot do vreče.

Še bolj zanimivi so celotni spolni organi teh živali. Samica ima tako kar tri nožnice (vagine) – stranski dve sta namenjeni prihodu semena v eno izmed maternic do jajčeca. Srednja pa je namenjena temu, da mali Joey (tako se reče malemu kengurujčku) odide v svet ali iz maternice v vrečo. Kengurujski samci so se morali prilagoditi na dve nožnici samic – no proces prilagajanja je moral biti sočasen. Tako imajo kenguruji penis, razcepljen na dva dela.

Samica je tako lahko pravzaprav ves čas noseča oz. pripravljena na novega mladiča.

Največji živeči vrečar je rdeči veliki kenguru (Macropus rufus). Samci lahko skočijo  v dolžino kar 9 m. V povprečju so visoki okoli 1,5 m. Imajo stalno telesno temperaturo okoli 36ºC. So herbivori, jedo samo rastlinsko hrano in živijo v manjših skupinah po dve do štiri živali skupaj. Samice pogostokrat živijo skupaj s mladiči. Na večjih območjih so vmes tudi samci, ki postanejo bolj samotarski, ko izgubijo status alfa samca.

Malo za zabavo: I am a kangoroo, boing, boing, boing

 

Pa še zares zanimiva zgodba o evoluciji in razvoju vrečarjev (marsupial). Le od kod so se vzele te posebne živali? Mimogrede: med vrečarje, poleg kengurujev, sodijo še vombati, koale, oposumi, posumi in tasmanski vragi.

 

Kdo gre z mano v Avstralijo, kenguruje pozdravit?

To je to!
Z, the kangaroo