Primerek

Genom sesalcev ima zanimivo lastnost: pogostokrat ga sestavljajo endogeni retrovirusi. Endogeni pomeni, da se nahajajo znotraj genoma, torej vstavljeni v DNA organizma. Retrovirusi pa so posebni virusi RNA, ki postanejo s pomočjo encima reverzne transkriptaze, del gostiteljeve DNA. Vrinejo se v zarodne celice in se tako lahko širijo med generacijami. Človeški endogeni retrovirusni elementi predstavljajo kar med 5 in 8 odstotkov človeškega genoma. Ko se eksogeni ali zunaji, še ne vstavljeni, se lahko retrovirusi vključijo v DNA gostitelja, lahko pa vodijo tudi do nastanka različnih bolezni. Takšni so na primer onkogeni ali geni, ki lahko vodijo v rakasto obolenje. Čez čas, ob večkratnem podvojevanju DNA, se njihov zapis zaradi mutacij, delecij ipd. dednega gradiva spremeni in njihova sposobnost povzročanja bolezni upade, tako da pride na koncu do zaustavitve njihove aktivacije.

Zaradi vključevanja v različne vrste in na podlagi njihovega spreminjanja skozi čas, so zanimivi za evolucijsko raziskovanje vrst in populacij. Lahko pa preučujemo tudi zgolj pot retrovirusov iz eksogenega v endogeno stanje. Če je endogeni retrovirus prešel v genom neke vrste šele pred kratkim (gledano evolucijsko), še ni prišlo do sprememb v tem delu genskega zapisa in ga lahko povežemo s kakšnim izmed eksogenih retrovirusov, ki se širijo znotraj določene vrste. Nekaj podobnega se dogaja med koalami v Avstraliji.

Koalji retrovirus (KoRV) se vstavlja v različne populacije koal, a vse še nimajo tega retrovirusnega dela genoma. Najdemo ga v skoraj vseh koalah, ki živijo na severu Avstralije. Manj osebkov pa je okuženih na jugu Avstralije in na manjših priobalnih otokih.

Tako lahko raziskovalke in raziskovalci spremljajo vstavljanje retrovirusa v genom v resničnem času. Pričakovali so, da naj bi retrovirusi prešli v genom koal pred kakšnimi stotimi ali dvestotimi leti. Tako so pri starejših vzorcih pričakovali manjše število osebkov z vstavljenimi deli retrovirusnega zapisa, med mlajšimi vzorci pa naj bi jih bilo več. Da bi vse skupaj boljše razumeli, so prebrskati tudi po gradivih iz preteklosti. Tovrstna raziskava ima tudi pomen za ohranitev koal. Retrovirus pri okuženih osebkih zmanjšuje odpornost koal za druge tujke, ki se lahko znajdejo v njihovem telesu, tako da deluje podobno kot človeški virus imunske pomanjkljivosti ali virus HIV. Ker število koal upada, so želeli razumeti, kaj skriva retrovirus koal.

Pred dvema letoma so izvedli mednarodno raziskavo, pri kateri so primerjali genetske vzorce, ki so jih dobili iz kož nagačenih muzejskih koal. Da bi imeli najširši možni vzorec, so pridobili vzorce iz ameriških, avstralskih, evropskih in kanadskih muzejev. V različne muzeje so na srečo že v preteklosti shranili različne živali iz različnih populacij. Poleg tega v muzejih shranjujejo najrazličnejše vzorce za namene izobraževanja in raziskovanja. (Če te to zanima, si poglej spodnji video!)

V raziskavi so uporabili do 120 let stare vzorce in ugotovili, da so bili retrovirusni deli genoma koal ohranjeni že več kot 100 let. Ta pojav le ni tako nedaven. Tako muzejski vzorci kot trenutno živeče koale imajo dele genoma, ki so jih preiskovali, praktično enake. Teh delov niso imeli vsi vzorci, tako kot jih tudi nimajo nekatere koale, ki živijo v divjini. Torej se retrovirus še vedno vključuje v genom koal. Neka druga raziskava koalam na jugu Avstralije ne napoveduje svetle prihodnosti, saj se tudi tja razširja retrovirus, ki, kot že omenjenjeno, povečuje dovzetnost koal za druge bolezni.

Če koale izginejo iz divjine, bodo ostale le še v živalskih vrtovih in muzejih. Tovrstne institucije so za raziskovanje in poznavanje narave in zgodovine prav zares zelo pomembne, vendar je divjina edini prostor, kjer naj bi živali (pre)živele.

To je to!
Z

Stradbroke Island in Mt Tamborine – peščeni otok in tropski deževni gozd

Zadnja dneva v Brisbanu sem preživela v primestju oz. na otoku in na planoti. V soboto zjutraj smo se odpeljali na tekmo hokeja na travi. Hči mojih gostiteljev ga namreč igra v prostem času. To je igra, ki so jo v Avstralijo pripeljali Angleži. Glede na število otrok, ki sem jih videla na igrišču, bi rekla, da je kar popularen.

Bolj kot igra me je presenetilo, da so dekleta in fantje igrali skupaj, imeli so mešane ekipe. Tako igrajo vse do petnajstega leta v amaterskih ligah. Ko napredujejo v zahtevnejše tekmovanje, se ločijo. Jaz sem bila nad mešanjem navdušena. Spomnila sem se na pisanje zapisnika na košarkaški tekmi za mlajše pionirje, ki sem ga izvedla kakšen mesec pred potovanjem. Gostje so na tekmo poleg desetih fantov pripeljali še dve dekleti. Sodnik je želel nasprotovati, da skupaj pa res ne morejo igrati, a smo ga nekako pomirili. Na koncu se je izkazalo, da dekleti na igrišču nista prav nič zaostajali. Tako v Avstraliji te ločnice, ki nas omejuje, nimajo. Tudi na igriščih sem zasledila, da odrasla dekleta in odrasli fantje igrajo skupaj nogomet, košarko, odbojko in netball (neko smešno, košarki podobno igro, ki so jo prevzeli od Angležev). Mogoče je to moja težava, vendar se vedno počutim nenavadno, ko grem s fanti igrat košarko. Igre z žogo obožujem, a vseeno imam velikokrat občutek, da se pri nas le preveč ločujemo po spolu. Res ne razumem, zakaj na koncu veljam za bolj »fantovsko punco«, če pač rada igram košarko in nogomet. Mogoče bi vsi morali kdaj videti, da se dekleta prav lahko kosamo s fanti pri rekreativnem zlorabljanju žoge. Prav tako pa so fantje dobrodošli na razne vadbe, ki so, ne vem zakaj, domena žensk.

Kakorkoli, med tekmo sem se trudila razvozlati pravila igre. Vse skupaj je bilo videti kot neka zelo prijazna oblika hokeja. Takoj ko je prišlo do boja za žogico med več kot dvema igralkama/igralcema, je bila igra prekinjena. Prav smešen, nežen hokej. Si prav predstavljam Avstralke in Avstralce, ko se ves čas opravičujejo, če se zaletijo: “Oprosti, oprosti, oprosti …” Sledi slavni odgovor: “Ne skrbi! (No worries!)”

Po igri hokeja smo se odpravile na peščeni otok North Stradbroke Island. Ker je otok, smo se tja odpeljale z malo večjo ladjico; mislim, da je bil gliser – na te morske zadeve se ne spoznam. Po polurni vožnji smo se znašle na peščenem otoku. Nisem vedela, kaj naj pričakujem, sem si pa mislila, da zna biti lepo. Tako je tudi bilo: veliko zelenja, še več mivke, ogromno različnih ptic. Z avtobusom smo se zapeljale do plaže na drugi konec otoka.

Peščeni otoki so znani prav za ta predel Avstralije. Straddie, kot Avstralci poimenujejo North Stradbroke Island, je prvi v verigi peščenih otokov na vzhodni obali. Veriga se sklene z otokom Fraser Island, ki ga je po poročanju sopotnic in sopotnikov vredno obiskati. Ta me čaka za naslednjič.

Ko sem pomislila na peščeni otok, mi ni bilo čisto jasno, kako to lahko obstaja. Pesek je nekaj živega; ko hodiš po mivki, se ti verjetno ne zdi ravno najbolj stabilna kamnima, kar jih je. Pa vseeno peščeni otoki obstajajo. Nastajajo v daljšem časovnem obdobju,  v več kot sto tisoč letih. Ti otoki so nastali na nižjih vulkanskih ostankih. Ob razcepitvi Avstralije in Antarktike so vetrovi, valovi in tokovi prinašali pesek proti eni celini in ga odnašali k drugi. Ustvarjali so se cikcak tokovi. Ob sočasnem dvigovanju gladine oceanov je morje prekrilo vulkanske vrhove, na teh prehodih pa se je začel zbirati pesek. V dolgem časovnem obdobju ga je bilo toliko, da je nastalo kopno. Na kopno so z vetrom in pticami ter drugimi živalmi prišla tudi semena rastlin. Ko je padel dež in so imela semena ugodne pogoje za kaljenje, je počasi prišlo do poraščenja teh otokov in so se ustvarjala mikrookolja, ki so privabila raznorazne ptice in tudi druge živali. Zato najdemo na teh otokih veliko naravnih parkov in raznolikih živalskih vrst. In ravno na Straddiju sem zagledala veličastnega kenguruja, ki se je prav nastavljal fotografskemu objektivu na vrhu razgledne točke.

Še predem pa sem zagledala kenguruja, sem se skopala v Atlantskem oceanu. Po avtobusni vožnji smo prišle na peščeno plažo, kamor so bučali veliki valovi, sinje modrega morja. Ocean je bil zelo vabljiv, a ko sem skočila v prvi val, sem ugotovila, da le ni tako topel. Vseeno sem se v razburkanem morju malo naplavala, predvsem pa uživala v valovih. Ko smo se naveličale kopanja, smo se sprehodile po obali, do skrajne severovzhodne točke otoka. Takrat sem šele ugotovila, kaj zares pomeni peščeni otok. Znašla sem se na peščeni plaži, ki se kar ni in ni končala. Sprehajale smo se ob morju. Jaz sem nadobudno opazovala rastlinje in živali, predvsem pa sem se čudila neskončnosti plaže. Nekaj neverjetnega: znašla sem se v počitniških sanjah. Po dobri uri hoje, ali pa je minilo še več časa, peščene plaže so bile res brezčasne, smo prišle do končne točke. Ravno smo si privoščile sladoled, ko se je prikazal fotogeničen kenguru. Ponovno sem bila navdušena nad tem vrečarjem. Tako Straddija nikoli ne bom pozabila. Kljub temu, da so se plaže še kar nadaljevale, smo končale naš izlet in se z avtobusom vrnile nazaj do postajališča za gliser.

Še pred tem sem se zavedla, kaj pomenijo tiste sanjske plaže v katalogih za počitnice. Zelo prijeten in lep, brezčasen in miren, občutek. Samo pesek, sonce in morje. A vseeno, moram priznati, kakšne tri dni bi mi bilo to zelo všeč. Potem bi se oceana naveličala, če seveda ne bi prijela kakšne deske ali pa maske in jo vzela s seboj v vodo. V avstralskem morju je vseeno potrebno biti previden. Saj veste, Avstralija je država, kjer te želi vse, kar leze in gre ter plava, zastrupiti ali ubiti. Okoli plaž na Straddiju imajo napeljane mreže za morske pse. V daljavi so tako opazne boje, ki držijo te mreže. Ko je nekaj tako lepo, pač ne more biti tudi zelo varno. Tudi živali so rade v lepem in čistem okolju. Vseeno sem se na celem potovanju počutila varno in tudi nobenih nevarnih živali nisem srečala.

Večer smo končali z ribo in krompirčkom (fish and chips), klasično avstralsko (no, angleško …) jedjo. Naslednji dan me je čakal obisk planote Mt Tamborine, kjer sem se sprehodila skozi pravi tropski deževni gozd. Ogromna, veličastna drevesa, z debli, ki skrivajo pravljice. Praproti in neprijetno toplo ter vlažno ozračje niso prav nič motili pogleda na visoka drevesa in najrazličnejše oblike. Upam, da se še kdaj znajdem v takem gozdu in ga bolj natančno raziščem. Po Avstraliji jih je kar veliko. Deževni gozd je bila zadnja popotniška točka v okolici Brisbana. V ponedeljek zjutraj sem odšla na letalo proti Melbournu, kjer se je moja pot končala. Še preden sem se vkrcala na letalo za domov, sem videla posebne male ptiče, ki ne letijo, lovijo ribe, živijo ob morju in se znajo toboganiti; no, vsaj tisti, ki živijo na ledenih tleh …

To je to!

Z

Brisbane – mesto, muzeji in boemstvo

Dan po obisku zavetišča Lone Pine sem se izgubljala po mestu. Zjutraj sem enkrat za spremembo malo dlje spala, v mestno središče pa sem se pripeljala šele po opoldnevu.

Brisbane ima mestno jedro ali city, kot se imenujejo središča sodobnejših mest, naokoli pa je ogromno predmestje. V predmestju so manjša naselja, poseljena s hišami in trgovskimi središči. Ko sem se na vlaku tisto dopoldne vozila mimo njih, so se mi vsi zaselki zdeli enako dolgočasni. V mestnem središču kraljujejo sodobnejše stolpnice; vse kar tekmujejo, katera bo višja in bolj drugačne oblike. A na koncu je vse skupaj videti dokaj nezanimivo. V središču Brisbana je bilo tisto petkovo dopoldne zelo živahno, a vseeno mesto ne izkazuje prepleta starejših stavb z novejšimi jeklenimi pošastmi.

Ko sem prispela do središča, sem se najprej srečala z gostiteljico A, ki me je peljala na pozno jutranjo kavo. Na kavo hodi k bližnjemu kitajskemu paru. V pogovoru mi pove, da prebivajo blizu središča predvsem zato, da lahki otroci hodijo na brisbansko državno šolo, ki je je med najboljšimi v okolici. V Avstraliji lahko otroci hodijo v državne ali zasebne šole. Obe financirajo iz državnega proračuna, le da morajo starši, katerih otrok obiskuje zasebno šolo, plačevati tudi šolnino. Zanimivo je, da ni pravila, da bi bile zasebne šole boljše od javnih. V vseh šolah so otroci oblečeni v uniforme. Tako hitro opaziš šolarke in šolarje na javnem prevozu.

Ko sva popili kavo, sem odšla naprej raziskovat betonsko džunglo. Ker nisem bila pri volji za nakupovanje in sprehode med stolpnicami, sem odšla poiskat brisbanski muzej (Museum of Brisbane). Muzej so skrili v brisbansko mestno hišo; komaj sem ga odkrila. A se je splačalo. Ne toliko zaradi muzeja kot zaradi vožnje z najstarejšim dvigalom v zvezni deželi Queensland. Z dvigalom sem se povzpela na vrh stolpa mestne hiše z odličnim razgledom nad mestom in kjer se nahajajo mestni zvonovi.

Po ogledu sem se sprehodila čez most na reki Brisbane. Domiselno poimenovanje, ni kaj! Še bolj ustvarjalno se vam bo zdelo ime, ko povem, da je Brisbane dobil ime po Siru Thomasu Brisbanu, angleškem vojaku in kolonizatorju. Ko je bilo mesto poimenovano, je gospod Brisbane vladal federaciji New South Wales. Prečkala sem torej reko Brisbane in se znašla v kulturno-muzejskem predelu. Odločila sem se, da bom odšla v muzej Queensland (Queensland Museum), saj se je v njem skrival tudi ‘Sciencentrum’. Kaj drugega kot pa znanstveni center bi me lahko bolj pritegnilo?

Ko sem odšla po vstopnico, sem odkrila, da je v muzeju tudi posebna razstava o globinah oceanov. Tako sem kupila kombinirano muzejsko vstopnico in najprej odšla nekaj tisoč metrov pod vodo, kjer sem izvedela, da so bili v najglobljem oceanu, ki sega kar 11.000 metrov pod vodo, do sedaj le trije ljudje. Pa še ti niso odšli ven iz svojih komor, saj je pritisk na dnu oceanov previsok. Pa tudi temperature na dnu morskih jarkov niso ravno človeku najbolj prijazne. Vseeno pa to ne pomeni, da tam ni življenja.

Po razstavi o globinah oceanov sem se sprehodila še skozi ostale dele muzeja. V predelu z nagačenimi živalmi so, kot v vseh ostalih muzejih, v katere sem zatavala na poti, omogočili otrokom in obiskovalcem neposreden dostop do različnih vrst. Z vsem tem obiskovalce ves čas vabijo, da so v muzeju aktivni. Na ta način se zdijo muzeji in znanje veliko bolj dostopni. Meni je bilo to zelo všeč.

Še posebaj super je bilo, ko sem prišla do znanstvenega centra (Sciencentrum). Celo nadstropje muzeja je namenjenu preizkušanju. Znajdeš se v svetu fizike, kemije in biologije ter fiziologije človeškega telesa, nevroznanosti in koščka kognitivne znanosti. Center nas povede skozi praktične primere, kjer mora biti prav vsaka vedoželjna obiskovalka ali vsak vedoželjni obiskovalec pripravljen na aktivno sodelovanje pri nalogah. Vsaki primer spremlja kratek in preprost opis, kaj se dogaja pri nekem pojavu. Tako sem vozila kolo tik ob kostkotu, ki mi je skušal slediti, in se poučila o delovanju sklepov. Iz znanstvenega centera so me skoraj spodili. Vztrajala sem vse do zadnjega, ko so začeli muzej zapirati; a nisem bila edina, ki je tako “noter padla”.

Po ogledu muzeja sem odšla ven, na obrežje reke, kjer ponujajo, kot povsod po Avstraliji, odlično urejene klopi, mize, stopnice za sedenje in sprehajalne ter kolesarske poti. Vse to je prepleteno z rastlinami in bogatim živalskim svetom. Tako sem v družbi najrazličnejših čivkajočih ptičev in regljajočih žab naredila načrt za konec popoldneva in zgodnji večer.

A. mi je ob opoldanski kavi omenila tudi, da ima zahodni del mesta, poimenovan West End, prav poseben boemski pridih. Pohajkovanje med privlačnimi knjigarnami, kavarnami in klubi je bilo kot naročeno za konec dneva. West End je pravzaprav ena sama ulica, kjer je ogromno kavarn in najrazličnejših lokalov. Vsak ima neki svoj slog, vsi so različni, a se odlično ujamejo. Na vsake toliko se je med njih vrinila kakšna knjigarna ali pa prodajalna plošč. Ta nenavadna (z)mešana ulica daje središču Brisbana njegov nasprotni pol. Za pobeg iz sveta kravatarjev zadostuje zgolj skok čez most.

V petek zvečer sem se tako prvič znašla na West Endu. Naj kar tukaj omenim, da sem prišla v soboto zvečer še enkrat. Tokrat me je gostil družinski prijatelj S. V soboto zvečer sem ugotovila, da je West End, ko zares zaživi, ravno prav drugačen, da te pritegne. Iz skoraj vseh lokalov je bilo mogoče slišati živo glasbo mešanih zvrsti. Različni ljudje so se družili ob glasbi in so bili videti srečni. Midva sva se najprej ustavila v lokalu ‘Tri opice’ (Three monkeys). Že samo ime pritegne, v prostoru pa te pričaka mešanica različnih stilov. V lokalu lahko preizkusiš najrazličnejše stole, veliko je lesenih opic, plakatov za koncerte in predstave, polno različnega zelenja in preprog, stene so okrašene … Pravzaprav je vse skupaj videti kot en velik nered, a vseeno: ko vidiš celoto, deluje super! Res zelo prijeten lokal, ki ponuja zavidljivo število vrst čaja, preseneča pa tudi s sladicami. Po Treh opicah sva prisluhnila še konceru skupine z imenom Captian Dreamboat. Fantje niso bili nič posebnega; igrali so zmes funka, indija in še česa. Vseeno pa je bil to čisto lep večer.

To je to!

Z

Brisbane – vrečarji in potomci dinozavrov

Po šestnajsturni vožnji z avtobusom sem prispela v Brisbane. Tukaj se je način potovanja malce spremenil: gostili so me namreč družinski prijatelji, ki so se pred leti preselili v Avstralijo. Moram priznati, da mi je oddih, ko ni bilo več potrebno razmišljati, kam bom odšla, kaj si bom ogledala in tako dalje, dobro del. Poleg tega sem tako malo bolj spoznala življenje tukaj spodaj.

Ko sem prišla, sem bila utrujena, tako da prvo popoldne nisem počela nič posebnega. Naslednje jutro sva se z gostiteljico A. odločili, da me bo zapeljala do zavetišča za živali Lone Pine. V njem oskrbijo in zdravijo prav avstralske avtohtone živali. Tako imajo bogato zbirko ptic, ogromno koal, kengurujev in ostalih vrečarjev ter tudi kljunaše, dinge pa še kaj bi se našlo. Ob tem v zavetišču pripravljajo tudi najrazličnejša predavanja in izobraževalne delavnice.

Prisluhnila sem predavanju o koalah in se poučila o tem, da so mladiči koal, ki jih imenujejo joey (tako imenujejo mladiče vseh vrst vrečarjev), ko se skotijo, zelo zelo majhni in morajo tako na dolgo pot do vreče, kjer se prehranjujejo z mlekom in tako počasi postanejo korenjaki in korenjakinje, ki so pripravljeni oz. pripravljene na nov svet. Kako pa najdejo vrečo? Že zelo majhni, veliki kot en fižolček (2 cm dolžine in 1 cm širine), imajo zelo dobro razvita čutila za voh; tako zavohajo materino mleko in gredo v smer vabljivega vonja hrane.

Kaj pa ko odrastejo in so preveliki, da bi pili materino mleko? Takrat je čas, da začnejo jesti evkaliptusove liste. A kaj, ko so evkaliptusovi listi strupeni, poleg tega pa imajo zelo nizko hranilno vrednost. Mimogrede, zato koale spijo kar 18 do 22 ur na dan. Ko so joeyi pripravljeni na svet zunaj vreče, morajo, preden začnejo jesti evkaliptusove liste, pojesti nekaj posebnih iztrebkov mame koale. To se zgodi pri 22 do 30 tednov starih joeyih. Ti iztrebki se imenujejo pap in pridejo iz slepega črevesa. Z iztrebki dobijo v svoje prebavilo bakterije, ki so nujne za razgradnjo taninov, na katere so v listih evkaliptusov vezane hranilne snovi in proteini. Tanini so organske snovi, produkti rastlin. Gre za zapleteno zgrajene polifenolne snovi, ki se nahajajo v vakuolah (včasih v posebnih čreslovinskih), ob odmrtju celice pa se nalagajo v celičnih stenah in jih konservirajo. Tanine imenujemo v slovenščini čreslovine. Naloga čreslovine je varovanje rastilne pred herbivori in patogeni, nudijo tudi UV zaščito, najdemo pa jih tudi v nezrelih plodovih, kjer z grenčico opozarjajo možne raznašalce, da njihovi sadeži in plodovi še niso nared. Rastline z njimi pravzaprav vpijejo: “Pusti me pri miru!”. Tanine je zelo težko razgraditi. Tako so znanstveniki ugotovili, da imajo koale v slepem črevesu bakterije, ki razkrajajo tanine. To so enterobakterije, ki razgradijo tanin proteinskih kompleksov, ki jih najdemo v listih evkaluptusov.

Poleg posebnih bakterij imajo koale ogromno slepo črevo, lahko je dolgo tudi do 200 centimetrov. Za primerjavo: človeško slepo črevo je dolgo do 20 centimetrov, v povprečju pa ne seže do 10 centimetrov. Pa si predstavljajte male koale z desetkrat večjim domovanjem za bakterije! Zaradi njih lahko uživajo v spanju v krošnjah evkaliptusov. A koale ne jedo listov kar z vseh vrst evkaliptusov; izbirčne so. V Avstraliji raste kar 600 različnih vrst evkaliptusov, posamezna koala pa se prehranjuje ponavadi z eno do tremi vrstami. Vse koale tako jedo liste slabe šestine vseh vrst evkaliptusov. Poudariti je treba, da so koale z različnih območij med seboj razlikujejo, saj so različni pogoji v okolju in podnebju vodili do različnih adaptacij. Tako v osnovi ločijo koale iz federacij Victoria in Queensland.

Koale so mi bile všeč, a sem bila celo življenje zagledana v kenguruje. Sedaj pa priznam, da so koale tudi zelo kulske! Še pred koalami pa sem hranila kenguruje in wallabije. Bila sem presrečna, a kenguruji znajo biti predrzni. Največji med njimi mi je skoraj izpulil vrečko s kengurujskimi briketi. Smešen prizor! Jaz pa sem bila naivna, da ta lepa, visoka, skakajoča žival že ne more biti požrešna. V resnici se je kenguru obnašal kot piškotna pošast (cookie monster), ko dobi pred nos čokoladen piškot. Pa je šla polovica vrečke briketov. Ob njihovih močnih plečih se jih lahko kar malo ustrašiš. Navkljub pripetljaju kenguruje še zmeraj obožujem.

Ali veš, da kenguruji ne skačejo od vekomaj? Skakajoči kenguruji in wallabiji so se razvili šele pred 17 milijoni let. Pred tem je večji del Avstralije prekrival deževni gozd. Predniki kengurujev so imeli močne prednje okončine in so hodili po vseh štirih. Potem je deževni gozd začel izginjati in se je postavljanje za zadnje noge in skakanje izkazalo kot ugodna prilagoditev. Saj so tako lahko hitro in z malo porabljene energije preskakovali dolge razdalje. Nekatere sorodnike kengurujev, ki ne skačejo, lahko še vedno najdemo v deževnih gozdovih. Mimogrede, največji ‘rooji’, kot jih okrajšajo Avstralci, mojstri krajšanja besed, lahko skočijo kar devet metrov daleč.

Wallabiji ne skačejo tako daleč, saj so manjši. Vseeno jih je težko ločiti od kengurujev. Wallabiji imajo stožčasto oblikovano glavo, medtem ko je kengurujska bolj kvadratna. Poleg tega naj bi bili kenguruji večji. Wallabije naj bi pogosteje našli v gozdu, medtem ko kenguruji skakljajo tudi po bolj suhih predelih Avstralije. Moram priznati, da ne vem, če bi prav določila vse wallabije in kenguruje. Še posebej če so vsi majhni, je to težko. V divjini sem videla samo velike kenguruje, prave ‘rooje.

Po hranjenju kengurujev sem si ogledala še predstavitev ptic. Velik belo-sivi morski orel je name res naredil vtis. Kako veličasten ptič! Od tem sem se spomnila na avstralske parke in mesta. Zvok, ki te spremlja povsod, je čivkanje. Najrazličnejše raznobarvne ptice si imajo veliko za povedati. To je ena izmed najbolj simpatičnih stvari tukaj spodaj. To je všeč celo meni, pa čeprav ptice niso med mojimi priljubljenimi skupinami živali. Po spoznavanju avstralskih živali smo se vrnili nazaj domov in pripravili načrt za naslednji dan. Odšla sem raziskovat mesto Brisbane in tamkajšne muzeje. Saj veste, da se jim ne morem upreti …

To je to!
Z

Sydney – sodobna umetnost in ostala zabava

Četrti dan

Zadnji dan v Sydneyu sem se odločila preživeti na obali, pred tem pa sem si odšla napast oči v stavbo, ki me je vabila že od začetka spoznavanja sydneyskega pristanišča. To je Muzej sodobne umetnosti. Stavba je sestavljena iz starejšega opečnatega dela in modernejše črno-bele kockaste zgradbe. Vse skupaj se kar lepo ujema in prepleta. Muzej se nahaja tik pod hostlom, tako da nisem imela dolge poti. Še bolj me je razveselil prost vstop.

Če redno spremljaš moje zapise o potovanju po Avstraliji, že veš, da imam rada muzeje. Rada imam tudi umetniške galerije in muzeje. Najbolj me pritegne umetnost od sredine 19. stoletja pa vse do danes. V sydneyjskem muzeju prikazujejo sodobne stvaritve. Predstavljajo tudi sodobnejšo umetnost avstralskih staroselcev, ki se drži tradicije in morda zato ni bila nič posebnega. Je pa že sama domačinska (aboriginska) umetnost zanimiva. V preostalih sobah so sijale žive barve sli so bila polepljena tla ali pobarvani zidovi. Potem sem vstopila v sobo, polno velikih modrih okroglih posod. Prijazna gospa pred sobo je vsakemu obiskovalcu povedala, da se površine posod ne sme dotikati. Velike modre posode so se bleščale v dopoldanski svetlobi. Videti je bilo, kot da so napolnjene z vodo, a na koncu je sledilo pojasnilo. Posode so bile zapolnjene s steklom in težke nekaj ton. Sliši se kar malo dolgočasno, ampak iluzija je bila fenomenalna. Muzej ni bil prevelik – ravno prav, da me je malo vrnil v svet umetnosti, ki ga običajno kar malo preveč zanemarjam.

Po obisku muzeja je sledila vožnja do slavne sydneyjske plaže Bondi. Iz sydneyjskega pristanišča traja pot do Bondija 45 minut. Nad mesto so se začeli spuščati črni oblaki, vseeno pa sta me gnali radovednost in želja, da pomočim noge v Pacifik. Po slabi uri vožnje se je pred menoj odprla dolga peščena plaža, na katero so se zlivali dolgi valovi. Slednje so srferji izkoriščali za zabavo. Ker je kazalo, da bo čez kakšno uro začelo deževati, sem se odpravila na sprehod po obalni poti, ki vodi do drugih bližnjih plaž. Pokrajina je bila kar zanimiva: peščeni zalivi, kamniti predeli in ponovno peščeni zalivi. V notranjosti pa velike sodobne hiše s pogledom na morje. “Verjetno so drage,” sem si mislila. Zveni enolično, vseeno pa me je radovednost gnala vse do zadnje plaže. Takrat sem bila prepričana, da me bo, ko se bom vračala, ujel dež. Ves čas se mi je glavi zastavljalo vprašanje, kako to, da ostali tako mirno hodijo, ko pa se bo zdaj zdaj ulilo!? Ta mirnost je morda zaščitni znak avstralskih plaž. Nisem prepričana, če to drži, ampak na tistih nekaj plažah in obalah, ki sem jih spoznala, res vlada umirjeno, brezčasno vzdušje. Zaradi slutenja dežja sem prehitevala druge turiste in skušala priti do Bondija še pred nalivom. Verjetno sem bila videti kar malo nora med to mirno množico. Pridobila sem ravno toliko časa, da sem lahko noge namočila v Pacifik in hitro stekla pod streho, ko se je ulilo. Pod njo se je gnetlo turistov. Bondi je res plaža za turiste, meni zato ni bila preveč všeč, mi je pa sprehod izven mesta dobro del.

Ko se je dež umiril, sem šla na avtobus in nazaj v mesto. Šla sem še na zadnji sprehod. Vzela sem nahrbtnik v hostlu, se še enkrat ozrla po sydneyjskem pristanišču in skočila na vlak do glavne postaje. Tam je sledil šok. Med potovanjem sem vedno znova ugotavljala, da zelo dobro skrbijo za prevoze z letališč do mest in za prevoze po mestih. Nekajkrat, ko sem se znašla na glavnih avtobusnih in železniških postajah, pa sem doživela šok. Ti prostori so bili videti kot mesta duhov. Nikjer nikogar, informacije zaprte, samo nekaj revežev in odvisnikov se je sprehajalo skozi te ogromne objekte in prosjačilo za denar. Mislim, da Avstralci bolj malo uporabljajo vlake in avtobuse, kar je razumljivo, saj so razdalje med večjimi mesti res velike. Ko sem v hiši duhov odkrila mesto, od koder pelje avtobus v Brisbane, sem bila kar vesela. Zatem so prikapljali še ostali nahrbtnikarji in sledila je dolga pot v Brisbane.

Za konec pa še tole: pogleda iz sydneyjskega pristanišča se v štirih dneh nisem naveličala. To je mesto, ki bi ga imela doma na polici in v katerega bi lahko skočila na oddih za kakšno popoldne ali dva.

To je to!
Z

Sydney – gasilci navsezgodaj, avstralski Nikola Tesla, burger in sprehod čez most

Tretji dan

“Pozor! Vsi ven iz stavbe!”, ali “Emergency! Get out of the building!”, je ob 7:42 zjutraj začela vpiti stavba, v kateri se je nahajal hostel. Vsi smo se hitro v pižamah pobrali iz svojih sob, šli ven in radovedno gledali, kaj se dogaja. Čez nekaj minut sta prihiteli dve gasilski vozili, a gasilci so se počasi zbezali iz njih in odšli v stavbo hostla; ob 7:53 smo bili že nazaj v sobah. Morda smo imeli vajo. Vsekakor smo se izredno hitro pobrali ven iz sob. Naslednji dan sem se pogovarjala s cimrami v sobi in smo ugotovile, da smo prav vse vzele iz sobe ključ, prav mobena pa ni pobrala ostalih stvari. Saj ne vem, ali je to nespametno ali pa smo imele tako zaupanje v Avstralce, češ saj bo vse v redu. Vsekakor si bom to bujenje zapomnila!

Ker sem bila že zbujena, sem dan ponovno začela zgodaj. To je bil prvi delavnik v Sydneyju. Mesto je ob delavnikih polno ljudi, ki hitijo v službe in po sestankih. Mirnost vikenda je izginila, ostali so samo še odmori za malice, ki jih je kar nekaj preživljalo na prostem. Odločila sem se, da ponedeljek začnem v Avstralskem muzeju (Australian Museum), ki pa me ni tako navdušil kot tisti v Melbournu. To je tisti muzej, v katerega me dan prej niso spustili, saj sem bila prepozna. V muzeju je zelo dobra predstavitev avstralskih staroselcev (Aboridžinov), drugače pa ni nič posebnega.
Po kakšnih dveh urah sem ga zapustila in odšla proti pristanišču Darling. Si morete misliti: v Hyde Parku, ki se nahaja v središču Sydneya, mesta z več kot štiri in pol miljoni prebivalcev, srečam tista dva Američana, Charlotte in Marka. Na hitro smo se pozdravili. Ker je kazalo, da bo deževalo, sta mi predlagala, da naj obiščem še muzej Power House. Mene res ni treba prositi, da grem v muzej. Muzeji me kar preveč pritegnejo …

Tako sem malo spremenila pot in nadaljevala v smeri muzeja Power House. Med potjo do muzeja je začelo deževati. Naletela sem na tržnico in v želji, da ne bi bila vsa premočena, vstopila vanjo. Ta tržnica je ena izmed večjih v Sydneyu, a je čisto moderna, bolj podobna veleblagovnici kot pa tržnici. Njeno pročelje je bilo starinsko, notri pa trgovinice z najrazličnejšimi izdelki. Ker se mi ni zdela nič posebnega, sem si želela čim prej nadaljevati pot do muzeja.

Čez nekaj trenutkov sem naletela na Tehniško univerzo, tik za njo pa se je skrival muzej Power House. Vesela, da sem končno pod streho, sem pozdravila varnostnika in šla kupit vstopnico. Pri kupovanju vstopnic v Avstraliji mi je študentska izkaznica prišla zelo prav. Ponekod imaš kot študentka oz. študent zastonj vstop, povsod pa so vstopnice skoraj za polovico cenejše od tistih za odrasle. To velja tako za živalske vrtove kot za muzeje.

Muzej Power House je tehniški muzej, v katerem prikazujejo različne vrste motorjev in različna prevozna sredstva, kot so letala, avtomobili, lokomotive, vlaki in vesoljske rakete. Poleg tega imajo še postavitve, namenjene fiziki, kemiji in umetni inteligenci, kjer se lahko poigraš z različnimi eksperimenti. Vse skupaj je velika hiša eksperimentov. Poleg bolj tehniškega znanja predstavljajo tudi oblikovalsko-tehnološke dosežke Avstralcev. To je bilo zelo primerno zavetišče pred dežjem.

Najbolj me je navdušil del o okoljevarstvu, kjer so na interaktiven način prikazali, kako vse škodimo okolju in kje lahko pomagamo. Ampak, kot sem že omenila, sicer sem navdušena nad njihovo okoljevarstveno zavestjo, vseeno pa puščajo vsi ogromni avtomobili in drugi znaki hiperpotrošniške družbe grenak priokus.

Zagotovo pa nikoli ne bom pozabila dela muzeja o avstralskem Edisonu, kakor so ga poimenovali v muzeju, jaz pa bi raje rekla, da je bil avstralski Nikola Tesla. Edison je bil namreč zgolj podjeten možakar, ki je znal dobro vnovčiti inovacije drugih. Avstralski Tesla je bil Henry Mintox. Ste že slišali zanj? To je bil sila inovativen možakar. V muzeju so mu namenili cel del, imenovan the Oopsatoreum. Gospod Mintox je izumil debelo obleko (fat suit) in jo predstavil angležkemu klubu inovatorjev v Londonu. To je bila obleka, ki je suhega človeka odebelila. Moški v poslovnem svetu naj bi bili, po Mintoxovo, debeli, saj naj bi s tem izkazovali, da imajo veliko premoženja in da jim gre zelo dobro. A ker je bila v času Mintoxovega delovanja gospodarska kriza, je bilo veliko podjetnih mož vedno bolj suhih in bi jim obleka pomagala pri sklepanju poslov. Težava je bila, da je Mintox v Anglijo prišel s premajhno uradno obleko za čez obleko, ki ga je odebelila. Tako se je osmešil in Angleži so se mu posmehovali. Ves poklapan se je vrnil v Avstralijo, kjer je nadaljeval svojo ustvarjalno pot. Tako je ženi razvil ogromno čelado, v kateri naj bi kakršna koli urejena pričeska ostala prav taka, kot je bila, preden si je žena nadela čelado. Kaj ti bodo vsi tisti spreji za ohranjanje pričeske, ko pa imaš tako inovativnega moža, da zate naredi posebno čelado?

Poleg opisanih izumov je Mintox imel še nekaj “izvrstnih” zamisli. Naposled sem prišla do panoja, ki je razkril, kaj so vsi ti predmeti, ki jih je “izumil” Mintox. Debela obleka je bila del kustomografije za predstavo Moulin Rouge. Čelada je bila okras na glavi ene izmed igralk na zaključni prireditvi ob sydneyjskih olimpijskih igrah leta 2000. Prav vsi bizarni predmeti, predstavljeni kot Mintoxovi izumi, so imeli svoje nenavadne zgodbe. Henry Mintox pa je lik, ki si ga je izmislil umetnik Shaun Tan s prijatelji (otroci iz sydneyjskega otroškega zbora). Oops, kot so Avstralci poimenovali razstavo the Oopsatoreum, je torej predstavitev izmišljenega lika Henryija Mintoxa. Super zabavna razstava z IZMIŠLJENIM Henryijem Mintoxom! Še enkrat več sem ugotovila, da se nekateri tu spodaj res znajo igrati!

Po muzeju Power House sem se končno odpravila proti pristanišču Darling, saj sem ga želela videti še podnevi. Na srečo je nehalo deževati in je bil sprehod do pristanišča v oblačnem vremenu kar prijeten. Ko sem prišla do Darlinga, me je prijela lakota, tako da sem ob obali poiskala lokal, kjer so pripravljali burgerje.

Po dolgem času sem spet jedla burger. Po kosilu nisem vedela, ali sem bila tako lačna ali pa je bil tako dober. Avstralci nimajo neke značilne prehrane. Zelo pogosto prodajajo burgerje in ribo s krompirjem (angleški fish and chips), popularni so tudi dogodki z žarom, kjer si prav tako pripravljajo burgerje. Drugače pa tukaj najdete kuhinje in restavracije z vsega sveta, tako kot v drugih velemestih po svetu. Avstralske posebnosti so emujevo, krokodilje in kengurujevo meso. Govorila sem že o slanih priboljških Liki. Prodajajo pa tudi nekaj piškotkov, ki jih v Evropi ne poznamo. To so Tim Tami, kot piše na škatli – čokoladni piškoti, ki se jim ni moč upreti. Jaz jih še nisem preizkusila, a jih vsi hvalijo. S sopotniki v sydneyjskemu hostlu smo se celo pogovarjali, da bi jih morali začeti izvažati v Evropo. Obljubim, da jih nekaj prinesem domov, pa me takrat pocukajte, da jih boste preizkusili; če jih bo seveda še kaj ostalo.

Po burgerju in krompirčku sem se polna moči spet odpravila v center. Sprehodila sem se po trgovinah in se utrujena vrnila v hostel. A dan se še ni končal.

Dan prej sem govorila s starši in so me vprašali, če sem se že sprehodila po mostu Harbour. Nisem se, saj ga še nikakor nisem ujela podnevi. Sem pa velika boječka in ponoči nisem želela sama hoditi po mostu, dokler mi niso rekli: “Pa saj je vse osvetljeno!” Tako sem v ponedeljek zbrala pogum in odšla na most v temi. Naj vam že kar povem, da ne vem, če sem se kje na potovanju počutila bolj varno kot tistega večera na sprehodu po tem veličastnem mostu. Most je osvetljen, na njem so varnostniki pa tudi tekači in fotografi, ki so lovijo. Večerni pogled na opero in sydneyjsko pristanišče, turisti, ki se po njem sprehajajo. Sprehod je bil eden izmed najlepših na potovanju: videti osvetljeno opero in most, živo mesto in pristanišče … Neprecenljivo! Na tem sprehodu sem res uživala. Most Harbour je res nekaj posebnega! Upam, da se nekoč sprehodim še čez tistega v New Yorku in ju bom lahko primerjala.

Ta ponedeljek je bil super dan!

To je to!
Z

Sydney – Taronga Zoo in botanični vrt

Drugi dan

Bila je nedelja; prejšnji večer sem se odločila, da grem dopoldne v živalski vrt Taronga. Nedelja in sončen dan verjetno zveni malo noro. Pričakovala sem veliko ljudi, predvsem otrok, zato sem se skušala čim prej zbezati iz postelje, pojesti zajtrk in ujeti ladjo, ki te zapelje na drugo stran Sydneyja. Vse je šlo po načrtu; ladja ni bila prepolna, tako da sem ujela krasen razgled na središče mesta, skupaj s pristaniščem, opero in pristaniškim mostom. Po petnajstih minutah vožnje sem bila že pri živalskem vrtu. Živalski vrt stoji na hribu, no bolj na hribčku, živali pa imajo zavidljiv razgled na Sydney. Glavna pot sprehoda po živalskem vrtu te najprej z gondolo popelje do vrha, potem pa se ti sprehajaš navzdol. Jaz sem se sprehodila v nasprotni smeri: ponovno sem se soočila s hojo proti vrhu. Saj ni bilo težko, sem se pa tako izognila gneči za gondolo in tudi gneči v začetku ogledovanja živalskega vrta.

Živalski vrt Taronga je zelo lep, poln raznolikega rastlinstva, a tudi živali imajo kar veliko. Odlično so predstavljene predvsem avstralske živali. Tako sem videla kljunaša, najrazličnejše vrečarje in avstralske plazilce ter druge živalske posebnosti tega kontinenta. Najbolj so se mi v spomin vtisnile koale, ki so nepremično spale na vejah v zelo smešnih položajih. Videti je bilo, kot da so se napile in sedaj počasi prebavljajo ves ta alkohol in so še malo mačkaste. V resnici koale spijo večji del dneva, to je kar 20 ur. Med tem spanjem tudi prebavljajo, vendar ne alkohola, ampak liste evkaliptusa. Ti so njihova edina prehrana, a so očitno težko prebavljivi, kar lahko potrdim, saj so koale res kot mrtve obležale na vejah evkaliptusov.

Poleg koal najdem v spominu še predstavo z morskimi tjulnji. Na njej sem se znašla jaz, okoli pa ogromno otrok. Seveda je bila večina obiskovalcev živalskega vrta mlajša od mene. Je kar smešno, kako sem se na letalu za Alice Springs znašla med starejšimi, sedaj pa med mladiči, ki so si ogledovali predstavo tjulnjev. Ti so bili pravi Einsteini! Ko jih je vodnik ali vodnica predstavljal oz. predstavljala, so med tem prikazovali okončine, ki so jih omenili, ali izvajali trike, ki so bili omenjeni v govoru. Mene so prav prijetno presenetili. Na koncu veselice s tjulnji so nam ponovno prikazali, zakaj je onesnaževanje slabo in kakšni okoljski problemi pretijo oceanom. 

Dobila sem občutek, da tukaj res zagovarjajo trajnostni način življenja. A imam po dveh tednih občutek, da to vendarle ne seže dlje od izobraževanja, ločevanja smeti, uporabe recikliranih materialov in vode; na cesti kar prepogosto vidim ogromne avtomobile, ki po mojem porabijo zelo veliko goriva. Prav nič trajnostni niso videti.

Po predstavi s tjulnji sem se počasi odpravila nazaj v središče mesta. Ugotovila sem, da sem še dovolj zgodnja, da ujamem Avstralski muzej (Avstralian Museum) preden ga zaprejo. A so me trgovine spet premamile. Vedela sem, da moram kupiti nekaj daril za domače, prijateljice in prijatelje. Tako sem se ponovno izgubljala v trgovskih središčih in prišla do muzeja uro pred zaprtjem. Prijazni prodajalci vstopnic so mi rekli, da danes ne morem več vstopiti. Odločena, da tega muzeja pa že ne bom zamudila, sem sklenila, da bo to prva postaja naslednjega dne.

Vseeno sem imela do večera še nekaj prostih ur. Sprehodila sem se po sydneyjskem botaničnem vrtu in kakšni dve uri uživala na travi ob zvoku in vonju morja ter ob pesmi raznovrstnih ptic, ki so se podile po vrtu. Vmes sem opazovala Avstralce, ki ob prostih dnevih res radi poležavajo po parkih in si priredijo mini piknike. Prav luštno! Tudi med delavniki sem jih veliko opazila na kosilu na prostem v parkih, tudi tiste lepo oblečene kravatarje. Mesto ponuja ogromno skupnih prostorov z mizami in klopmi, kjer lahko sedeš in poješ vnaprej pripravljeni obrok ali pa si kaj kupiš in vzameš s seboj do takšnega mirnejšega prostora. Prav simpatično in lepo! 

To je to!
Z

Sydney – prvi vtisi in spoznanja

Že na letalu iz Alice Springsa v Sydney me je pogled na kanale in sydneyjsko pristanišče čisto prevzel. Imela sem srečo: leteli smo v jasnem vremenu. Pred pristankom je letalo zaokrožilo nad mestom in morjem. Na koncu smo varno pristali, čeprav sem se za trenutek zbala, da gremo v vodo. Letališče je namreč čisto ob obali. 

Z letališča tokrat nisem šla po običajni turistični poti, ampak sem se pridružila sopotnikom s ture okoli Uluruja. Ameriški par, Charlotte in Mark, ter Anglež Oliver so bili v Avstraliji z delovno-počitniško vizo; vsi so že vsaj pol leta živeli v Sydneyu. Ponudili so mi, da grem z njimi do sydneyjskega predmestja Newtown, potem pa na vlak do pristanišča oz. Circular Quaya, kjer stoji moj hostel. S tem naj bi prihranila nekaj denarja, jaz sem se bolj kot zaradi denarja odločila, da se jim pridružim in tako vidim tudi predmestje Sydneyja in se vozim z običajnim javnim prevozom. Tisti vlaki in avtobusi z letališč do mesta in nazaj znajo biti kar dolgočasni. Sprehod skozi predmestje je bil zabaven. Vsepovsod je bilo veliko zelenja. Že v Melbournu sem opazila, da imajo skoraj vse ulice, tudi mestne, drevorede. Ne vem, če je to običajno za velika mesta, za Melbourne in Sydney zagotovo je. Kmalu sem spoznala, da stoji Sydney na zelo razgibanem terenu. Nič kaj prijetno ni, ko to ugotoviš z 20 kilogrami teže na svojem hrbtu. Na srečo mi ni bilo treba iti daleč od stanovanja Američanov, da sem prišla do vlaka in se odpeljala v mestno središče. Vedno znova se je izkazalo, da če greš po eni ulici navkreber, se boš na naslednji verjetno spuščala navzdol.

Ko sem sedla na vlak, sem iz notranje strani prispela do samega središča mesta, do postaje Circular Quay. V Sydneyu sem bivala v nekoliko dražjem hostlu, ki pa je imel super lokacijo in teraso s pogledom na sydneysko opero in pristanišče. Pod hostlom so bile arheološke izkopanine iz časa osemnajstega oz. zgodnjega devetnajstega stoletja, ko so v Angleži prepeljali v Avstralijo svoje zloglasne zapornike; o tem malo kasneje. Terase sicer nisem nikoli zares izkoristila, se pa dobro sliši, kajne? 

Prvo popoldne sem šla brezciljno raziskovat mesto. Sprehodila sem se po najstarejšem delu mesta, ki se nahaja tik pod hostlom oz. je bil hostel njegov del, the Rocks. Sedaj sem že vajena, da imajo tukaj v pomembnih delih mest vse označeno in opisano v obilki zgodb. Sprehajala sem se okoli prve bolnišnice, ki so jo postavili Angleži, in naletela na Muzej the Rocks. Samo ime in logo muzeja sta me pritegnila in sem vstopila vanj. Vstopnine ni bilo. Pa tudi sicer avstralski muzeji za študente niso tako dragi. Splača se imeti mednarodno študentsko izkaznico.

V Muzeju the Rocks sem se spomnila na knjigo Billa Byrsona Down Under, ki jo prebiram med potovanjem. Byrson se je razpisal o avstralskih zapornikih in kapitanu Philipu, ki jih je skupaj z drugimi člani mornarice pripeljal v Avstralijo. Angleži so s tem manevrom predvsem želeli pridobiti dodatno kolonijo, preden bi jih prehitela kakšna druga evropska država, na primer Francija ali Španija. John Cook je prvi bolj natančno opisal Avstralijo, naredil pa je ključno napako. V Avstralijo je prispel, ko je bila tu zima, a je podnebje opisal kot suho, sezono pa kot poletje. Ko je v Avstralijo prišel Philip z okoli 250 člani posadke in okoli 750 zaporniki, so se sanje o idiličnem mestu za življenje razblinile. Philip in družba so imeli to nesrečo, da so res prišli poleti. Odkrili so nič kaj prijazno deželo z vročim podnebjem. Tako so morali iskati primerno mesto za izkrcanje in naselitev. To je bilo mesto, kjer se sedaj nahaja sydneyjsko pristanišče in kjer sem se nahajala jaz v tistem trenutku.

Angleška strategija je torej bila izgnati svoje kriminalce v čim bolj oddaljeno deželo, da se ne bi več mogli vrniti nazaj. To jim je uspelo. A ti avstralski zaporniki v resnici niso bili neki res težki kriminalci. Preden sem prišla sem, sem mislila, da grem v deželo zapornikov. Nekdo bi po mojem moral narediti res hud zločin, da ga izženejo na drugi konec sveta. Avstralija je bila zato v mojih očeh kot Guantanamo, dokler nisem izvedela, da so bili kaznjenci, ki so jih pripeljali v Avstralijo, majhni tatovi, žeparji, žeparke; nobenih morilcev ni bilo med njimi ali česa podobnega. Angleži so imeli očitno nenavadno prepričanje: želeli so imeti čisto družbo, v kateri nihče ne krade. Če bi takrat poskrbeli za drugačne razmere za življenje, drugačno politiko, se to morda res ne bi dogajalo. Tako pa so “izmečke” raje odselili v deželo tu spodaj. Zapornikov tukaj niso zapirali v celice ali zapore, niso pa bili svobodni: bili so last mornarice in so služili tisti četrtini izseljencev, ki niso bili kaznjenci. Čez čas so se zapornice in zaporniki izučili različnih obrti in tako celo ustvarili dokaj stabilno družbo, kakršna je današnja Avstralija. 

Na žalost so za priselitev Angležev plačali najvišji davek avstralski staroselci (Aboridžini). Živeli so po vsej Avstraliji, tudi v takrat še neimenovanem Sydneyju. Dva dni po obisku Muzeja The Rocks sem v Avstralskem muzeju (Australian Museum) izvedela, da so domačinom (staroselcem) med drugim kradli otroke. Včeraj pa sem naletela na članek, ki opisujem, da to še vedno počnejo. Nikakor nimam pravega občutka o avstralskih staroselcih. Po eni strani v muzejih predstavljajo njihovo kulturo, redkokdaj pa pokažejo tudi slabe stvari, ki so jih evropski prišleki počeli z njimi. Poleg tega večina spominkov za turiste izvira iz samih staroselskih kultur. Seveda sem podlegla skušnjavi in tudi jaz kupila bumerang, pa vseeno z mano ostaja nek grenko-sladek priokus; neki glas, ki mi pravi: “Še marsikaj v tem svetu je mogoče izboljšati!”

Glede bumerangov pa še tole: staroselci ne poznajo res “pravega” bumeranga, ki bi se vračal nazaj. Tisti, ki živijo na obali, uporabljajo dva: prvi je ta, ki zavije in se navidezno vrne nazaj. Z njem prestrašijo ptiče na obali, da ti v paniki odletijo iz svojih skrivališč. Takrat uporabijo drugi bumerang, ki je bolj raven in oster, tako da lahko z njim naenkrat pokončajo tudi več prestrašenih ptic. Na drugi strani pa poznajo v notranjosti, na Severnem območju, drugačne tehnike lova, bumerange pa izdelujejo v obliki sedmice. Za lov jih ne uporabljajo prav pogosto. Kot zanimivost naj še navedem, da prvotni Avstralci pogosto uporabljajo eno orodje za več stvari. Tako so na primer posode za prenašanje hrane primerne tudi za kopanje v zemljo, lovsko orožje uporabljajo tudi kot glasbila itd. Vse to sem izvedela v že omenjenem Avstralskem muzeju, ki pa sicer ni presegel tistega v Melbournu.

Naj se vrnem nazaj na prvo popoldne v Sydneyju. Po sprehodu v starem delu mesta The Rocksu sem odšla v pristanišče. Slednje je skoraj del Rocksa, tako da mi ni bilo treba iti daleč. Odprl se mi je prekrasen pogled na most Harbour Bridge in sydneyjsko opero. Bryson piše, da so Avstralci želeli imeti najdaljši most, a so Newyorčani zgradili daljšega in ga odprli pred njimi. Smola.

Most je videti veličastno; do jeklene konstrukcije sem začutila pravo strahospoštovanje. Ko se mi je na levi strani odprl pogled na most, se je na desni prikazala sydneyjska operna hiša. Oblika školjke in belina ji vnašata neko nežnost. Tako je pogled na most in hkrati opero neprecenljiv; robustnost in moč na eni strani ter eleganca in mirnost na drugi. Na mostu je polno prometa, okoli opere pa se sprehajajo sprehajalci. Tisti lepše oblečeni gredo na prireditve, tisti malo manj urejeni pa se ne moremo načuditi, kako to, da ta stvar stoji. No, morda pa sem bila le jaz tista, ki se je čudila.

Med sprehodom po pristanišču sem odkrila še njegov del, namenjen potnikom, ki potujejo čez morje v oddaljene dežele. Malo sem se čudila, saj si nisem predstavljala, kako bi lahko velika ladja prišla v to pristanišče, ki sicer ni zelo veliko in je namenjeno zgolj potnikom in ne tovoru. Večina Circular Quaya, kjer se nahaja pristanišče, je videti kot železniška postaja, namesto peronov pa so nanizani različni pomoli, s katerih te srednje velike ladje odpeljejo na različne konce sydneyjskega predmestja. Morda sem zato mislila, da je glavni pomol, namenjen potovanju čez morje , tam zato, da daje vtis velikega pristanišča. Zadnji dan svojega obiska Sydneyja sem ugotovila, da se motim: na pomol je bila res privezana ogromna čezoceanka. Da sem se res prepričala, sem jo šla pogledat od blizu: nanjo so hiteli turisti s ogromnimi kovčki. Sydney je res pravo pomorsko mesto.

Po raziskovanju pristanišča sem se odpravila še v notranjost mesta. Tu so se razkazovale raznolike, ogromne stolpnice. Pod njimi se je ponekod videlo še nekaj ostankov začetkov mesta. To so bile stolpnice s starejšimi pročelji, ki pa so se v višino nadaljevale v modernem slogu. Naletela sem na nekaj trgovin, ki so se skrivale v podhodih stolpnic in so imele pridih butičnega Pariza. Morda vsa velemesta skrivajo take kotičke, a jih jaz še nisem obiskala, tako da morda se neupravičeno čudim nad zame novim svetom. Naletela sem tudi na modernejša trgovska središča, kjer sem se tudi uspešno izgubila, saj so bile stolpnice povezane pod zemljo in so imele tudi prehode nad zemljo.

Na koncu sem pristala pred mestno hišo, ki se mi je zdela precej dolgočasna, tako da sem hitro odpeketala do pristanišča Darling, kjer se je na sobotni večer veliko dogajalo. Pristaniški lokali in restavracije so bili polni gostov; ljudje so hiteli na ladje, da jih odpeljejo na druge konce mesta. Jaz pa sem se utrujena počasi odpravila nazaj do hostla.

To je to!
Z

Kata Tjuta in Uluru – rdeče skale in modro nebo

Ali nadaljevanje zapisa Severni teritorij – divjina, kanjon, ogenj in spanje pod milim nebom.

2. Dan

Dan smo ponovno začeli ob zame nečloveški uri – ob petih zjutraj smo hitro vstali, po vojaško pospravili spalke in swage ter bili bolj ali manj nared za odhod v Uluru – nacionalni park Kata Tjuta.

Do Kata Tjute je vodila, po sicer ravni pokrajini, zavita cesta. Razloga za zavito cesta sta dva. V tem delu Avstralije najdemo peščena brezna in bi se cesta lahko vdrla v tla. Drugi razlog bom navedla malo kasneje. 

Ko smo prispeli do Kata Tjute, je sonce že močno sijalo. Jasno nam je bilo, da bo ob hoji spet vroče. Nismo pa vedeli, da bodo nenavadne, okroglo oblikovane skale, ponujale popolno okolje za prepih. Tako hoja okoli skal niti ni bila tako naporna.

Kata Tjuta je, tako kot Uluru, za Ananga – domačine, avstralske staroselce, zelo pomembna. Te rdeče skale so predel, kamor lahko gredo samo moški. Med domačini ni zaželeno, da bi njihove ženske gledale Kata Tjuto. To je drugi razlog za ovinkasto cesto. Lov pa je razlog, da so v Kata Tjuto hodili samo moški. V tem okolju je kar nekaj divjih živali, saj se je blizu zadrževala voda, poleg tega pa so skale nudile zavetje.

V četrtek dopoldne smo se torej odpravili na pot okoli Kata Tjute. Prepoved za tuje ženske očitno ne velja. Prejšnji dan sem ugotovila, da je najbolje, če se držim bolj spredaj. Skupinska hoja je kar naporna, tako pa sem lahko sama izbirala svoj tempo. In še preden se je hoja zares začela, se je moja strategija izkazala za zelo pametno. Na točki, kjer smo se ločili od velike skupine, sem namreč zagledala prvega kenguruja v divjini. Morda se sliši malo smešno, ampak jaz sem bila presrečna. Tik za mano je hodil malo starejši par, po mojem ameriški, ki se je kar nasmejal mojemu kriku navdušenja: “Končno!” Seveda je gospa takoj začela pogovor in povprašala, če je to prvi pravi kenguru, ki sem ga videla v Avstraliji. Seveda! Nato je še omenila, da jih je bilo nekoč veliko več in da jih je sedaj kar težko najti. Zanimivo, sem si mislila. Le kaj je razlog, da ni več kengurujev? Se morda skrivajo? Ali pa se populacija zmanjšuje? Par je odšel naprej, jaz pa sem s skupino počakala ostale, saj smo se na tej točki ločili. Nekateri smo odšli po daljši poti, drugi pa po krajši. Daljša pot se je zagotovo izplačala.

Rdeče skale in modro nebo, neprecenljivi pogledi! Preden sem odpotovala, sem v negotovosti, ali je res vredno riniti v središče Avstralije, brskala po spletu in iskala fotografije teh skal. Še bolj nerodno mi je bilo, ko sem prijateljicam in prijatelejm razlagala o poti in sem tretjino poti opisala kot iskanje skal. Kateri norec gre v Avstralijo, kjer je na kilometre bojda lepih peščenih plaž (jih še nisem odkrila, ko so pa druge stvari toliko bolj zanimive), v puščavo, spat med nevarne živali in gledat skale. Internet mi je nekako nakazoval, da znajo biti rdeče skale in modro nebo vseeno nekaj, kar je vredno ogleda. Tako sem se znašla na šestintridesetih stopinjah, s tremi litri vode v nahrbtniku in pred rdečimi skalami, kjer je bilo nebo tako modro, da beseda modro izgubi pomen. Še sedaj komaj vrjamem, da je bilo vse tako rdeče in modro. Čisto tako, kot na internetu, če to kaj šteje v današnjem svetu. Pred leti bi verjetno napisala, da je bilo kot v turističnem katalogu. Bilo je prečudovito! 

Po dobri uri hoje smo se začeli vzpenjati do ožjega predela Kata Tjute, kjer so nas čakali ostali, ki so šli na krajši pohod. Ko rečem ura hoje, se vam verjetno zdi, da to pa že ni bilo daleč. Res je, sprehod ni bil tako dolg, pa vseeno je dobro vedeti, da je za take pohode pametno imeti pohodne čevlje in udobna oblačila. Nekateri so res prišli obuti in oblečeni za na mestno promenado. Se opravičujem za posmehovanje.

Ko sem se vzpenjala, je nasproti mene prišla tista ameriška gospa in me kar malo razvedrila, ko je gospodu zraven rekla: “A, glej kengurujska punca! (O, look the kangaroo girl!)” Prijazno sem se nasmehnila in odvrnila: “Ja, to sem jaz!” Nisem ji razložila, da sem verjetno ena izmed redkih punc v Sloveniji, ki bi najraje ustanovila fan klub za kenguruje, ali pa da sem o Avstraliji sanjala, odkar sem dobila plišastega (tistega Ikejinega, če morda poznate) kenguruja. Sedaj sem končno tu, pa še kengurujska punca sem! Počasi sem prilezla do vrha, kjer smo počakali ostale. 

Na vrhu tega ozkega predela rdečih skal je tako pihalo, da so se moja premočena oblačila posušila v nekaj minutah, kar se le redkokdaj zgodi. To je bilo prijetno. Ko so vsi počasi prikapljali, smo se odpravili nazaj proti minibusu. Vmes smo se ustavili pri nekaterih rastlinah. Ananga so ljudje, staroselski domačini, ki živijo na tem območju. Staroselci Ananga govorijo dva jezika, to sta: Pitjantjatara in Yankunytjatjara; zato jih poimenujejo tudi po imenih jezikov.

Prav vsi odlično poznajo tamkajšnje rastlinje. Poznajo rastline, ki jih uporabljajo kot antiseptike za čiščenje, za zaščito pred soncem in zdravljenje ran, veje dreves, ki so primerne za košare in puščice, in seveda rastlinje za vsakodnevno prehrano. Ne vem, če to drži, ampak vodnik je omenil, da pomembne rastline poimenujejo dvakrat. Ko je vodnik govoril o puščicah, je omenil, da so za kazen kdaj pa kdaj poškodovali člane skupin z zasaditvijo puščice v nogo. Če si je kaznovan član skupine potem opomogel, je lahko še živel z njimi, drugače je vrjetno umrl v težkih razmerah, ki vladajo v avstralski divjini. Za tem je sledilo vprašanje, kako pa so ravnali v primeru, če so bili člani skupine poškodovani v boju z drugo skupino. Odgovor je nadvse zanimiv: skupine staroselcev so se med sabo le redko kdaj bojevale; pravzaprav se niso. Če pa je sploh prišlo do konflikta, so to starejši člani skupine uredili med seboj. Pri tem so lahko kaznovali tistega, ki je konflikt začel. A je bilo vse to izjemno redko. To se mi zdi zelo pomembno: ljudstva, ki so pred Evropejci naseljevala Avstralijo, se niso borila za ozemlja. Vsi skupaj so živeli v slogi na tem ogromnem otoškem kontinentu.

Ko smo prišli do avtobusa, smo se odpeljali do mesta, kjer smo prejšnji dan prespali in si pripravili kosilo. Smešen občutek, ampak na tej turi sem imela občutek, da ves čas jemo. Za nas so pripravili zajtrk, kosilo in večerjo, vmes pa so imeli pripravljene malice. Malice so bili kakšni krekerji. Tukaj imajo neke krekerje, ki jih imenujejo Liki (Shapes). Verjetno si ne bi mislili, da so krekerji različnih geometrijskih oblik, kot so krog, trikotnik, petkotnik; no, saj si predstavljate … To, da imajo krekerji različne oblike, je kar zabavo; ni mi pa všeč, da, vsaj tak občutek sem dobila, Avstralci vse stvari začinijo. Tako je prava umetnost v trgovini najti krekerje s naravnim okusom oz. brez dodanega okusa po šunki, žaru, čebuli ali čemerkoli, kar vam lahko pade na pamet. Imajo ogromno izbire, samo da je nekaj zraven, kar prikrije dolgočasnost naravnega okusa. Ah ja, izbirčna meta (beri: jaz) si nekaj izmišlja. Tako je bila tudi vsa hrana, ki jo je pripravil naš vodnik, vedno začinjena, da sploh nisi čutil okusa krompirja ali korenja, ki smo ga jedli. Mogoče sem res izbirčna, ampak rada jem zelenjavo in rada imam njen okus. Se vidi, da sem, ko to pišem, že malo lačna.

Po kosilu smo odšli nazaj v nacionalni park in si ogledali kulturni center, v katerem prikazujejo domačine (Aborigine), ki živijo na območju osrednje Avstralije. To sta skupini Ananga, ki govirita Pitjantjatara in Yankunytjatjara.
Kulturni center je zelo majhen, besedilo in znanje, predstavljeno v njem, so pripravili staroselci. V njem pa delujejo lokalni čuvaji naravnega parka (rangerji), ki so v zelo dobrih odnosih z domačini. Center nagovarja obiskovalce, naj spošujemo staroselce. Ti so v centru predstavili nekatere svoje zgodbe ali Tjukurpa, s katerimi častijo naravo in učijo otroke. Na podlagi teh zgodb se mlajši učijo delovanja v skupnosti in življenja. Te zgodbe izvirajo iz Uluruja in jih predstavljajo tudi na sprehodu okoli tega ogromnega monolita. Ker sem radovedna, sem želela izvedeti čim več, a na žalost ostala malo razočarana. Najbolj se mi je vtisnil v spomin poziv staroselcev, naj ne hodimo na vrh Uluruja. Za njih je Uluru sveta gora, na njo so lahko šli samo starejši, in še to ob zelo posebnih priložnostih. Poleg tega so prosili, da naj ne fotografiramo nekaterih delov Uluruja, saj so nekateri deli te ogromne rdeče skale za njih sveti.

Podrobnosti zgodb si na žalost nisem zapomnila, vključujejo pa živali in učijo o temeljnih pravilih življenja. Mene so zgodbe spomnile na tiste slovenske bajke in pravljice, ki učijo o tem, da ni dobro biti pohlepen, da je skormnost lepa čednost, da ne smemo lagati in še marsikaj drugega. Čeprav so drugačne, lahko prepoznavamo njihov namen.

Še pred večerjo smo odšli do Uluruja, kjer smo se sprehodili okoli dela, kjer so si staroselci pripovedovali eno izmed pred omenjenih zgodb. Zgodba uči o tem, da je treba biti do tujcev prijazen, poleg tega pa podaja še nekaj zelo pomembnih informacij za domačine. Poučuje jih o njihovih običajih. Te zgodbe pripovedujejo otrokom oziroma mladostnikom med iniciacijo; z zgodbami jih učijo. Ko otroci odraščajo, zgodbe postajajo kompleksnejše. V zgodbe dodajajo nove stvari in tako otroke počasi naučijo, kako naj delujejo v svojem okolju. V zgodbe so vpete živali, ki jih lovijo, rastline, ki jim pridejo prav in še kaj. Kar fina šola, se vam ne zdi?

Po poslušanju staroselske zgodbe smo odšli malo stran od Uluruja in si ogledali sončni zahod. Pravzaprav smo gledali, kako Uluru spreminja barve v sončnem zahodu. Sonce je namreč zahajalo ravno na nasprotni strani monolita. V meni se je prebudil enak občutek kot pri sprehajanju po Kata Tjuti: rdeča skala, modro nebo. Tokrat pa je čez čas začela rdeča skala spreminjati barve: postala je temneje rdeča, celo vijolična, vse dokler ni vse skupaj prešlo v barve sivine oz. poznega večera, že skoraj noči, in je sonce zašlo.

Odpeljali smo se do prostora, kjer smo prespali, ponovno v spalnih vrečah in swagih. Preden sem po napornem dnevu potonila v globoko spanje, sem se s skupino sprehodila še do bližnjega hribčka, od koder sem ponovno videla Mlečno cesto; bolje kot kdajkoli. S hribčka me je pregnala šele Luna, ki je bila tako velika, da je sonce osvetljeval njen največji del in je tako svetloba osvetlila nebo, zvezde pa so se vedno manj videle.

3. Dan

Ponovno zgodnje vstajanje: tokrat smo lovili sončni vzhod na Uluruju. Očitno sem se znašla na turi, ki se trudi, da ne bi česa izpustila. Sončni vzhod namreč ni bil nič posebnega, zagotovo pa ni presegel spremenjajočih se barv pri sončnem zahodu, ki smo ga spremljali večer poprej. Vseeno se je splačalo zgodaj vstati, saj smo tako začeli s hojo okoli Uluruja že ob pol devetih zjutraj, ko še ni bilo najmočnejše vročine. 

Uluru je res zanimiva skala. Pravzaprav je to, kar je nam znano kot Uluru, le del ogromnega kosa peščenjaka, ki sega nekaj kilometrov globoko. Del, ki ga lahko vidimo, je pravzaprav stranski del monolita, le en rob gore, ki se skriva pot tem čemur mi pravimo Uluru. V resnici je rob Uluruja, okoli katerega sem se sprehajala, okoli 100 milijonov let starejši od drugega.

Hoja okoli Uluruja traja približno uro in pol do dve uri. Vmes sem se načudila rdeči barvi, ki jo izžareva ta monolit. Na sami skali je tudi nekaj lukenj, votlinic in vdolbin. Ravno na teh mestih Uluru domačinom pripoveduje zgodbe. Ta mesta naj bi namreč izražala skrivne podobe živali in rastlin. Zato nekaterih svetih mest ni dovoljeno fotografirati. Vseno pa se po dveh urah hoje na soncu te ogromne skale kar malo naveličaš. Ko sem zagledala parkirišče in naš minibus na njem, sem bila zato kar vesela.
Po ogledu Uluruja smo se počasi začeli vračati nazaj v Alice Springs. Počitek in priprava na let v Sydney sta prišla kar prav.

To je to!
Z

Severni teritorij – divjina, kanjon, ogenj in spanje pod milim nebom

Torek, ura je 6:45 zjutraj, jaz z nahrbtnikom na ramenih na melbournskem letališču čakam v vrsti za kontrolo na polet proti Alice Springsu. Že v vrsti opazim nekaj nahrbtnikarjev (backpackarjev); ob tem pomislim, da morda tudi letijo proti Alicu, kot kraj imenujejo domačini; morda se spoznamo in bomo skupaj iskali rdeče skale. Poleg nahrbtnikarjev sem opazila tudi veliko starejših gospa in gospodov. Bilo je še čisto prezgodaj, da bi skušala natančneje ugotoviti, kaj se dogaja. Raje sem se mirno postavila v vrsto in se trudila ostati toliko prisebna, da nekako pridem do letala. Upala sem, da bom med poletom lahko spala. Štirje prosti sedeži na letu iz Abu Dabija v Melbourne so me kar malo razvadili! Po kakšni uri čakanja ob vkrcavanju na letalo za Alice Springs sem ugotovila, da se bomo tokrat stiskali kot sardele v konzervi – letalo je bilo nabito polno. Okoli mene se je znašlo veliko mladih, očitno v želji, da vidijo čudese, ki jih skriva osrednji del Avstralije; drugi del letala so zapolnili tisti starostniki. Šele takrat me je prešinilo, da gredo verjetno na počitnice v toplice. Vse skupaj je bil kar malo komičen prizor: letalo je bilo polno mladih, radovednih, a tudi utrujenih potnic in potnikov ter starejših gospa in gospodov, ki so šli počivat na vročino. Uspelo se mi je vkrcati na letalo, spala pa skorajda nisem. Zraven mene je namreč sedel majhen fantek, ki je z očetom potoval v “Springels”, kot sta poimenovala njuno končno destinacijo. Ker je bil triletnik zelo živahen, sem se poučila o wallabih. V tem zapisu jih ne bom opisovala, gre pa za majhne sorodnike kengurujev.

Po dobrih dveh urah sem se znašla v vroči osrednji Avstraliji. Bilo je več kot 30 stopinj Celzija. Iz hostla so nas prišli iskat na letališče, moja predvidevanja o tem, da gre verjetno veliko mladih na turo po osrednji Avstraliji, so se izkazala kot resnična. Po 20 minutah vožnje smo se znašli v Alice Springsu. Že med vožnjo mi je postalo jasno: zdaj sem pa res v Avstraliji! Drugačno rastlinje, drugačne barve, vse je bilo novo. Končno, to sem čakala!

V hostlu so bili tako prijazni, da so nas zapeljali do središča mesta. Če eni glavni ulici in nekaj stranskim lahko rečemo središče. Poslali so nas po nakupih, naj se pripravimo na Skalnato turo (the Rock Tour). Sprehodila sem se po mestu in se zavedla, da sem pa sedaj čisto zares drugje. Tudi ljudje so bili drugačni. V Alice Springsu živi kar nekaj pripadnikov staroselskih skupin. Posedali so pod drevesi v parku in opazovali mimoidoče. Nekateri so tudi beračili. Dobila sem občutek, da se jim ne godi preveč dobro. Na glavni ulici je bilo nekaj trgovin s spominki, v vseh pa so delali svetlopolti ljudje in prodajali staroselske izdelke. Ko premišljujem, je to vse skupaj kar malo bizarno. Pa vseeno, ali je katera kultura na svetu uspela obdržati svoje dostojanstvo in ostala takšna, kot je bila? Vedela sem, da v trgovinah v tem mestu ne bi želela delati. Vseeno so v eni izmed trgovin uredili muzej staroselcev, kjer so predstavljali njihovo zgodbo.

Po sprehodu po glavni ulici sem odšla v veleblagovnico kupit nekaj hrane in vodo za na pot. Vedela sem, da me čaka tura pri več kot tridesetih stopinjah Celzija. Zatem sem se vrnila nazaj v hostel, spoznavala ostale popotnice in popotnike ter se počasi odpravila spat. Turo smo začeli že ob pol šestih zjutraj.

1. Dan

5:00, luč se prižge, treba po vstati. Kljub temu, da sem hitela, kolikor sem pač lahko ob tej neživljenski uri, sem na naš minibus prišla zadnja. Malo mi je bilo nerodno in sem se opravičevala, vmes pa sem se spraševala: “Kako je drugim uspelo priti tako hitro?” Jutra z mano morajo biti očitno grozna.

Nagrada za zadnjo potnico je bil sedež v prvi vrsti minibusa. Tega sem se zelo razveselila, saj je bilo najboljše mesto za opazovanje okolice; mogoče pa vendarle zagledam kakšnega kenguruja v divjini! Optimistična sem sedla na svoj sedež in smo se odpeljali. Zaspala sem že po nekaj minutah vožnje. Po nekaj urah smo prispeli do glavnega cilja prvega dneva. To je bila Kraljeva soteska (King’s Canyon).

To je kanjon, ki nastal je z dvigom peščenih okamenelih plošč. Oblikoval naj bi se pred kar 440 milijoni let. Z erozijo je prišlo do odpadanja posameznih plasti peščenih plošč. A voda ni povzročila erozije; do nje je prišlo zaradi polzenja plošč druge ob drugo.

Naj omenim, da sem nekaj tednov pred potovanjem ponovno začela malo teči, da dobim nekaj kondicije. Za sprehod po kanjonu pri 35 stopinjah Celzija se je zagotovo izplačalo. Poleg tega, da sem bila v malo manj lenivskem stanju in pri močeh, je potrebno omeniti, da na take sprehode ne greš v mestnih supergah. Angleške mične gospodične so bile zaradi žuljev, ki so jih pridelale prvi dan, ob daljši sprehod okoli čudovite Kate Tjute.

Hoji po kanjonu je sledilo taborjenje. Čakalo nas je spanje pod zvezdami. A zato smo morali najprej nabrati dovolj lesa za ognjišče. V hostlih opazujem, da večinoma sedimo za svojimi tablicami in pišemo, beremo, gledamo. Vsi smo sicer na istem mestu, a vsak v svojem svetu. Ko pa smo morali skupaj nabirati les za ognjišče, se je izkazalo, da si naša generacija, generacija računalniških moljev, ko se znajde v avstralski divjini, sama ni sposobna niti lesa nabrati. Če bi nas nekdo posnel in nas pokazal staroselskim domačinom, ki so vajeni življenja v naravi in z naravo, bi se zagotovo zelo zabavali. Nekako pa smo le nabrali tisti les.

Moram se malo pohvaliti in povedati, da smo dekleta stvar kar dobro obvladala. Vodnik je namreč za tovrstna dela vedno nagovarjal fante. To je mene seveda jezilo – je že res, da so fantje močnejši, pa vseeno, tudi dekleta lahko prinesemo nekaj lesa. Postaviti ognjišče le ni raketna znanost. Vendar pa, če bi nas videli tam, sredi avstralske divjine, kjer te lahko ubije vse, kar leze in skače mimo, bi se vam verjetno zazdelo, da je. Me prav zanima, kako bi se znašli z navodili: “Zbiranje lesa za ognjišče, posebej prirejeno za generacije Facebooka.” Mogoče bi nam morali pripraviti navodila v obliki aplikacije ali igrice. Facebook ne bi deloval dokler ne izbereš pet vrst lesa, ki so primerna za ognjišče. Ali pač kaj podobnega.

Drva smo končno nabrali in se odpeljali v sredo gozda, kjer smo taborili pod milim nebom. Spali smo v t. i. swagih in spalnih vrečah. Swag je nekaj podobnega spalni vreči, sestavljen pa je iz močnejšega materiala, znotraj ima mehko podlogo, na kateri je mogoče kar udobno spati.

Ker pa te lahko v Avstraliji skoraj vse, kar leze in gre, ubije, smo okoli naših ležišč naredili še majhe kkanalčke ki naj bi od nas odvrnili kače. Zaradi ugreznjenih tal v kanalčku namreč kača ne začuti tal na isti višini, kot so bila prej in se raje obrne nazaj. Ne vem, če vse to drži, je pa bilo s tem vedenjem in kanalčki naokoli swagijev zagotovo lažje zatisniti oči. Jaz se sicer kač nisem bala, saj smo toliko hodili naokoli tabora, da so se zagotovo vse v krogu nekajkilometrov naokoli obrnile in odločile, da v to vojno raje ne bi šle. Ko smo se znebili kač, so ostali še pajki in drugi strupeni žužki. Za obrambo pred njimi smo v kanalčke potrosili sol. Njihove okončine so namreč občutljive na dehidracijo: če pridejo v stik s soljo, se raje obrnejo. Tako sem mirno legla v svoj swag in, dokkler se ni dvigni Mesec, opazovala prekrasno Mlečno cesto in poslušala divje pse dinge, ki so tulili okoli tabora. Potem pa sem odšla v svet sanj. To bom storila tudi sedaj, saj je v Avstraliji že večer, jutri pa me čaka jutranji let v Sydney. Naslednji zapis bo o prekrasnima Kati Tjuti in Uluruju.

To je to!
Z