Stradbroke Island in Mt Tamborine – peščeni otok in tropski deževni gozd

Zadnja dneva v Brisbanu sem preživela v primestju oz. na otoku in na planoti. V soboto zjutraj smo se odpeljali na tekmo hokeja na travi. Hči mojih gostiteljev ga namreč igra v prostem času. To je igra, ki so jo v Avstralijo pripeljali Angleži. Glede na število otrok, ki sem jih videla na igrišču, bi rekla, da je kar popularen.

Bolj kot igra me je presenetilo, da so dekleta in fantje igrali skupaj, imeli so mešane ekipe. Tako igrajo vse do petnajstega leta v amaterskih ligah. Ko napredujejo v zahtevnejše tekmovanje, se ločijo. Jaz sem bila nad mešanjem navdušena. Spomnila sem se na pisanje zapisnika na košarkaški tekmi za mlajše pionirje, ki sem ga izvedla kakšen mesec pred potovanjem. Gostje so na tekmo poleg desetih fantov pripeljali še dve dekleti. Sodnik je želel nasprotovati, da skupaj pa res ne morejo igrati, a smo ga nekako pomirili. Na koncu se je izkazalo, da dekleti na igrišču nista prav nič zaostajali. Tako v Avstraliji te ločnice, ki nas omejuje, nimajo. Tudi na igriščih sem zasledila, da odrasla dekleta in odrasli fantje igrajo skupaj nogomet, košarko, odbojko in netball (neko smešno, košarki podobno igro, ki so jo prevzeli od Angležev). Mogoče je to moja težava, vendar se vedno počutim nenavadno, ko grem s fanti igrat košarko. Igre z žogo obožujem, a vseeno imam velikokrat občutek, da se pri nas le preveč ločujemo po spolu. Res ne razumem, zakaj na koncu veljam za bolj »fantovsko punco«, če pač rada igram košarko in nogomet. Mogoče bi vsi morali kdaj videti, da se dekleta prav lahko kosamo s fanti pri rekreativnem zlorabljanju žoge. Prav tako pa so fantje dobrodošli na razne vadbe, ki so, ne vem zakaj, domena žensk.

Kakorkoli, med tekmo sem se trudila razvozlati pravila igre. Vse skupaj je bilo videti kot neka zelo prijazna oblika hokeja. Takoj ko je prišlo do boja za žogico med več kot dvema igralkama/igralcema, je bila igra prekinjena. Prav smešen, nežen hokej. Si prav predstavljam Avstralke in Avstralce, ko se ves čas opravičujejo, če se zaletijo: “Oprosti, oprosti, oprosti …” Sledi slavni odgovor: “Ne skrbi! (No worries!)”

Po igri hokeja smo se odpravile na peščeni otok North Stradbroke Island. Ker je otok, smo se tja odpeljale z malo večjo ladjico; mislim, da je bil gliser – na te morske zadeve se ne spoznam. Po polurni vožnji smo se znašle na peščenem otoku. Nisem vedela, kaj naj pričakujem, sem si pa mislila, da zna biti lepo. Tako je tudi bilo: veliko zelenja, še več mivke, ogromno različnih ptic. Z avtobusom smo se zapeljale do plaže na drugi konec otoka.

Peščeni otoki so znani prav za ta predel Avstralije. Straddie, kot Avstralci poimenujejo North Stradbroke Island, je prvi v verigi peščenih otokov na vzhodni obali. Veriga se sklene z otokom Fraser Island, ki ga je po poročanju sopotnic in sopotnikov vredno obiskati. Ta me čaka za naslednjič.

Ko sem pomislila na peščeni otok, mi ni bilo čisto jasno, kako to lahko obstaja. Pesek je nekaj živega; ko hodiš po mivki, se ti verjetno ne zdi ravno najbolj stabilna kamnima, kar jih je. Pa vseeno peščeni otoki obstajajo. Nastajajo v daljšem časovnem obdobju,  v več kot sto tisoč letih. Ti otoki so nastali na nižjih vulkanskih ostankih. Ob razcepitvi Avstralije in Antarktike so vetrovi, valovi in tokovi prinašali pesek proti eni celini in ga odnašali k drugi. Ustvarjali so se cikcak tokovi. Ob sočasnem dvigovanju gladine oceanov je morje prekrilo vulkanske vrhove, na teh prehodih pa se je začel zbirati pesek. V dolgem časovnem obdobju ga je bilo toliko, da je nastalo kopno. Na kopno so z vetrom in pticami ter drugimi živalmi prišla tudi semena rastlin. Ko je padel dež in so imela semena ugodne pogoje za kaljenje, je počasi prišlo do poraščenja teh otokov in so se ustvarjala mikrookolja, ki so privabila raznorazne ptice in tudi druge živali. Zato najdemo na teh otokih veliko naravnih parkov in raznolikih živalskih vrst. In ravno na Straddiju sem zagledala veličastnega kenguruja, ki se je prav nastavljal fotografskemu objektivu na vrhu razgledne točke.

Še predem pa sem zagledala kenguruja, sem se skopala v Atlantskem oceanu. Po avtobusni vožnji smo prišle na peščeno plažo, kamor so bučali veliki valovi, sinje modrega morja. Ocean je bil zelo vabljiv, a ko sem skočila v prvi val, sem ugotovila, da le ni tako topel. Vseeno sem se v razburkanem morju malo naplavala, predvsem pa uživala v valovih. Ko smo se naveličale kopanja, smo se sprehodile po obali, do skrajne severovzhodne točke otoka. Takrat sem šele ugotovila, kaj zares pomeni peščeni otok. Znašla sem se na peščeni plaži, ki se kar ni in ni končala. Sprehajale smo se ob morju. Jaz sem nadobudno opazovala rastlinje in živali, predvsem pa sem se čudila neskončnosti plaže. Nekaj neverjetnega: znašla sem se v počitniških sanjah. Po dobri uri hoje, ali pa je minilo še več časa, peščene plaže so bile res brezčasne, smo prišle do končne točke. Ravno smo si privoščile sladoled, ko se je prikazal fotogeničen kenguru. Ponovno sem bila navdušena nad tem vrečarjem. Tako Straddija nikoli ne bom pozabila. Kljub temu, da so se plaže še kar nadaljevale, smo končale naš izlet in se z avtobusom vrnile nazaj do postajališča za gliser.

Še pred tem sem se zavedla, kaj pomenijo tiste sanjske plaže v katalogih za počitnice. Zelo prijeten in lep, brezčasen in miren, občutek. Samo pesek, sonce in morje. A vseeno, moram priznati, kakšne tri dni bi mi bilo to zelo všeč. Potem bi se oceana naveličala, če seveda ne bi prijela kakšne deske ali pa maske in jo vzela s seboj v vodo. V avstralskem morju je vseeno potrebno biti previden. Saj veste, Avstralija je država, kjer te želi vse, kar leze in gre ter plava, zastrupiti ali ubiti. Okoli plaž na Straddiju imajo napeljane mreže za morske pse. V daljavi so tako opazne boje, ki držijo te mreže. Ko je nekaj tako lepo, pač ne more biti tudi zelo varno. Tudi živali so rade v lepem in čistem okolju. Vseeno sem se na celem potovanju počutila varno in tudi nobenih nevarnih živali nisem srečala.

Večer smo končali z ribo in krompirčkom (fish and chips), klasično avstralsko (no, angleško …) jedjo. Naslednji dan me je čakal obisk planote Mt Tamborine, kjer sem se sprehodila skozi pravi tropski deževni gozd. Ogromna, veličastna drevesa, z debli, ki skrivajo pravljice. Praproti in neprijetno toplo ter vlažno ozračje niso prav nič motili pogleda na visoka drevesa in najrazličnejše oblike. Upam, da se še kdaj znajdem v takem gozdu in ga bolj natančno raziščem. Po Avstraliji jih je kar veliko. Deževni gozd je bila zadnja popotniška točka v okolici Brisbana. V ponedeljek zjutraj sem odšla na letalo proti Melbournu, kjer se je moja pot končala. Še preden sem se vkrcala na letalo za domov, sem videla posebne male ptiče, ki ne letijo, lovijo ribe, živijo ob morju in se znajo toboganiti; no, vsaj tisti, ki živijo na ledenih tleh …

To je to!

Z

Prdec

Prdec ali glas (ali ne bi bilo bolje reči zvok?), ki nastane pri izločitvi plinov iz črevesja. Na vsake toliko zvok pospremijo neprijetne vonjave. Pri ljudeh se to zgodi takrat, ko moramo izpustiti pline, ki so nastali, ko nam pri prebavi pomagajo mikroorganizmi v našem črevesju. Ti mikroorganizmi proizvajajo žveplo, ki začini prdec in doda neprijetne vonjave. Ponavadi so smrdljivi prdci tihi. Medtem pa pride do glasnega prdenja, ko moramo izpustiti zrak, ki smo ga pogoltnili ob zaužitju določene hrane. Do tega pride tudi ob pitju gaziranih pijač, ko jemo fižol, brokoli in meso. Ljudje smo vsejedi, tako naši prdci ne kazijo okolja tako, kot se to dogaja, ko v okolje spuščajo pline rastlinojede živali.

Tako krave izpuščajo v okolje veliko metana. Metan je ogljikovodik in eden izmed toplogrednih plinov, kar pomeni, da zadržuje Sončevo toploto na Zemlji. S tem se segreva ozračje. Učinek metana je posebno oblikovano štiridelno prebavilo – prežvekovalski želodec. V delu, ki ga imenujemo vamp, prebavljajo mikroorganizmi celulozo s fermentacijo. Ob tem nastajata oglijikov dioksid in vodik. V prebavilu krav najdemo tudi metanogene bakterije, ki omenjeni snovi uporabljajo za svojo presnovo, pri tem pa nastaja metan. Metan se nato izloča s prdci in ob riganju. Krave tako prispevajo k deležu toplogrednih plinov. Seveda pa za to niso same krive: za veliko število krav na kmetijah smo odgovorni ljudje. Mi, mesojedci, potrošimo ogromno mesa, ob tem pa se trudimo obvarovati okolje. Res ni čudno, da so raziskovalci začeli preučevati “zelene” prdce kengurujev.

Kenguruju so, prav tako kot krave, rastlinojedci. Razlika med kenguruji in kravami je, poleg skakanja, tudi sestava njihovih prdcev. To so ugotovili avstralski raziskovalci, ki so primerjali pline, ki jih ustvarijo bakterije iz prebavil kengurujev in krav. Kenguruji imajo v prebavilih “zelene” bakterije. To so acetogeni mikroorganizmi, ki iz ogljikovega dioksida in vodika ustvarjajo acetat. Slednji nima tako slabega vpliva na okolje kot metan. Vseeno se v prebavilu kengurujev skrivajo tudi metanogene bakterije, a je vendarle več acetogenih. Prav tako se v prebavilu krav skrivajo acetogeni mikroorganizmi, a jih metanogeni številčno premagajo, zato velik del kravjih prdcev predstavlja metan. Seveda so raziskovalci že začeli razmišljati, kako bi razmerje med acetogenimi in metanogenimi organizmi v prebavilu krav spremenili, tako da bi tudi krave prdele “zelene” prdce. Raziskovalci žal še ne vedo, zakaj je v prebavilu kengurujev več acetogenih mikroorganizmov.

Mimogrede, niso samo krave tiste, ki sproščajo v okolje metan. To se dogaja skoraj pri vseh rastlinojedcih. Dogajalo se je tudi v prazgodovini v času dinozavrov. Sauropodi so bili skupina rastlinojedih dinozavrov, ki naj bi poslala v okolje kar 520 milijonov ton metana letno. V primerjavi z kravami, ki proizvedejo do 50 do 100 milijonov ton metana, je to vendarle kar petkrat več. Dinozavri naj bi bili tako eden izmed pomembnih dejavnikov tople klime 150 milijonov let nazaj. V mezozoiku naj bi bilo ozračje v povprečju kar 10 stopinj Celzija toplejše kot je sedaj. Vseeno je treba vedeti, da je bilo tudi rastlinstvo in živalstvo takrat drugačno. To ne pomeni, da imamo do vrha na voljo še vsaj 10 stopinj Celzija in da lahko okolje še naprej izrabljamo in uničujemo. Vsekakor ne more škodovati kakšen sauropodski rastlinojed dan brez zrezkov.

To je to!
Z

 

Brisbane – vrečarji in potomci dinozavrov

Po šestnajsturni vožnji z avtobusom sem prispela v Brisbane. Tukaj se je način potovanja malce spremenil: gostili so me namreč družinski prijatelji, ki so se pred leti preselili v Avstralijo. Moram priznati, da mi je oddih, ko ni bilo več potrebno razmišljati, kam bom odšla, kaj si bom ogledala in tako dalje, dobro del. Poleg tega sem tako malo bolj spoznala življenje tukaj spodaj.

Ko sem prišla, sem bila utrujena, tako da prvo popoldne nisem počela nič posebnega. Naslednje jutro sva se z gostiteljico A. odločili, da me bo zapeljala do zavetišča za živali Lone Pine. V njem oskrbijo in zdravijo prav avstralske avtohtone živali. Tako imajo bogato zbirko ptic, ogromno koal, kengurujev in ostalih vrečarjev ter tudi kljunaše, dinge pa še kaj bi se našlo. Ob tem v zavetišču pripravljajo tudi najrazličnejša predavanja in izobraževalne delavnice.

Prisluhnila sem predavanju o koalah in se poučila o tem, da so mladiči koal, ki jih imenujejo joey (tako imenujejo mladiče vseh vrst vrečarjev), ko se skotijo, zelo zelo majhni in morajo tako na dolgo pot do vreče, kjer se prehranjujejo z mlekom in tako počasi postanejo korenjaki in korenjakinje, ki so pripravljeni oz. pripravljene na nov svet. Kako pa najdejo vrečo? Že zelo majhni, veliki kot en fižolček (2 cm dolžine in 1 cm širine), imajo zelo dobro razvita čutila za voh; tako zavohajo materino mleko in gredo v smer vabljivega vonja hrane.

Kaj pa ko odrastejo in so preveliki, da bi pili materino mleko? Takrat je čas, da začnejo jesti evkaliptusove liste. A kaj, ko so evkaliptusovi listi strupeni, poleg tega pa imajo zelo nizko hranilno vrednost. Mimogrede, zato koale spijo kar 18 do 22 ur na dan. Ko so joeyi pripravljeni na svet zunaj vreče, morajo, preden začnejo jesti evkaliptusove liste, pojesti nekaj posebnih iztrebkov mame koale. To se zgodi pri 22 do 30 tednov starih joeyih. Ti iztrebki se imenujejo pap in pridejo iz slepega črevesa. Z iztrebki dobijo v svoje prebavilo bakterije, ki so nujne za razgradnjo taninov, na katere so v listih evkaliptusov vezane hranilne snovi in proteini. Tanini so organske snovi, produkti rastlin. Gre za zapleteno zgrajene polifenolne snovi, ki se nahajajo v vakuolah (včasih v posebnih čreslovinskih), ob odmrtju celice pa se nalagajo v celičnih stenah in jih konservirajo. Tanine imenujemo v slovenščini čreslovine. Naloga čreslovine je varovanje rastilne pred herbivori in patogeni, nudijo tudi UV zaščito, najdemo pa jih tudi v nezrelih plodovih, kjer z grenčico opozarjajo možne raznašalce, da njihovi sadeži in plodovi še niso nared. Rastline z njimi pravzaprav vpijejo: “Pusti me pri miru!”. Tanine je zelo težko razgraditi. Tako so znanstveniki ugotovili, da imajo koale v slepem črevesu bakterije, ki razkrajajo tanine. To so enterobakterije, ki razgradijo tanin proteinskih kompleksov, ki jih najdemo v listih evkaluptusov.

Poleg posebnih bakterij imajo koale ogromno slepo črevo, lahko je dolgo tudi do 200 centimetrov. Za primerjavo: človeško slepo črevo je dolgo do 20 centimetrov, v povprečju pa ne seže do 10 centimetrov. Pa si predstavljajte male koale z desetkrat večjim domovanjem za bakterije! Zaradi njih lahko uživajo v spanju v krošnjah evkaliptusov. A koale ne jedo listov kar z vseh vrst evkaliptusov; izbirčne so. V Avstraliji raste kar 600 različnih vrst evkaliptusov, posamezna koala pa se prehranjuje ponavadi z eno do tremi vrstami. Vse koale tako jedo liste slabe šestine vseh vrst evkaliptusov. Poudariti je treba, da so koale z različnih območij med seboj razlikujejo, saj so različni pogoji v okolju in podnebju vodili do različnih adaptacij. Tako v osnovi ločijo koale iz federacij Victoria in Queensland.

Koale so mi bile všeč, a sem bila celo življenje zagledana v kenguruje. Sedaj pa priznam, da so koale tudi zelo kulske! Še pred koalami pa sem hranila kenguruje in wallabije. Bila sem presrečna, a kenguruji znajo biti predrzni. Največji med njimi mi je skoraj izpulil vrečko s kengurujskimi briketi. Smešen prizor! Jaz pa sem bila naivna, da ta lepa, visoka, skakajoča žival že ne more biti požrešna. V resnici se je kenguru obnašal kot piškotna pošast (cookie monster), ko dobi pred nos čokoladen piškot. Pa je šla polovica vrečke briketov. Ob njihovih močnih plečih se jih lahko kar malo ustrašiš. Navkljub pripetljaju kenguruje še zmeraj obožujem.

Ali veš, da kenguruji ne skačejo od vekomaj? Skakajoči kenguruji in wallabiji so se razvili šele pred 17 milijoni let. Pred tem je večji del Avstralije prekrival deževni gozd. Predniki kengurujev so imeli močne prednje okončine in so hodili po vseh štirih. Potem je deževni gozd začel izginjati in se je postavljanje za zadnje noge in skakanje izkazalo kot ugodna prilagoditev. Saj so tako lahko hitro in z malo porabljene energije preskakovali dolge razdalje. Nekatere sorodnike kengurujev, ki ne skačejo, lahko še vedno najdemo v deževnih gozdovih. Mimogrede, največji ‘rooji’, kot jih okrajšajo Avstralci, mojstri krajšanja besed, lahko skočijo kar devet metrov daleč.

Wallabiji ne skačejo tako daleč, saj so manjši. Vseeno jih je težko ločiti od kengurujev. Wallabiji imajo stožčasto oblikovano glavo, medtem ko je kengurujska bolj kvadratna. Poleg tega naj bi bili kenguruji večji. Wallabije naj bi pogosteje našli v gozdu, medtem ko kenguruji skakljajo tudi po bolj suhih predelih Avstralije. Moram priznati, da ne vem, če bi prav določila vse wallabije in kenguruje. Še posebej če so vsi majhni, je to težko. V divjini sem videla samo velike kenguruje, prave ‘rooje.

Po hranjenju kengurujev sem si ogledala še predstavitev ptic. Velik belo-sivi morski orel je name res naredil vtis. Kako veličasten ptič! Od tem sem se spomnila na avstralske parke in mesta. Zvok, ki te spremlja povsod, je čivkanje. Najrazličnejše raznobarvne ptice si imajo veliko za povedati. To je ena izmed najbolj simpatičnih stvari tukaj spodaj. To je všeč celo meni, pa čeprav ptice niso med mojimi priljubljenimi skupinami živali. Po spoznavanju avstralskih živali smo se vrnili nazaj domov in pripravili načrt za naslednji dan. Odšla sem raziskovat mesto Brisbane in tamkajšne muzeje. Saj veste, da se jim ne morem upreti …

To je to!
Z

Kata Tjuta in Uluru – rdeče skale in modro nebo

Ali nadaljevanje zapisa Severni teritorij – divjina, kanjon, ogenj in spanje pod milim nebom.

2. Dan

Dan smo ponovno začeli ob zame nečloveški uri – ob petih zjutraj smo hitro vstali, po vojaško pospravili spalke in swage ter bili bolj ali manj nared za odhod v Uluru – nacionalni park Kata Tjuta.

Do Kata Tjute je vodila, po sicer ravni pokrajini, zavita cesta. Razloga za zavito cesta sta dva. V tem delu Avstralije najdemo peščena brezna in bi se cesta lahko vdrla v tla. Drugi razlog bom navedla malo kasneje. 

Ko smo prispeli do Kata Tjute, je sonce že močno sijalo. Jasno nam je bilo, da bo ob hoji spet vroče. Nismo pa vedeli, da bodo nenavadne, okroglo oblikovane skale, ponujale popolno okolje za prepih. Tako hoja okoli skal niti ni bila tako naporna.

Kata Tjuta je, tako kot Uluru, za Ananga – domačine, avstralske staroselce, zelo pomembna. Te rdeče skale so predel, kamor lahko gredo samo moški. Med domačini ni zaželeno, da bi njihove ženske gledale Kata Tjuto. To je drugi razlog za ovinkasto cesto. Lov pa je razlog, da so v Kata Tjuto hodili samo moški. V tem okolju je kar nekaj divjih živali, saj se je blizu zadrževala voda, poleg tega pa so skale nudile zavetje.

V četrtek dopoldne smo se torej odpravili na pot okoli Kata Tjute. Prepoved za tuje ženske očitno ne velja. Prejšnji dan sem ugotovila, da je najbolje, če se držim bolj spredaj. Skupinska hoja je kar naporna, tako pa sem lahko sama izbirala svoj tempo. In še preden se je hoja zares začela, se je moja strategija izkazala za zelo pametno. Na točki, kjer smo se ločili od velike skupine, sem namreč zagledala prvega kenguruja v divjini. Morda se sliši malo smešno, ampak jaz sem bila presrečna. Tik za mano je hodil malo starejši par, po mojem ameriški, ki se je kar nasmejal mojemu kriku navdušenja: “Končno!” Seveda je gospa takoj začela pogovor in povprašala, če je to prvi pravi kenguru, ki sem ga videla v Avstraliji. Seveda! Nato je še omenila, da jih je bilo nekoč veliko več in da jih je sedaj kar težko najti. Zanimivo, sem si mislila. Le kaj je razlog, da ni več kengurujev? Se morda skrivajo? Ali pa se populacija zmanjšuje? Par je odšel naprej, jaz pa sem s skupino počakala ostale, saj smo se na tej točki ločili. Nekateri smo odšli po daljši poti, drugi pa po krajši. Daljša pot se je zagotovo izplačala.

Rdeče skale in modro nebo, neprecenljivi pogledi! Preden sem odpotovala, sem v negotovosti, ali je res vredno riniti v središče Avstralije, brskala po spletu in iskala fotografije teh skal. Še bolj nerodno mi je bilo, ko sem prijateljicam in prijatelejm razlagala o poti in sem tretjino poti opisala kot iskanje skal. Kateri norec gre v Avstralijo, kjer je na kilometre bojda lepih peščenih plaž (jih še nisem odkrila, ko so pa druge stvari toliko bolj zanimive), v puščavo, spat med nevarne živali in gledat skale. Internet mi je nekako nakazoval, da znajo biti rdeče skale in modro nebo vseeno nekaj, kar je vredno ogleda. Tako sem se znašla na šestintridesetih stopinjah, s tremi litri vode v nahrbtniku in pred rdečimi skalami, kjer je bilo nebo tako modro, da beseda modro izgubi pomen. Še sedaj komaj vrjamem, da je bilo vse tako rdeče in modro. Čisto tako, kot na internetu, če to kaj šteje v današnjem svetu. Pred leti bi verjetno napisala, da je bilo kot v turističnem katalogu. Bilo je prečudovito! 

Po dobri uri hoje smo se začeli vzpenjati do ožjega predela Kata Tjute, kjer so nas čakali ostali, ki so šli na krajši pohod. Ko rečem ura hoje, se vam verjetno zdi, da to pa že ni bilo daleč. Res je, sprehod ni bil tako dolg, pa vseeno je dobro vedeti, da je za take pohode pametno imeti pohodne čevlje in udobna oblačila. Nekateri so res prišli obuti in oblečeni za na mestno promenado. Se opravičujem za posmehovanje.

Ko sem se vzpenjala, je nasproti mene prišla tista ameriška gospa in me kar malo razvedrila, ko je gospodu zraven rekla: “A, glej kengurujska punca! (O, look the kangaroo girl!)” Prijazno sem se nasmehnila in odvrnila: “Ja, to sem jaz!” Nisem ji razložila, da sem verjetno ena izmed redkih punc v Sloveniji, ki bi najraje ustanovila fan klub za kenguruje, ali pa da sem o Avstraliji sanjala, odkar sem dobila plišastega (tistega Ikejinega, če morda poznate) kenguruja. Sedaj sem končno tu, pa še kengurujska punca sem! Počasi sem prilezla do vrha, kjer smo počakali ostale. 

Na vrhu tega ozkega predela rdečih skal je tako pihalo, da so se moja premočena oblačila posušila v nekaj minutah, kar se le redkokdaj zgodi. To je bilo prijetno. Ko so vsi počasi prikapljali, smo se odpravili nazaj proti minibusu. Vmes smo se ustavili pri nekaterih rastlinah. Ananga so ljudje, staroselski domačini, ki živijo na tem območju. Staroselci Ananga govorijo dva jezika, to sta: Pitjantjatara in Yankunytjatjara; zato jih poimenujejo tudi po imenih jezikov.

Prav vsi odlično poznajo tamkajšnje rastlinje. Poznajo rastline, ki jih uporabljajo kot antiseptike za čiščenje, za zaščito pred soncem in zdravljenje ran, veje dreves, ki so primerne za košare in puščice, in seveda rastlinje za vsakodnevno prehrano. Ne vem, če to drži, ampak vodnik je omenil, da pomembne rastline poimenujejo dvakrat. Ko je vodnik govoril o puščicah, je omenil, da so za kazen kdaj pa kdaj poškodovali člane skupin z zasaditvijo puščice v nogo. Če si je kaznovan član skupine potem opomogel, je lahko še živel z njimi, drugače je vrjetno umrl v težkih razmerah, ki vladajo v avstralski divjini. Za tem je sledilo vprašanje, kako pa so ravnali v primeru, če so bili člani skupine poškodovani v boju z drugo skupino. Odgovor je nadvse zanimiv: skupine staroselcev so se med sabo le redko kdaj bojevale; pravzaprav se niso. Če pa je sploh prišlo do konflikta, so to starejši člani skupine uredili med seboj. Pri tem so lahko kaznovali tistega, ki je konflikt začel. A je bilo vse to izjemno redko. To se mi zdi zelo pomembno: ljudstva, ki so pred Evropejci naseljevala Avstralijo, se niso borila za ozemlja. Vsi skupaj so živeli v slogi na tem ogromnem otoškem kontinentu.

Ko smo prišli do avtobusa, smo se odpeljali do mesta, kjer smo prejšnji dan prespali in si pripravili kosilo. Smešen občutek, ampak na tej turi sem imela občutek, da ves čas jemo. Za nas so pripravili zajtrk, kosilo in večerjo, vmes pa so imeli pripravljene malice. Malice so bili kakšni krekerji. Tukaj imajo neke krekerje, ki jih imenujejo Liki (Shapes). Verjetno si ne bi mislili, da so krekerji različnih geometrijskih oblik, kot so krog, trikotnik, petkotnik; no, saj si predstavljate … To, da imajo krekerji različne oblike, je kar zabavo; ni mi pa všeč, da, vsaj tak občutek sem dobila, Avstralci vse stvari začinijo. Tako je prava umetnost v trgovini najti krekerje s naravnim okusom oz. brez dodanega okusa po šunki, žaru, čebuli ali čemerkoli, kar vam lahko pade na pamet. Imajo ogromno izbire, samo da je nekaj zraven, kar prikrije dolgočasnost naravnega okusa. Ah ja, izbirčna meta (beri: jaz) si nekaj izmišlja. Tako je bila tudi vsa hrana, ki jo je pripravil naš vodnik, vedno začinjena, da sploh nisi čutil okusa krompirja ali korenja, ki smo ga jedli. Mogoče sem res izbirčna, ampak rada jem zelenjavo in rada imam njen okus. Se vidi, da sem, ko to pišem, že malo lačna.

Po kosilu smo odšli nazaj v nacionalni park in si ogledali kulturni center, v katerem prikazujejo domačine (Aborigine), ki živijo na območju osrednje Avstralije. To sta skupini Ananga, ki govirita Pitjantjatara in Yankunytjatjara.
Kulturni center je zelo majhen, besedilo in znanje, predstavljeno v njem, so pripravili staroselci. V njem pa delujejo lokalni čuvaji naravnega parka (rangerji), ki so v zelo dobrih odnosih z domačini. Center nagovarja obiskovalce, naj spošujemo staroselce. Ti so v centru predstavili nekatere svoje zgodbe ali Tjukurpa, s katerimi častijo naravo in učijo otroke. Na podlagi teh zgodb se mlajši učijo delovanja v skupnosti in življenja. Te zgodbe izvirajo iz Uluruja in jih predstavljajo tudi na sprehodu okoli tega ogromnega monolita. Ker sem radovedna, sem želela izvedeti čim več, a na žalost ostala malo razočarana. Najbolj se mi je vtisnil v spomin poziv staroselcev, naj ne hodimo na vrh Uluruja. Za njih je Uluru sveta gora, na njo so lahko šli samo starejši, in še to ob zelo posebnih priložnostih. Poleg tega so prosili, da naj ne fotografiramo nekaterih delov Uluruja, saj so nekateri deli te ogromne rdeče skale za njih sveti.

Podrobnosti zgodb si na žalost nisem zapomnila, vključujejo pa živali in učijo o temeljnih pravilih življenja. Mene so zgodbe spomnile na tiste slovenske bajke in pravljice, ki učijo o tem, da ni dobro biti pohlepen, da je skormnost lepa čednost, da ne smemo lagati in še marsikaj drugega. Čeprav so drugačne, lahko prepoznavamo njihov namen.

Še pred večerjo smo odšli do Uluruja, kjer smo se sprehodili okoli dela, kjer so si staroselci pripovedovali eno izmed pred omenjenih zgodb. Zgodba uči o tem, da je treba biti do tujcev prijazen, poleg tega pa podaja še nekaj zelo pomembnih informacij za domačine. Poučuje jih o njihovih običajih. Te zgodbe pripovedujejo otrokom oziroma mladostnikom med iniciacijo; z zgodbami jih učijo. Ko otroci odraščajo, zgodbe postajajo kompleksnejše. V zgodbe dodajajo nove stvari in tako otroke počasi naučijo, kako naj delujejo v svojem okolju. V zgodbe so vpete živali, ki jih lovijo, rastline, ki jim pridejo prav in še kaj. Kar fina šola, se vam ne zdi?

Po poslušanju staroselske zgodbe smo odšli malo stran od Uluruja in si ogledali sončni zahod. Pravzaprav smo gledali, kako Uluru spreminja barve v sončnem zahodu. Sonce je namreč zahajalo ravno na nasprotni strani monolita. V meni se je prebudil enak občutek kot pri sprehajanju po Kata Tjuti: rdeča skala, modro nebo. Tokrat pa je čez čas začela rdeča skala spreminjati barve: postala je temneje rdeča, celo vijolična, vse dokler ni vse skupaj prešlo v barve sivine oz. poznega večera, že skoraj noči, in je sonce zašlo.

Odpeljali smo se do prostora, kjer smo prespali, ponovno v spalnih vrečah in swagih. Preden sem po napornem dnevu potonila v globoko spanje, sem se s skupino sprehodila še do bližnjega hribčka, od koder sem ponovno videla Mlečno cesto; bolje kot kdajkoli. S hribčka me je pregnala šele Luna, ki je bila tako velika, da je sonce osvetljeval njen največji del in je tako svetloba osvetlila nebo, zvezde pa so se vedno manj videle.

3. Dan

Ponovno zgodnje vstajanje: tokrat smo lovili sončni vzhod na Uluruju. Očitno sem se znašla na turi, ki se trudi, da ne bi česa izpustila. Sončni vzhod namreč ni bil nič posebnega, zagotovo pa ni presegel spremenjajočih se barv pri sončnem zahodu, ki smo ga spremljali večer poprej. Vseeno se je splačalo zgodaj vstati, saj smo tako začeli s hojo okoli Uluruja že ob pol devetih zjutraj, ko še ni bilo najmočnejše vročine. 

Uluru je res zanimiva skala. Pravzaprav je to, kar je nam znano kot Uluru, le del ogromnega kosa peščenjaka, ki sega nekaj kilometrov globoko. Del, ki ga lahko vidimo, je pravzaprav stranski del monolita, le en rob gore, ki se skriva pot tem čemur mi pravimo Uluru. V resnici je rob Uluruja, okoli katerega sem se sprehajala, okoli 100 milijonov let starejši od drugega.

Hoja okoli Uluruja traja približno uro in pol do dve uri. Vmes sem se načudila rdeči barvi, ki jo izžareva ta monolit. Na sami skali je tudi nekaj lukenj, votlinic in vdolbin. Ravno na teh mestih Uluru domačinom pripoveduje zgodbe. Ta mesta naj bi namreč izražala skrivne podobe živali in rastlin. Zato nekaterih svetih mest ni dovoljeno fotografirati. Vseno pa se po dveh urah hoje na soncu te ogromne skale kar malo naveličaš. Ko sem zagledala parkirišče in naš minibus na njem, sem bila zato kar vesela.
Po ogledu Uluruja smo se počasi začeli vračati nazaj v Alice Springs. Počitek in priprava na let v Sydney sta prišla kar prav.

To je to!
Z

Fenek

Poletje je, vroče je. Ta teden sem se bila primorana preseliti na Primorsko, kjer je verjetno še malo bolj vroče kot v Ljubljani. Pa nič zato, vročina me niti ne moti tako; naša dva psa, ki dneve preživljata ob klimi, očitno moti veliko bolj. Saj jima ne zamerim, ubogi revi (Freja in Lajka) se ne moreta potit in vse, kar jima preostane, je, da jezik molita iz gobca in malo zasopihata ter tako ohladita dihalne poti. Na navlaženih dihalnih poteh pride do evaporacije ali izhlapevanja tekočin in tako se malo ohladijo. Hladijo se tudi z razširjanjem prepletov žil in kapilar, predvsem na glavi in na učesih.

Ko sem ravno prišla do ušes: danes vam bom predstavila posebno puščavsko lisico, ki se hladi z ušesi, Vulpes zerda. V slovenščini jo imenujemo tudi fenek. Gre za žival, ki sodi v rod lisic (Vulpes), te pa sodijo v družino psov (Canidae). Puščavske lisice in lisjaki tehtajo okoli kilograma do kilograma in pol in so visoki okoli 20 centimetrov. V dolžino merijo kar 65 centimiterov, vendar tretjina te dolžine pripada njihovemu repu. Imajo pa zelo velika ušesa; no, za svojo velikost. Dolga so kar od 10 do 15 centimetrov. Zakaj pa govorim o teh posebnih, simpatičnih ušesih? Z njimi se te na puščavo super prilagojene živali hladijo, poleg tega z njimi boljše slišijo, kar jim pomaga pri nočnem lovu. Podnevi se namreč večinoma zadržujejo v rovih. Živijo bogato socialno življenje, bile pa naj bi monogamne. Lisičji par ima v leglu dva do pet mladičev. Ko ti odraščajo, nalovi hrano za vse lisjak, ki jo tudi prinese. Lovijo žuželke in manjše glodalce, zajce, kuščarice in ptiče.

“Men je čist cool!” (vir)

Hladijo se z ušesi. Kako?

Ravno tako kot se mi hladimo z razširjanjem žil, se tudi oni. Le da so pri fenekih najbolj gosto prepredene in posejane žilice po ušesih, ki delujejo kot nekakšni oddajniki toplote. Za hlajenje uporabljajo tudi sopihanje, podobno kot psi; no saj vendarle sodijo v enako družino. Pri puščavskih lisicah se lahko stopnja sopihanja in normalnega dihanja od 23 vdihov na minuto dvigne kar do 690 vdihov na minuto.

Poleg opisanih prilagoditev so se adaptirale tudi na hojo po segretem puščavskem pesku. To jim omogočajo tačke, ki so prekrite z dlako. Ta onemogoča vročemu pesku dostop do samih podplatov. Pravzaprav imajo mehke copatke. Kako prikupne živalce!

Ni dovolj, da so feneki prilagojeni le na vročino; ponoči se v Sahari, kjer domujejo, lahko zelo shladi. Pred mrazom jih ščiti gosta dlaka oz. kožuh, ki ob procesu piloerekcije ali postavitve dlak pokonci, tj. naježenja dlak, ustvari izolacijo in tako se toplota, ki jo oddajajo živalska telesa, ujame v zračne blazinice, ki jih ustvari gosta dlaka.

Vseeno pa puščavske lisice in lisjaki ne živijo na najbolj vročem delu Zemlje. Če te zanima, kje je najbolj vroče, si oglej spodnji video.

Naj se vrnem k živalim… Da mi kenguruji ne bodo zamerili: tudi oni imajo zanimive načine hlajenja (pa tudi prikupna ušesa). Njihove sprednje noge so gosto ožiljene, žile tečejo blizu površine kože, površina je na tem delu tudi mehkejša. Tako se v visoki vročini tam ližejo in pride do izhlapevanja sline, kar ohlaja kri v telesu. Na podoben način delujejo klime, ki so seveda tehnološko odkritje človeške vrste.

Rdeči veliki kenguru (Macropus rufus)

Torej nam pri naših 35 stopinjah Celzija le ne gre tako slabo. Lahko bi bilo še veliko bolj vroče. Vseeno pazite na živali, ker ne marajo pregrevanja. Še posebej me razjezijo kakšni lastniki psov, ki jih v tej vročini mučujo na sprehodih ali puščajo v pritljažnikih avtomobilov. No, pa tudi sami ne pretiravajte po tej vročini in pijte veliko vode.

To je to! Keep cool!
Z

Kenguru

Končno sem dočakala dan, ko vam lahko predstavim mojo najljubšo žival. Je že res, da obožujem naši kuži. Ampak jaz, že vse odkar sem bila otrok otroštva, verjamem v kenguruje.

Kenguruji so zanimivi, imajo močan rep, hodijo, oprostite, skačejo po dveh in imajo vrečo, kjer se mladič razvija kar 190 dni, potem pa počasi teden za tednom osvaja svet okoli sebe. Po 235 dneh v vreči jo šele zares zapusti. Mladiči se skotijo, preden so dovolj razviti za samostojni razvoj izven maternice. Maternico zapustijo že po 33 dneh, pri približni velikosti fižolčka, in se odpravijo na nekajminutno težko pot v vrečo. Potem sledi nadaljnji, skoraj osemmesečni razvoj.

Samica je pripravljena na ponovno oploditev takoj, ko mladič zapusti maternico in se prestavi v vrečo. Če pride do oploditve, začne oplojeno jajčece mirovati (stanje dormance) in počaka, da se najprej razvije mladič v vreči. Ta pojav imenujemo embrionalna diapavza. Kasneje, ko zapusti vrečo, se zarodek naprej razvija do stopnje, ko je novi mladiček pripravljen na pot do vreče.

Še bolj zanimivi so celotni spolni organi teh živali. Samica ima tako kar tri nožnice (vagine) – stranski dve sta namenjeni prihodu semena v eno izmed maternic do jajčeca. Srednja pa je namenjena temu, da mali Joey (tako se reče malemu kengurujčku) odide v svet ali iz maternice v vrečo. Kengurujski samci so se morali prilagoditi na dve nožnici samic – no proces prilagajanja je moral biti sočasen. Tako imajo kenguruji penis, razcepljen na dva dela.

Samica je tako lahko pravzaprav ves čas noseča oz. pripravljena na novega mladiča.

Največji živeči vrečar je rdeči veliki kenguru (Macropus rufus). Samci lahko skočijo  v dolžino kar 9 m. V povprečju so visoki okoli 1,5 m. Imajo stalno telesno temperaturo okoli 36ºC. So herbivori, jedo samo rastlinsko hrano in živijo v manjših skupinah po dve do štiri živali skupaj. Samice pogostokrat živijo skupaj s mladiči. Na večjih območjih so vmes tudi samci, ki postanejo bolj samotarski, ko izgubijo status alfa samca.

Malo za zabavo: I am a kangoroo, boing, boing, boing

 

Pa še zares zanimiva zgodba o evoluciji in razvoju vrečarjev (marsupial). Le od kod so se vzele te posebne živali? Mimogrede: med vrečarje, poleg kengurujev, sodijo še vombati, koale, oposumi, posumi in tasmanski vragi.

 

Kdo gre z mano v Avstralijo, kenguruje pozdravit?

To je to!
Z, the kangaroo